Tokrat sem se pogovarjala s srcem otroka, ki ga ni več tukaj. Malo vas je, ki veste, da sem imela eno tistih kratkotrajnih nosečnosti, ko se ženska ponavadi sploh še ne zaveda da je noseča. Tega je več kot 20let. Duša mojega otroka mi je prišla predati svoje sporočilo srca, ki se glasi nekako takole:

“Mamica moja. Vem da me imaš rada, četudi se ne spomniš name vsak dan. Čutim tvojo ljubezen in sem ob tebi. Tudi ti čutiš mojo ljubezen, čeprav je ne prepoznaš vedno. Včasih misliš da je od koga drugega, včasih misliš da si ti tako polna ljubezni. Ne, ta ljubezen je moja. Moja ljubezen do tebe je tako neizmerno velika, tako močna, da se ne da, da se je ne začuti. Mamica moja. Nič ni narobe, če me ne čutiš vedno. Vem, da sem v tvojem srčku. Nič ni narobe, če se vsak dan ne spomniš name. Moje poslanstvo je opravljeno in ga še vedno opravljam, dokler sem v tej obliki ob tebi. Ko bo prišel čas, se srečava drugje, drugače. Mogoče na Zemlji, mogoče na kakšnem drugem kraju, planetu. Pustiva to, kar bo. Meni je v redu. Res mi je dobro. Moja naloga v tem življenju ni bila, da sem ob tebi kot tvoja hčerka v človeški obliki. Moja naloga je, da ti pomagam od tukaj. Da te pobožam, ko si žalostna in misliš da si sama, da so te vsi zapustili. Veš, tisti drobni dotik, kot bi te peresce pobožalo po obrazu, to sem jaz. Včasih sem igriva in te pocukam ali požgačkam. Ali pa enostavno položim dlan v roko, ko najmanj pričakuješ. Vem da me čutiš, čeprav vedno ne veš kaj to je. Ne razumeš, pa vseeno veš. To sporočilo predajam tebi, mamica moja, da ga poneseš v svet. To sporočilo je v bistvu sporočilo vseh dušic, ki smo prišle na Zemljo za krajši čas. Tako kratek čas, da smo pustile le pečat, ne pa dolgih let spominov.

To sporočilo je tudi sporočilo vse drugim mamicam in očkom. Vsi mi otroci, ki smo zdaj okoli vas v drugačnih oblikah, vam sporočamo da smo ob vas. In da ni nič narobe, če se vsak dan ne spomnite na nas. Ker vas čutimo. Ne potrebujemo daril, kot otroci, ki so z vami. Ne potrebujemo oblek, ne pohval, tudi objemov ne. Nam je pomembno le, da veste, da smo tukaj okoli vas. Nekateri izmed staršev niso nikoli sprejeli našega obstoja, nekateri niso nikoli odžalovali do konca. Zaradi tega nam je hudo. Hudo, ker smo konec koncev prišli sem zato, da vam predamo sporočilo. In v primeru da ne sprejemate naše prisotnosti v vašem življenju, svojega poslansta ne moremo opraviti do konca.”

Vem srce, ampak starši imamo različne zgodbe za sabo. Nekateri imajo zaprto srce, ker so ranjeni in si ne dovolijo čutiti. Drugi vas čutijo vsak dan. Tretji pa z enim delčkom čutijo, pa ne vedo kaj to je.

“Vemo in razumemo. Ravno zato nas je nekaj izmed tukaj prisotnih prišlo v vaše življenje, da vas prebudimo. Pokažemo da je potrebno čutiti. Da je potrebno jokati, če izgubiš otroka, odpreti srce bolečini. Da naj bi se ljubeča partnerja povezala v njuni bolečini. Mama in oče enega otroka, ki ju je zapustil imata priložnost da se povežeta v tej bolečini, ki je obema skupna. In s tem zgradita zaupanje, da se sprejemata in podpirata, ko sta oba ranjena. Da je varno izražati svoja čustva, da je varno biti ranjen in ranljiv. Da ti zaradi tega, če si ti ranjen ne bo ta, ki je tvoj najbližji škodoval. Ker velikokrat se je to zgodilo več vam, ko ste bili ortoci. Veliko škode in bolečine so vam prizadejali tisti, ki bi vas morali varovati, ščititi in učiti. Pa so vas ranili in pustili v vas prepričanje, da ni varno čutiti. Da če čitiš, je veliko večja verjetnot, da boš če bolj ranjen, ker si ranljiv. Veliko izmed nas vas je prišlo povezati med samo. Pokazati, da v bolečini nisi sam. Nekaj nam je uspelo to poslanstvo uresničiti. Nakj iz med nas še čaka, da starši odprejo srce in nas sprejmejo. Vse kar potrebuje dušica, ki je prezgodaj odšla je, da se ji pove: ”Vem da obstajaš. Sprejemam te. Dobrodšel/dobrodošla v našo družino.” To je resnično vse, kar potrebujemo, da potem v miru odidemo v drugo dimenzijo on smo od tam z vami. V primeru da so prisotni še sorejenci bi bilo prav, da tudi oni vedo za obstoj te dušice. Zakaj? Ker otroci čutijo to dušico, tudi če ne vedo, da je kdaj obstajala. Nekateri jo tudi vidijo, se igrajo z njo. Otroci imajo nekaj časa odprte vse jasnočutne, jasnovidne, jasnovedne in jasnoslušne kanale in vidijo, slišijo in vedo več od vas, odraslih. Potem se z vzgojo in prilagajanjem dogaja, da te kanale počasi zapirajo, ker je tako bolj sprejemljivo in varno za njih. Ampak dušice, s katerimi so se pogovarjali in igrali ostajajo tam in prinašajo sporočila še naprej.”

Vem o čem govoriš srce. Tudi moja hčerka je vedno, če jo je kdo vprašal ali je edinka rekla, da smo ji mi rekli da je, ona pa ne ve ali je ali ne... V resnici pa ni edinka. Ima starejšo sestro in polbratca, ki ju čuti na podoben način, kot opisuješ. Pa se sama veliko let nisem zavedala te kratkotrajne nosečnosti in tudi njen oče ni vedel za svojega splavljenejga otroka. Ali mi želiš sporočiti še kaj?

“V teh prazničnih dneh, nabitih s čustvi, se je mešalo v vas ljudeh, starših in otrocih, marsikaj. To vse smo mi tudi čutili. Sporočam le, da vam želimo veliko miru, notranjega miru . Notranji mir je pogoj za stik samega s sabo. Je pogoj, da lahko začutite svoje srce. Srce, ki čuti tako in tako, le stik je pretgan. Vi se ga ne zavedate. Vi ne čutite tega svojega srca, svoje duše, svojega bistva, ki je v vas. To bistvo, duša, srce, kakorkoli želite to poimenovati, to vas podpira in si želi da ste v stiku. Ker le tako boste zaščiteni, boste radostni, čutili prava čistva in pravo ljubezen.”

Zapisala Alenka Keber, 1.1.2017