Danes ponoči me je obiskalo njegovo srce in mi predalo sporočilo zanj. To je srce odraslega moškega, ki ga je strah, pa se še ne zaveda česa.

Da gre za srce moškega vem, ker je moško srce veliko bolj ranjivo kot žensko. Premore veliko več čustev in je večje od ženskega. Žensko srce poznam. V moškem srcu zna biti več globine, zato zna biti tudi bolečina toliko večja. Zaradi vzgoje in generacijskih vezi so ta čustva in ta bolečina zakopana globoko v srcu in se izražajo na različne načine. Največkrat “neprimerne” in le ti dosežejo drugačen učinek, kot bi bilo zaželjeno. Zaradi strahu, da bi bili nesprejeti in zasmehovani, se moški obnašajo drugače, kot bi se v resnici želeli. Potreba po potrjevanju, pohvali in sprejemanju je velika. In le to dosegajo na načine, ki moškega ne vodijo bližje njegovega srca. Pa ne zato, da tega ne bi želeli. Nihče jim ni povedal ali pokazal še druge načine, nihče jim ni enostavno pojasnil, v njim razumljivem jeziku. Tako, kot srce moškega, je tudi način komunikacije moškega drugačen od ženskega. Moški si želi biti ljubljen. Moški si želi biti razumljen. Moški si želi skrbeti za žensko, ki ji zaupa, jo ljubi in spoštuje. Ki se je ne boji, ker ve, da ona ljubi, razume in čuti. Ve, da je ranljiva in on ne želi biti tisti ki jo rani, čeprav mu večkrat tega ne uspe. Raje kot ranil, bi jo zaščitil pred svetom. Pa tega ne zmore. Ker mora najprej zaščititi sam sebe. Najprej mora sam sebe postaviti na svoje noge. Najprej mora on sam priti do svojega srca. Šele potem je mogoče vse ostalo...

Srce sporoča: ”Tvoja mama se je v tvojem otroštvu, do tebe obnašala neprimerno. V letih ki so za fantka zelo pomembna in je mama tista, ki usmerja vzgojo in kaže kakšni naj bi bili odnosi v družini in izven nje, tam nekje do sedmega leta. Njeno vedenje ni bilo tako, kot naj bi se mama obnašala do svojega sina. Nemoč, ki jo je čutila v odnosu do svojega partnerja je na neprimeren način znašala nad tabo. Tepež za stvari, za katere sploh nisi bil kriv niti odgovoren, je za fantka najmanj ponižujoč. In potem še dejstvo, da se zaradi tega, ker se ti dela krivica, ker boli in ker ne razumeš zakaj si jih dobil, še nisi smel jokati. In povrh vsega tega, je tvoj oče vedel za njeno početje in ni primerno reagiral. Ni te zaščitil. In tako si bil sam. Sam med odraslimi, ki naj bi ti dali zaščito in v domu, kjer naj bi se počutil varnega. Nisi vedel kakšne volje bo prišla domov mama. Kaj bo oče naredil narobe, da se bo ali ne bo spet znesla nad tabo. In povrhu tega vsega je vedno našla vzrok, ki ti ga je povedala in ti si ji verjel, da si za kriv ti sam. Ko poslušaš iz dneva v dan česa vsega si kriv, čeprav veš da nisi, začneš verjeti v to. V to, da iz tebe ne bo nikoli nič. Še posebno, ko doda svoj piskerček še oče, ki svoje nezaupanje vase in svoje furstracije zdravi skozi besedno poniževanje svojega sina. V glavo mu, vcepi da ne bo iz njega nikoli nič. Ko ta sin odraste in postane uspešen v svojem poslu, misli da nekaj ne dela prav. Oz je zmeden ker ne ve kaj to zdaj pomeni. Ali dela kaj narobe, ker je uspešen? Je prav da je uspešen, ko pa mu oče še vedno, odraslemu, pove da ni nič vreden. Da mu ne bo uspelo to in ono. Res je, da najbrž tudi temu očetu ni nikoli nihče povedal kaj lepega, ga vspodbudil... Ampak zakaj on ne bi ravnal drugače? Ker ne zna, ne zmore... Ja, mogoče res. Ampak, zakaj pa se ne bi potrudil in poskusil drugače? Zakaj se ni odločil postaviti po robu svoji ženi in preprečil da bi tepla njegovega sina? Kakšna glava družine pa je to? Kakšna družina je sploh to? In potem ta isti oče pričakuje od svojega sina, da bo glava svoje družine? Kakšen vodja, kakšna glava družine? Če pa je imel doma popolnoma drugačen zgled in drugega načina življenja sploh ne pozna? Kot nekomunikacijo, beg pred pogovorom, beg pred odgovornostjo? Beg v delo. Beg v alkohol. Za kakšno ceno? Za ceno obstoja njegovega sina. Ker ta mama ni svojega sina le tepla. Ta žena je bila tudi nepotešena. Lahko bi ravnala drugače, pa ni. Odgovornost je v vsakem primeru na njeni strani. S sinom se je šla igrice, ki se jim reče: nič ne bo bolelo, vse je v redu, samo malo se bova igrala, saj se samo crkljava. In ne samo energetsko, tudi fizično je postavila tega fantka v vlogo svojega partnerja. Z njim je delala, kar bi želela da dela z njegovim očetom. In ta fantek globoko v sebi ve, da to ni prav. Po vsej verjetnosti je te neprijetne spomine potlačil v podzavest, kot da se niso nikoli zgodili. Ko se je to dogajalo, se je izklopil, nič ni čutil, nič ni videl, nič ni slišal. In spomin je brisal sproti, kot da se ni nič zgodilo. Le ta pa je ostal v njegovem telesu. Vse besedne fraze, ves gnus, strah. Včasih se je zgodilo, da se ni želel igrati z mamico. In takrat je bila mamica nezadovoljna. Takrat res ni želel biti v njeni bližini. Ko bi mu le dovolila, da je otrok. Samo otrok.”

