Sem že hotla napisat, pa nisem vedla, kako naj začnem. Tematika je intimna in osebna. In pomembna. Del vsakdanjega življenja.

Oseba, ki je bila kadarkoli spolno zlorabljena je drugačna od tiste, ki ni bila. To je znanstveno dokazano. Zadnje čase iščem in prebiram članke na tematiko znakov posledic. Veliko ljudi je bilo zlorabljenih, pa se tega ne spomni. To pomeni, da ne vedo, da se jim je karkoli dogajalo. Ne pomeni pa, da se ni zgodilo, če se le tega ne spominjajo. Tudi to je znanstveno dokazano in razloženo – zakaj se ne spomnimo, kam se skladišči spomin in kaj ga sproži.

Zakaj o tem pišem? Ker posledice so, se tega zavedali ali ne. