Zaspala sem. Spet. Spim zimsko spanje. In ni mi v redu. Nikogar ni, ki bi me zbudil. Nikogar, ki bi mi rekel:"Hej, zbudi se. Pojdi naprej." In prav je tako. Ker bi ga jaz potem vprašala:”Kam naj grem? Kam naprej? In zakaj? Čemu?” In če ta nekdo ne bi imel na to odgovora, bi bila razočarana. Jezna. “Zakaj me budiš, če ne veš kam naj grem. Pusti me spati.” Ko se naspim in se zares zbudim, bom vedela. Pa saj ne spim ves čas. Vmes se zbujam zaradi nočnih mor preteklosti. In potem ne morem dihati. Strah me je. Toliko različnih smerokaznov je. Katera pot je prava? Kam naj zares grem? Kam me bo pripeljala? Koga bom srečala na tej poti? Ali bom spet sama? Me bo spet bolelo? Ve kdo odgovor na vsa ta vprašanja??? "Ja," se oglasi nekdo tiho, tako tiho da ga komaj slišim. “Kdo si? Kje si? Pokaži se. Kaj veš?” hitim spraševati. Pa mi odgovori: ”Dihaj, dihaj. Brez dihanja me ni.” A??? Kdo se dela norca iz mene? Tega ne potrebujem. “Ti, sama,” spet slišim. S kom se pogovarjam? Je spet ena izmed nočnih mor? Ne? Kdo si? Pokaži se. Česa se bojiš? “Tebe.” Zakaj mene? “Ker me ne slišiš, ko ti kažem pot. Ker mi ne zaupaš. Vem da si ranjena. Vem za tvoje nočne more. Poznam tvoje strahove. In me boli. Boli me, ker se ne ustaviš in ne zadihaš. Ne začutiš mene. Svojega srca. Bijem in omogočam da živi tvoje telo. A kaj je tvoje telo brez tebe? To ni moj smisel, to ni moje poslanstvo. Pa tudi tvoje ne.” Kaj naj storim? Da se zbudim in zares zaživim? “Spomni se. Vsega. To bo rešilo tvoje telo ujetih spominov in tebi dalo prostor za naprej. Za upanje, zaupanje, ljubezen. Preteklost, ki je ujeta v tvojem telesu, v vsaki njegovi celici onemogoča da me slišiš. Kolikokrat ti kričim na uho, pa ne slišiš, ker moraš najprej slišati kar si preslišal. Koliko pravih poti sem ti že pokazalo, pa nisi videla, zaznala. Ker je toliko ostalega za videti, da se bo naredil prostor. In kolikokrat si čutila, pa nič ne naredila, ker te je bilo strah. Razumem. In te imam rad. In vsak, ki te sprejema takšno kot si, bo storil enako. Ostal bo. Nekateri se ustrašijo in gredo. Pusti jih in počakaj, morda se vrnejo. Nekateri te zasovražijo, so nesramni, manipulativni in te zapustijo. Tudi njih pusti. Za njih ni več prostora v tvojem srcu. Nekateri pa ostanejo. Bodi previdna pri teh. Ene zanima le kako ti bo šlo in ti ne želijo napredka. S svojim obnašanjem želijo vnesti dvom vate in v tvoje odločitve. V imenu dobrega. Bodi previdna. Te boš začutila, ko boš čutila. Do takrat pa ti bodo sveti, in ti bodo svetlili poti, ki ne vodijo do mene. Tukaj je past. In le s čutenjem in zaupanjem vase prideš iz nje. Obstajajo pa tudi ljudje, vodniki, bitja svetlobe, del vesolja, ki ti stoji ob strani, te podpira in tem lahko neomajno zaupaš. Te prepoznaš po dejanjih. Te začutiš v tistih redkih trenutkih. Ti delajo iz čistega srca. Ti so darilo, ki je namenjeno tebi. Tudi te lahko spregledaš, zavržeš, z lahkoto, v trenutkih, ko ne čutiš. A so še kar tukaj. Vztrajajo iz nerazumljivih razlogov, le zaradi ljubezni do tebe. To ne pomeni da niso jezni, užaljeni, da jih tvoja dejanja ne bolijo. Jih. A je namen in ljubezen večja od tega. Poznajo načrt in vedo da si več od tega, kar je videti zdaj. Teh je res malo. Eden, dva. Težko jih je prepoznati po besedah, ker delujejo skozi dejanja. In dokler misliš da si vedno dolzna vrniti uslugo, darilo, dejanje, ne prepoznaš tega, ker deluješ kot v otroštvu, ko si se šla daj dam, da si preživela. In ko dojameš da nisi nikomur nič dolžna v zameno za kakršnokoli pomoč, si na dobri poti prepoznavanja. Ta, ki daje nesebično, ne bo nikoli želel nič v zameno, ne bo namerno nabijal občutka krivde in ničesar pogojeval. Res je, da se znaš v tej fazi znajti v nezavidljivih situacijah, izsiljevanju, pogojevanju, na preizkušnji. Ker, ko stopiš na jo pot si ranljiv, ker zaupaš. In sprejmeš pomoč v dobri veri, da je tisti na drugi strani pošten, kot govori in kaže. In potem lahko pride razočaranje, ko kar naenkrat le ta želi nekaj tvojega, tebi svetega. Odločitev je težka, a je tvoja. Oditi naprej ne glede na posledice, ali zatajiti tebe.” Vem o čem govoriš, to sem doživela, in bilo je res težko vzdržati laži, ustrahovanja, grožnje. Bilo je veliko strahu, tudi po preživetju. A sem vztrajala. Moja dejanja v preteklosti, moj karakter, moja duša, zaupanje ljudi vame je bilo večje od tega zla preračunljivosti, ki je želel izkoristiti zensko v veliki stiski. Vem o čem govoriš. “Težje je pri bližnjih. Ko si vzgojen da so oni tvoj svet, tvoje vse, brez njih ne bi bil kar si... Niso vedeli, znali, želeli... Ja, veliko teorij obstaja. A resnica je le ena. Če ti čutiš da ti v tem trenutku ne delajo dobro, jih ne potrebuješ v svojem življenju da bi delali še večjo zmedo. Ja je težko. Zelo. A ko prepoznaš kaj je v ozadju tega, je lažje. Tukaj se spet vračam na začetek- na telesni spomin. Dokler ga ne sprostiš, se nezavedno odzivaš kot takrat, ko je nastal. In zdaj le to zakrivaš z izgovori, s slabim počutjem, bežanjem od sebe. Ker, ko se sprosti spomin, na iste stvari situacije reagiramo drugače. Nismo dva dni brez energije, ne boli nas več glava, nočnih mor ni. Prav tako občutkov krivde. Potem je lažje. Vmes pa ne. Vmes je težko, ker se soočiš z najvecjimi strahovi, spomini, z resnico. Tega pa ne potrebuje vsak. Nekomu je dovolj, da ima partnerja, gre spat, se zbudi, gre v službo, gleda tv in obrne krog. Dobi otroke, pridejo težave, potrpi, zboli in živi krog naprej. Nekdo pa želi več. In temu ne uide pot . To je pot do mene, do tebe, do sebe.”

zapisala Alenka Keber, 28.12.2016

Alenkakeber.com