Zgodilo se je v preteklosti. Nekaj, na kar nisem imela vpliva. In tega nisem mogla preprečiti. Nekdo se je neprimerno obnašal. Govoril stvari, ki niso primerne. Se ne odzival na situacije, ko bi se moral. Odzival na situacije, ki so bile. Ker je bil tako naučen. Ker ni znal drugače. Ker ni zmogla. Kot starš je dal vse od sebe. Želela mi je le najboljše. Tako je mislila, da je prav. Veliko in še več raznoraznih situacij. In res je. Dodala bi le še – ker se je tako odločila, ker se ni odločil drugače. Imamo svobodno voljo. In lahko reagiramo drugače. Drugače kot naši starši, drugače kot smo bili naučeni, drugače kot smo podpisali v dogovoru… Razumem vse vzroke in razloge zakaj je tako bilo. In ravno tako kot le te razumem, ne razumem zakaj se niso odločili drugače.

Kar se je zgodilo, se ne da spremeniti. Strinjam se. Vsi telesni odzivi, čustva in občutki, ki niso bili izraženi, se jih takrat zavedali ali ne, vse je zapisano v spominu, v telesu. Zavestnem ali podzavestnem, nezavednem delu spomina, v telesnem spominu, v naših celicah. Tako je. In kot otroci smo doživeli tega veliko. Tudi kot odrasli. Vse, kar smo doživeli, ima vpliv na nas. Se tega spomnimo ali ne. In vse je zapisano v spominu telesa. Zakaj to tako močno povdarjam? Ker je pomembno da razumemo, da imamo v telesnem spominu ujete vse, ampak res vse neizražene reakcije, čustva, občutke. Neizražene zaradi stresa, travme, presenečenja, šoka. Kadarkoli se jih ponovno spomnimo, gremo v tiste občutke, ki vem da so ponavadi neprijetni, zoprni, boleči in izrazimo tisto, česar takrat nismo, se sprosti ta ujeti spomin. In tako “ozdravimo” tisti trenutek, ki smo ga podoživeli. Še enkrat - zakaj je to pomembno? Ker na podlagi teh zamrznjenih občutkov reagiramo na zunanje situacije, na katere nimamo vpliva. Reagiramo in se odzivamo zaradi spomina telesa.Če ne vemo zakaj gre, je veliko težje, ker se na neko, za nekoga popolnoma navadno situacijo odzovemo s paniko, s strahom za življenje, z nenadzorovanim smehom, napadi panike. Telo se izrazi. In če se poglobimo takrat v tisti strah, paniko, si dovolimo res začutiti, dovolimo da se spomnimo prvotnega vzroka, dogodka, ki v nas sproža te občutke. In ko si tako to dovolimo občutiti in predvsem izraziti, temu spominu odvzamemo moč. Ne more več vplivati na situacije zdaj. In nikoli v prihodnjosti več. Pride spomin, aha moment,kot bi gledal film in to je vse. Ni več panike. Oz če se panika pojavi spet, se gre ponovno v to paniko, ker je izza le te nekaj drugega in se ponovi “VAJA”. Ja, bere se mogoče dolgočasno in mogoče na znam razložiti dovolj razumljivo. Ker potem lahko to delaš in delaš in delaš celo življenje. Ampak tako je, to Življenje v bistvu je. Čutenje in izražanje čustev. Pristnih, tistih, ki so prvotni. Ker za smehom je velikokrat strah. Za solzami, bolečina. Za paniko neprijetni spomini.

Je kdaj tega konec? Ja, ko je konec življenja. Zakaj bi tako živel? Ne rabiš. To je le ena izmed poti, da živiš zavestno in pristno, čustveno, ne otopelo, ne po nekih pravilih, znotraj pravil in omejitev, ki so same sebi namen.

V praksi je to izgledalo v enem primeru takole. Poslušam pesem. )Nekdo izreče določeno kombinacijo besed. V filmu je nek prizor.) Sprožilec je zunaj mene. Na sam sprožilec ne morem vplivati. Začutim bolečino, bolečino v srcu, v nožnici, postane me strah, začnem jokati. Grem v ta jok, v ta strah. Pride spomin ene izmed zlorab v otroštvu. S tem spominom pride tudi vsa nemoč, začutim zvok krika v grlu, ki je ostal v telesu, ker ni smel biti izražen. Žačutim tudi jezo, ker mi to dela, čeprav ve da me boli. Obnaša se do mene kot do smeti in potem me še zapusti samo v sobi. Jočem na ves glas, iz mojega grla prihajajo kiki, kriki nemoči, gnusa, umazanosti, ničvrednosti, strahu za življenje. Bom spet umrla? In ko ne morem več jokati, hlipati, kričati, ko, gredo iz mene vsi tisti živalski kriki, ki bi morali iti vsakič, ko se je zgodilo in dogajalo, pride malce olajšanja. Strah ostaja, stisnem se v klobčič in jočem tiho, tresem se. Tresem za življenje. Vem da sem tukaj in zdaj in vem in čutim tisto, kar takrat nisem, ker sem zamrznila. In potem pride jeza. Sveta jeza. Kolnem, preklinjam, najraje bi odšla k njemu na dom in bi mu povedala kakšen prasec je. Kaj se to pravi, o, kakšna sveta jeza je to. Na ves glas mu povem vse, česar mu nikoli nisem in mu najverjetneje tudi nikoli ne bom. Pripravim si kovtre in povštre in boksam, dajem ven ta bes, ki bi me sicer raznesel v moji notranjosti. Vsa utrujena odneham in nadaljujem čez nekaj sekund, ko zadiham. In na koncu me boli celo telo. Kot da sem bila ravnokar posiljena in razvrednotena, objokana, bolečega grla, bolečih pesti. Ne morem več. Dovolj je za ta dogodek in za ta trenutek. Potrebujem počitek. V sebi sem pomirjena. Še en spomin je prišel ven. Še enega sem odčutila in spustila iz telesa. Gremo naprej. In tako naprej in naprej in naprej. Niso vsa občutenja tako močna.

Včasih je le jok. Včasih je jeza. Ali bolečina srca, jok in žalost. To so moje izkušnje in to je moje življenje, moja pot. Sama sem prevzela odgovornost zanj in zdravim “škodo”, ki je bila narejena. Na katero takrat, v preteklosti, nisem imela vpliva. In katera vpliva name še danes. Zato, ker želim živeti svoj jutri zaceljenih ran in ozdravljenega telesa, sem izbrala to pot. Nikomur ne rabim ničesar odpustiti, oprostiti, vse je le v sprejemanju situacije ki se je že zgodila in v občutenju občutkov in čustev, ki niso bili izraženi.