“Srce, zakaj ta zgodba?” vprašam.

“To ni zgodba. To je resnica ki je zakopana v telesu. Nekoč je že želela priti na plano. Pa je bila utišana. Ko bi ta fant lahko končno začel skozi stvari, ki jih rad počne, ki so njegov hobi, čutiti, mu tega niso dovolili. To so mu preprečili, ker starši lahko. Starše se mora ubogati, ker oni že vedo kaj je za otroka najboljše. Kdo pa, če ne starš? Kateri starš pa ne želi svojemu otroku le vse najboljše?”

Srce, ali se delaš norca iz mene? To pa jaz vem da ni resnica. Starši se na žalost večkrat obnašajo tako, da ni za otroka najboljše. Tudi oni so ranjeni, kar pa ne zmanjša njihove odgovornosti za svoja dejanja. Tudi oni bi morali predelati svoje zgodbe in pogledati svoje spomine, da bi lahko izrazili tisto, kar zares čutijo.

“Prav imaš. Nekteri starši želijo prikriti svoja dejanja, včasih z ustrahovanjem, včasih z manipulacijo. V primeru, ko otrok potisne spomine v podzavest, pa obstaja nevarnost, da pridejo na površje. In v takem primeru je najboljše, da se otroka še naprej zatira, da se počuti nevrednega, manjvrednega, pa verjame, da mu brez pomoči staršev ne bo nikoli uspelo nič. In še ko mu kaj uspe, se ponavadi vedno najde kakšen spodrsljaj, ki se pa manipulativno poveča, da le ta zasenči vse uspeh, ki ga je ta človek dosegel.”

Ok, srce, kako naprej, kako naj ta moški zdaj pride ven iz te preteklosti, še posebno, če se je ne zaveda, ne spominja. Ali pa se spomnija in ji ne daje prave vrednosti. Ali pa je strah in sram še toliko močan, da to skriva sam pred sabo? To poznam sama. Veliko let sem sumila. Potem so prišli spomini, ki jim kar nisem želela verjeti Nisem želela verjeti, da se je to dogajalo meni v objemu svojega doma. Še vedno, pa čeprav zdravim posledice teh dejanj občasno pomislim, če mogoče nisem nora, da sem vse to res lahko preživela.

“Razumem te. In ne, nisi nora. Tako kot tudi ta moški ni nor in tudi ne bo znorel, ko se bo soočal s svojo vlogo v svoji primarni družini. Bo težko. Zelo težko bo. Pa ne sprejeti, da je to delala mama. Ampak sprejeti dejstvo, da se te mame zdaj, ko je on že odrasla oseba tako zelo zelo boji. To bo najtežje začutiti. Strah. Strah, ki ga je že čutil. Strah, ki ga zdaj, v vsakdanjem življenju hromi. Strah, ki mu ne pusti dihati, ki mu ne pusti zaživeti polno svojega življenja. Strah, ki ga ovira pri tem, da bi se izražal preko svojih hobijev. Strah, ki mu onemogoča, da bi stopil na svojo pravo poslovno pot, ker bo to polovna pot v kateri bo, poleg tega, da bo zelo uspešen, bo tudi užival in izražal svojo kreativnost. Svoje kreativnosti pa ne more izražati, če ne čuti svojega telesa, če ne čuti tega, kar v resnici je. Ta strah ga ovira povsod. Ker se strah energetsko skladišči v jetrih, jetra pa so ogledalo oči, ta moški ne vidi jasno. Ne le da v resnici ne vidi s fizičnimi očmi. Tudi energetsko ima pred očmi meglo. Ne vidi naprej. Ne vidi svojih ciljev. Ne ve kam gre. Ve kaj želi, nima pa cilja, ne najde poti, ker je ne more začutiti.”

Sliši se zelo komplicirano. Vem o čem govoriš. Tudi sama sem bila na tej poti. Še vedno sem. Ne samo da se mi občasno mogli pogled in da se mi vrti, da me občasno boli glava. Včasih tudi ne slišim jasno. Pa povej srce, kje naj začne?

