V teh dneh sem še več kot sicer razmišljala o motnjah hranjenja in s tem povezanimi vzroki. Pripravljala sem se na intervju in nastal je tudi spodnji zapis, ki pa ne bo objavljen v časopisu.

Motnje hranjenja imajo ponavadi več razlogov oz vzrokov. Pomembno je, da se pride do njih in se jih razreši. Pri hčeri je bil eden izmed vzrokov za nastanek motenj hranjenja spolne zlorabe v otroštvu. Večkrat povdarim kako je pomembno, da se starši začnemo ukvarjati sami s sabo. Zakaj? Ker se travme prenašajo iz generacije v generacijo. Ko ena oseba razreši travmo, prekine krog. Tako je bilo v najinem primeru. Skozi generacije so se vlekle spolne zlorabe. O tem se ni nikoli govorilo, ker so to stvari, ki ponavadi ostanejo zaprte za štirimi stenami. Tudi sama sem zlorabe iz otroštva potisnila globoko v podzavest. Do štiridesetega leta sem slutila in raziskovala. Potem pa so začeli prihajati spomini. Ker sem sama ozavestila travme iz otroštva in jih je ozavestila in razrešila tudi hčerka, se je s tem prekinil generacijski krog zlorab. S tem, ko sem sama delala na teh težkih spominih in sproščala ujeta čustva, sem veliko pomagala hčerki pri njenem razreševanju. Težko je opisati z besedami. Otroci čutijo in čutijo vse.

Ponavadi spomine na zlorabe potisnemo globoko v podzavest, ali pa ga sproti brišemo. To delamo zato, da lahko preživimo, ker je v tistem trenutku pretežko sprejeti kaj se dogaja. Ko pa se to dogaja otroku, ki je povsem odvisen od staršev, je to edina pot preživetja. Obstajajo tehnike in metode, ko lahko prikličemo katerikoli spomin. Ko je čas za to. Ko smo pripravljeni na resnico. Tudi spomine iz maternice, ko je bila mama noseča in od prej. Velikokrat pri pogovoru naletim na vprašanje zakaj brskam po preteklosti. Kar je bilo, je bilo. Pusti in živi naprej. Jaz pravim, naj vsak živi svoje življenje po svoje. Jaz svojega niti nisem zares živela, dokler nisem ozavestila preteklosti, spustila spomine in ujeta čustva na plano. To je moja izkušnja in moja pot. Mene je osvobodila in mi omogočila, da sem začela hoditi po poti svojega srca, svojega poslanstva.

Kar pa ne pomeni da je to enostavno. Je težko. Vedela sem da bo, ne pa da bo tako težko. Ker pridejo spomini, ki niso lepi. So pa resnični. Spet se pojaviš v občutkih, v katerih si že bil kot otrok. Le da imaš zdaj, kot odrasla oseba, ki gleda na situacijo od zunaj priložnost, da čutiš vse občutke in bolečine. Kako te boli vsak delček telesa. Kako se počutiš nemočnega, osramočenega, zavrženega, zapuščenega, ustrahovanega, omamljenega, zasmehovanega, samega. Kako se ti gnusi vse, dotiki, hrana, pijača, misel na svoje telo. Kako si razočaran, ker te ni nihče zaščitil. Kako si jezen, ker ni nihče opazil znakov in krikov na pomoč. In zdaj, kot odrasla oseba imaš priložnost dati vsa ta čustva na zdrav način ven. Kolikokrat se usedem v avto, peljem in jokam zaradi nemoči, se tresem od strahu, iz mene prihajajo kriki, ki so bili takrat utišani. In kolikokrat kolnem, kričim in vpijem na osebe, ki so me prizadele. Povem jim vse, kar jim takrat nisem mogla. Ali pa bi jim povedala zdaj, le da gre ven iz mene. Ali pa vzamem list papirja in napišem in narišem kako se počutim zdaj ali pa kako sem se počutila takrat. Včasih mi pesem na radiu prikliče kakšen spomin, ki se še skriva. Občutek, ki želi na površje...

Vse to si dovoliš čutiti in izraziti, ker se s tem sprošča in zdravi spomin, ki je bil zaprt v telesu, v vsaki celici tvojega telesa. To je ena izmed preverjenih poti do ozdravitve.