Na podlagi vzorcev iz otroštva se odvija naše življenje, izbira partnerjev, službe, prijateljev. Vse se lahko vrti v krogu, dokler ne ozavestimo določenih vzorkov in ne naredimo spremembe. Ta sprememba pomeni, da recimo začutimo kaj v resnici čutimo do svoje mame. Na površju je ljubezen, potreba da bi ji pomagali. V notranjosti, če si le dovolimo začutiti pa je strah. Velik stra. Potreba po pomoči je le na površju, da bi nas sprejela, pohvalila, da bi se končno v njenih očeh počutili vredne. Ampak nekateri starši tega nikoli ne bodo pokazali, ker tega ne čutijo. Ker so zaradi svojih zgodb kakršni so. Mi nismo odgovorni za to. Je pa fajn, ko sprejmemo to resnico, pa čeprav je to, da nas nikoli v resnici niso imeli radi in smo jim bili vedno le v breme. Ja, veliko je takih.

In ko začutiš ta strah, strah za življenje, ki si ga že čutil, ko si bil otrok, greš v ta občutek, se treseš, občutiš nemoč, zajokaš, ker takrat nisi upal, da ne boš reva. Že tako nisi bil nič vreden, potem boš pa še jokal? In ko je prišel domov drugi starš te ni zaščitil. To je druga travma. Ker potem si tudi v njegovih očeh zguba. Ker ima on za sabo tudi določene strahove in vzorce iz otroštva in se ne zna postaviti zase drugače, kot da se napije in “galami ali je pameten”. Ne zaščiti pa tebe.

Ta otrok je doživel zlorabo. Čustveno in telesno. In tega se ne zaveda. Da lažje preživi, si v glavi “naredi” drugačno zgodbo svojega otroštva, kjer je bilo vse v redu. Tudi znaki telesa, ki opozarjajo da je nekaj hudo narobe so spregledani. Velikokrat se ne smemo izraziti, recimo na prehodu v srednjo šolo ne smemo izbrati tiste, ki bi podpirala naše talente in hobije.

Ponavadi se že v osnovni šoli začnejo pojavljati razne bolezni in težave, ki pa so največkrat psihofizičnega vzroka. Gremo na operacijo, dobimo zdravila, simtomi se potlačijo in živimo naprej. Starši so srečni, ker smo “ozdraveli”, nas pa boli in razžira. Na različne načine želimo stran od staršev. Ali v šolo, ki je v drugem kraju, v družbo ali se poročimo.

Da povzamem:Na podlagi vzorcev iz otroštva se odvija naše življenje, izbira partnerjev, službe, prijateljev. Vse se lahko vrti v krogu, dokler ne ozavestimo določenih vzrokov in ne naredimo spremembe. Ta sprememba pomeni, da recimo začutimo kaj v resnici čutimo do svoje mame. Na površju je ljubezen, hvaležnost, potreba da bi ji pomagali. V notranjosti, če si le dovolimo začutiti pa je strah. Velik strah in potreba po pomoči je le na površju, da bi nas sprejela, pohvalila, da bi se končno v njenih očeh počutili vredne. In ko začutiš ta strah, strah za življenje, ki si ga že čutil, ko si bil otrok, greš v ta občutek, se treseš, občutiš nemoč, zajokaš, ker takrat nisi upal, da ne boš reva. In to je vse. Pomembno je, da veš kaj je pristno čustvo, ki ga čutiš ob določeni osebi. In potem tudi razumeš zakaj se v določenih situacijah obnašaš na določen način. Čeprav ti ni ok. In potem lažje spremeniš obnašanje, ker veš da nisi več majhen otrok, ki ga je mama tepla. In veš da te ne bo več tepla. In veš tudi da nisi nevreden. Veš, da imaš svojo družino in skrbiš zanjo. Veš da, če se ti je zakon sesul, zato nisi nevreden. Ampak pogledaš s kom si bil poročen. Kopija katerega izmed staršev je bila ta oseba? Kaj se lahko iz tega naučim? In grem naprej. Vztrajanje v zakonu, kot ga izvajajo starši, ki so nesrečni, ni dober zgled otrokom. Zgled je, da odideš iz nezdrave zveze, delaš na sebi in greš naprej. In če ti ni uspelo zadržati enega zakona to ne pomeni, da si nevreden, zanič, zguba. So bili vzroki, ki jih je treba pogledati in naslednja zveza bo drugačna. Če pa ne narediš nič, se vrtiš v krogu partnerjev, ki so kopija enega izmed staršev.