“Ti veš, kje je potrebno začeti. Ti si že na tej poti. Začne se pri sprejemanju resnice. Sprejeti, ja to se je zgodilo. Ne morem nič spremeniti. Nisem bil kriv, niti nisem kriv za to kar se je dogajalo. Sprejemam pa, da se je to zgodilo in se je dogajalo. Sprejmem dejstvo, da me je mama manipulativno zlorabljala in da me oče ni zaščitil. To je za začetek veliko. Potem pa je potrebno začutiti ta strah, ki je v telesu. Tudi če ni spominov, strah je še vedno. Le tega pa se z lahkoto začuti v prisotnosti mame, če je le ta še živa. Če ni, je malo težje, a se vseeno da.”

Kako to misli, če ni več živa?

“Včasih starši umrejo prej, preden se mi odločimo, da bomo pogledali pod preprogo preteklosti. Ampak njihova energija ostane. To pomeni, da se lahko vseeno rešimo bremen preteklosti, četudi jih ni več med živimi. Tukaj ni meja. Tako, kot lahko začutiš čustvo do živega, tako lahko prikličeš v spomin energijo pokojnega. Tako kot poveš v mislih enemu, lahko poveš v mislih tudi drugemu. Prednost vsega tega dela na sebi je, da ni potreben direkten stik s staršem. To lahko delaš v varnem okolju, ki si ga sam izbereš. Ali je to dom, avto, narava, bližina osebe, ki ji zaupaš, to je tvoja odločitev. Zgubil sem nit, toliko je vsega, kar bi rad povedal.”

Za navodilo sem te prosila, kako ven iz vsega tega “sranja”. Kako spregledati, kako slišati, čutiti, kako zaživeti svoje poslanstvo, svoje želje, kako vedeti kaj si želim, videti cilj, poti do njega?

“Ja, no, ne gre tako hitro in enostavno. To je kot lego kocke. Vse se zlaga na svoje mesto postopoma. Kot sem že rekel, najprej priznati, da se je zgodilo. Sprejeti to dejstvo. Potem začutiti to čustvo, ki je najmočnejše, v tem primeru je to strah. Začutiti ga v vsej njegovi veličini. Kot strah za življenje, kot je bilo v otroštvu. Če je potrebno, jokati iz obupa, ker nisi mogel v tistem trenutku ničesar spremeniti. Začutiti razočaranje nad očetom, ker te ni zaščitil. Ker ni reagiral. Ker mu je bilo lažje, da je vedel in pustil vse kar se je dogajalo. Začutiti žalost, ker te ta mama v resnici nima rada kot otroka, ampak te še vedno vidi kot svojega partnerja. Svoji mami se v mislih ali pa glasno zahvaliti za svoje življenje in ji povedati, da greš ti zdaj v svoje življenje. Se v mislih obrniti in oditi stran od te mame, ne glede na njene manipulativne izpade. Potem se zna zgoditi, da ta mama v resnici zboli, se ji kaj zgodi, da bi pritegnila pozornost tega sina. Ker mama čuti, tudi če ne ve in je ni zraven, ko se to dogaja. Zna biti še bolj oblastna, manipulativna. To je normalno. Ker si na preizkušnji ali misliš resno in ali boš zdržal. In moraš. Je težko, ampak to je pot do rešitve. Do luči na koncu tunela. In potem čutiti. Čutiti in izražati to, kar čutiš. Fajn je, če imaš ob sebi osebo, ki ji zaupaš, ker je potem lažje.”

Ja, to je res. Ko sem začela hoditi po tej poti mi je zelo pomegalo, ko je bila ob meni oseba, ki je razumela kaj se mi dogaja. Ker mi je povedala, da je to normalno. Ker mi je poveadala, da bo minilo. Ker mi je dala vedeti da ni z mano nič narobe, ker se mi dogaja to, kar se mi dogaja. Srce, dolga sva bila. Mogoče preveč dolga. Da se ne bo zgodilo, da moški tega ne bo razumel? Da ne bo mislil, da je to zanj preveč? Da ne bo zmogel? Kaj meniš?

“Ženska si. Zato taka vprašanja. Zato skrb. To je normalno. Ne veš kaj vse zmore ta moški. Ta moški ima moč, za katero ne veš ti in ne ve tudi on. Ta moški zmore vse to. Nič ni preveč zanj. Nič ni prenaporno. Ta moški ima v sebi tako močno voljo. Tako močno željo. Ta moški lahko premika gore, ko bo začutil samo delček tega, kar sem mu sporočil. Ta moški resnično zmore VSE. Razumem da te skrbi. A ne skrbi. On res zmore poskrbeti zase in za vse, za katere čuti da so vredni njegove ljubezni. To je v njem. Hvala za vsa ta vprašanja. Hvala za to, da deliš moja spročila. Hvala za vse.”

Zapisala Alenka Keber, 31.12.2016