Starši imamo pri vzgoji otrok različne vloge glede na starost otrok. Prav tako ima mama drugačno vlogo, kot oče. Do sedmega leta naj bi imela večjo vlogo mati. Od sedmega do štirinajstega leta pa oče. Potem pa se otroka le še usmerja. Moja izkušnja je taka, da zaradi vzorcev iz otroštva tega dela vloge matere do njenega 18ega leta nisem opravila tako, kot bi si želela. Vsekakor najboljše, kot sem znala. Zaradi tega nisem kriva, sem pa odgovorna. In povem vam,da ni nikoli za nič prepozno. Le če je pravi odnos.

Zamujenih let se ne da nadomestiti. In nič ni zamujenega, tudi, če je bilo drugače, kot bi si želeli. Otroci se sami učijo z zgledom. Vsega. Tako dobrega, kot slabega. Opazujejo. Kopirajo nas v mimiki, besedah, dejanjih. Zelo priporočljiv je odkrit pogovor, saj otroci čutijo "fejkanje". Pogovor o rečeh in situacijah, ki niso najboljše, in bi bilo boljše, če bi bile drugačne. Da otrok ve, da je treba postaviti meje. Tudi če tega ni videl pri nas. Da niso vsi odnosi med partnerji v redu, četudi smo jih leta in leta tolerirali. Živeli v lažeh, nasilju, ob alkoholu. Ker, spet primer, če sem jaz kot najstnica živela v domu polnem prepirov in je moj otrok živel v domu polnem prepirov, to ne pomeni, da je ta vzorec dober. To pomeni, da se meni veliko let sploh ni sanjalo, da lahko obstaja tudi kakšno drugačno družinsko življenje. In sem potem še nekaj let zbirala pogum, da sem se končno odločila, da sem vredna več. In vse grožnje in manipulacije po odhodu iz te zveze. Vse to je doživljal tudi moj otrok. S pogovorom, razumevanjem najprej jaz sama sebe, svojega otroštva in življenja, lahko ta otrok preko pogovora razume, da on ne potrebuje takih izkušenj. Da se da živeti v partnerstvu tudi drugače.

Tako je za vse situacije.Otrok potrebuje predvsem jasna navodila in meje. Jasno postavljene in neodvisne od našega trenutnega počutja. Ko mora majhen otrok pospraviti igrače je fajn, če ve da to pomeni, da imajo te igrače v sobi določeno mesto, ko se z njimi ne igra in pomeni pospravljeno, ko so na tem mestu. Pa če je to škatla pod posteljo, omara... In pa hkrati mora vedeti kakšne bodo posledice, če tega ne stori. Potem odpade da prosiš, ponavljaš kot papiga...

Če je treba pomit posodo, je tam vileda, cet, se pomije, posplakne, obriše in pospravi. Ko je vrečka za smeti polna se jo odnese v kanto in nastavi prazno vrečko. Otrok, najstnik, ki mu je normalno vse to odveč, pa sploh potrebuje zelo jasna navodila. Potrebna je tudi razlaga posledic, če se dogovora ne drži. Ne kazni, posledic. Vsak naj ima svojo vlogo. In starš mora paziti, da otroka ne postavi v napačno vlogo. To se rado zgodi in se dogaja, dokler nimaš razjasnjene svoje vloge v svoji primarni družini. Ker večkrat delaš nezavedno in se tudi velikokrat ne zavedaš škode, ki jo povzročaš najbližnjim. Ko si upaš pogledati svoje otroštvo, vloge v takratni družini. Ko si priznaš čustva in vloge v katere si bil postavljen, resnične relacije in vzorce, je vse lažje. Ker ni več nezavedno. Odgovornost za svoje življenje vzameš v svoje roke. In tudi odgovornost vlog, v katerih se znajdeš. Imaš večjo možnost izbire in lažje se odločiš zase. Takrat stopiš na pot k sebi...

Zapisala Alenka Keber, 5.2.2017

alenkakeber.com