Zdaj mi je jasno zakaj že več mesecev ne morem napisati zapisa z naslovom mati otroka z motnjami hranjenja. Ker moja hči nima več motenj hranjenja. In jaz nisem več mama otroka z motnjami hranjenja. Sem mati otroka, ki je preživel motnje hranjenja in zelo sem ponosna na svojo hči. Zelo pa sem ponosna tudi sama nase, ker sva preživeli. In to se imam za zahvaliti hčerini volji do življenja, svoji intuiciji in materinski ljubezni, ki ni imela meja. Preživeli pišem v dvojini, ker so bili trenutki, ko je na nitki viselo njeno fizično življenje in bili so trenutki, ko sem bila psihično zelo oslabela. In tukaj pride do izraza rek »Kar te ne ubije, te ojača«. Kajti iz te »zgodbe« sva prišli ven obe močnejši, modrejši in najin odnos je bolj zdrav.

Resnično bi bilo škoda, če ne bi šla skozi svoje strahove da ne bom sprejeta in omejitve, da nisem dovolj dobra, da ne znam nastopati in govoriti. Še bolj škoda bi bilo, če bi ostala v vzorcih iz otroštva, ko sem morala biti tiho in ne povedati kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati. Kajti tudi ta bolezen, ki velja za eno najtežjih psihičnih bolezni in najtežje ozdravljivo (po virih na internetu), prevečkrat ostane zaprta za štirimi stenami. Zato pišem in zato bom povedala vse.

Spomnim se kako mi je bilo težko povedati kaj se doma dogaja. Zakaj sem toliko odsotna v službi. Kaj se dogaja s hčerko. In spomnim se tudi časa zatem, ko sem že zmogla povedati kaj se dogaja. Nerazumevanja, družbenih prepričanj zaradi nevednosti. In spomnim se kako sem bila na začetku sama, ko nisem imela s kom govoriti o tem zakaj sploh pride do tega, kako se obnašati vsak dan, kaj je šlo narobe, kako lahko pripomorem k temu da bo bolje. Kaj naj storim da se ne bo zmešalo obema.

Moja pot se je začela ob knjigah. Prebrala sem vse knjige iz knjižnice, ki so bile v Slovenskem jeziku in so jih napisale osebe, ki so imela kakršnokoli obliko motenj hranjenja. In potem sem se postavila v njihovo vlogo in poskusila razumeti zakaj je težko jesti, kakšni so občutki pred in po bruhanju in kako težko je živeti z bremeni, ki so nam nerazumljiva. Kako je sploh možno, da se oseba, ki jo je skoraj sama kost in koža v ogledalu in v resnici vidi debelo. Kako se oseba, ki je mlada in lepa vidi kot spako. Brala sem predvsem o občutkih, ki so jih doživljale osebe, ko niso mogle jesti, ko so jedle ker so morale, pred in po bruhanju… Sama zgodba me ni zanimala, pa ne da ni bila pomembna, še kako je bila pomembna vsebina. Ampak preden nisem razumela kako naj preživim vsak dan ob hčerki, ki že en teden ne je, nisem videla smisla da razmišljam o vzrokih za to. Vedela sem, da je vzrokov več in da bo do njih potrebno priti. In res je prišla do njih. Pot do tam je bila dolga. Zamenjala je veliko različnih terapevtov. Veliko različnih tehnik in metod je sprobala. Tri osebe in metode so ji na tej poti res in najbolj pomagale. Asya s hipnoterapijami. Anica delovna terapevtka s pogovori in napotki za vsak dan in Milena s svojimi delavnicami na katerih se ozavestijo razlogi, vzroki, pridejo potlačeni spomini, se vse skupaj predeluje in razrešuje.

Po poti matere otroka z motnjami hranjenja sem večino časa hodila sama, pa ne toliko sama, kot osamljena. Bili so ljudje, ki so mi pomagali finančno in materialno. Tudi občasno fizično, ko sem jo več mesecev morala nositi, ko ni mogla hoditi. Pri psihičnem razumevanju pa sem bila sama. Nikomur nisem ničesar zamerila. Le pogovoriti se nisem mogla, ker me skoraj nihče ni razumel. Ja, je bilo nekaj oseb, ki so povedale svoje mnenje in poslušale moje. In ki niso potem pametovale kako bi morala in kaj bi bilo najboljše. In ki mi niso govorili da me izsiljuje, da je to le modna muha, da sem preveč popustljiva… V bistvu sem imela v tistem času ob sebi res nekaj oseb, ki so bile tam, če sem jih potrebovala.

Nekaj let pred prvim dolgotrajnim stradanjem sem opazila posamezne znake, ki bi lahko nakazovali da so problemi. A sem bila zaradi razmer v partnerstvu preveč okupirana sama s sabo, da bi resno pristopila k problemu. In vem da takrat ne bi nič dosegla, rešila, ker sem še živela z njenim očetom. Takrat se še nisem zavedala da lahko karkoli naredim, spremenim. Da je moje življenje in življenje mojega mladoletnega otroka moja odgovornost. Da se lahko odločim in postavim za naju. Da lahko karkoli spremenim in preživim. Takrat se žal še nisem zavedala odgovornosti za svoje in njeno življenje. Takrat je še življenje teklo mimo mene. Pa sem petnajst let sumila in raziskovala vzroke in vzorce iz svojega otroštva. Študirala najrazličnejše knjige, hodila sem na najrazličnejše delavnice, predavanja, individualne pogovore. Nič od tega mi ni pomagalo da bi prestopila korak k sebi. Tudi bolezen in nevzdržne bolečine ne. V bistvu niti ne morem reči kaj je bilo tisto, da sem se nekega jutra zbudila in rekla dovolj je. Ne morem več. In odšla stran. In še vseeno sem naredila le en droben korak. Ni še bilo zavedanja o odgovornosti. Bila sem v objemu otroštva, ki se ga nisem še prav dobro zavedala..

Zapisala 28.8.2016 Alenka Keber