Zakaj tako poudarjam in pišem o tem kako je pomembno, da smo starši zgled svojim otrokom? Besede niso dovolj. Kaj pomaga mojemu otroku, če mu rečem, da je potrebno začutiti čustva in jih na zdrav način izraziti, dati ven? Če pa sama, ko sem jezna skrijem to jezo za nasmešek, otrok pa jo čuti. In me nekega dne vpraša: “Mami ali si jezna name?” Seveda ne, jeza, ki jo nosim v sebi nima nobene zveze z otrokom. A jo le ta zaznava in če komunikacija med staršem in otrokom ni najboljša, misli, da je kriv on. Zavedati se moramo, da otroci čutijo. Otroci čutijo vse. Veliko bolj bi otroku koristilo, če bi mu iskreno povedala, da sem jezna in pojasnila da grem zdaj ven dat to jezo. Ko bi prišla nazaj, bi otrok čutil, da se je jeza v meni sprostila in je nasmešek pristen. In s tem bi dala otroku vzor kako lahko dela tudi sam. Saj ni potrebno vedno iti ven iz stanovanja. Včasih se lahko usedeš za mizo in kaj napišeš, narišeš, izpišeš in izrišeš svoja čustva. Igraš klavir, poješ ali pa greš boksat v blazino v avtu in zraven tuliš, ruliš in daš ven vse, kar za kar je čas da gre ven. Ali v gozd objemat drevo, če gre za žalost in ni v bližini osebe, ki bi ti v tem trenutku lahko nudila objem, ki ga tako zelo potrebuješ. Narava zelo rada pomaga.

Ko govorim in pišem za starše otrok z motnjami hranjenja poudarjam kako je pomembno izražanje čustev. Ampak, če so očeta zelo dobro naučili, da ne sme jokati in ga otroci nikoli niso videli jokati, kako naj vedo na kakšen način se izraža žalost oz ali je sploh prav da jokajo. Ali ni to sramota, nesprejemljivo za okolico? Ali niso zaradi tega reve? Mogoče jokajo in se skrivajo. Jok je eden najbolj zdravih načinov izražanja čustev. Če si razočaran, žalosten, ponižan, srečen...

Spomnim se, da sem bila pred nakupovalnim centrom, ko sem izvedela, da mi je umrla babica. Babica, ki sem jo imela zelo rada. Imela sem več izbir izraziti trenutna čustva. *Skontrolirati čustva, kot jih mojstrsko znam, nakupiti kar je potrebno in oditi, s potlačenimi čustvi. *Oditi domov, se zjokati in doma za štirimi stenami skrivati objokan obraz. Ali pa narediti to, kar sem naredila takrat. *Odšla sem nazaj v avto. Izjokala tisti del šoka in žalosti, ki je moral v tistem trenutku ven. Gre za nekaj minut in ogromno olajšanje. Nato sem rdeča v obraz in solznih oči odšla v supermarket. Nakupila kar sem potrebovala za kuhanje kosila in odšla domov. Nihče ni opazil mojega objokanega obraza. Pa tudi če bi, to ni nič sramotnega. Ko sem prišla domov sem začela kuhati in vsul se mi je plaz solz. Izjokala sem jih in se pripravila na večerno delavnico Pot srca, na katero sem bila prijavljena. Tam sem povedala da mi je umrla Babica in vse je bilo v redu. Dovolila sem si izraziti, kar sem čutila ne glede na potek mojega dne. In to je zame prava pot.

Vsak človek je le človek. Tudi če boste na ne vem kako pomembnem direktorskem sestanku objokani povedali da žalujete, se ločujete, imate težko bolnega otroka, vas ne bo nihče zaradi tega gledal postrani ali imel za revo. Zaradi tega vas bodo lahko le občudovali. Vem, služba je služba, stranke in poslovnega partnerja ne zanimajo naše osebne stvari. Ampak vedite da smo vsi le ljudje. In večina izmed nas čuti.

Starši želimo da se nam otrok zaupa. Ne zaupamo pa se mi njemu. Res je, otroka ni potrebno obremenjevati z vsakdanjimi osebnimi težavami. Lahko pa se z njim pogovarjamo o občutkih, ki jih čutimo ob posameznemu dogodku. Tako damo otroku vedeti, da je govoriti o čustvih prav in damo mu potrditev, da je v redu da čuti. In da ve kaj čuti. Velikokrat ne vemo kaj v resnici čutimo, ker je zaradi najrazličnejših situacij na površju eno, v globini pa drugo.