Nič nisem še napisala o tem kako sem se počutila, ko sem prvič vodila podporno skupino za starše, prijatelje in bližnje osebam z motnjami hranjenja. Nekaj dni pred tem sem bila v redu. Kot da se ne bo zgodilo nič posebnega. Uvodno predstavitev sem napisala že dva tedna pred objavo, ko niti nisem še vedela kje bom dobila prostor. Zapis, ki sem ga objavila na blogu, sem tudi imela sprintan. Služil naj bi mi kot »back up« plan v primeru da zamrznem. Kako bom uredila prostor, da bo bolj domače vzdušje in na kakšen način bom vnesla nekaj »mojega«, sem se spomnila šele tisti dan ko je bilo srečanje. In tako se spravim ob treh naglas brati zapis z bloga. In se mi ulijejo solze. Izjokam jih. Berem naprej. Še en val joka. Ta je bil malce daljši. In tako obsedim dve uri pred začetkom srečanja, ki ga bom prvič vodila, vsa objokana. Naprej sem brala potiho in še tretjič zajokala. Zapisa nisem prebrala do konca. Tudi uvodnega govora ne. Kaj bom zdaj? Objokana stopila pred ljudi, ki sem jim že v vabilu sporočila, da bom povedala vse. In del vsega so tudi solze. Te so del mene. So del bolezni, o kateri govorim. So del izražanja čustev. In samo to je pomembno. V tiste pol ure je prišlo za mano vse, kar sem preživela. Kako težko in naporno je bilo. Ker so bili trenutki, tedni, meseci, ko sem morala delovati in sem izklopila določena čustva, da sva preživeli. Zdaj sem v obdobju, ko si dovolim čutiti vse. Tu je rešitev. V čustvih, ki si jih priznamo. V občutkih, ki so, to sprejeli ali ne. V tem, da sem iskrena najprej sama do sebe.

Pa sem šla v trgovino in kupila škatlo robčkov http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png.

Na skupini sem začela brati uvod. Odložila sem papir. Ga vzela v roke, ga odložila in ponovno vzela v roke. Ga odložila še tretjič in najprej povedala kako so potekale priprave na srečanje. Odkrito sem spregovorila. In potem je stekla izmenjava izkušenj in mnenj. Udeleženci so mi postavljali konkretna vprašanja. Odgovore na ta vprašanja ne more dati nobena knjiga.

Pred vrati je drugo srečanje. Vesela sem da obstajajo skrbni starši, ki jim je res mar. Udeležba na srečanju ni merilo skrbnosti. Dobila sem informacije, da je veliko staršev v stiski in si ne upajo spregovoriti pred skupino. Za take primere sem na voljo na privatnih pogovorih, svetovanjih. Vse skupaj je šele začetek…

ZApisala 3.11.2016 Alenka Keber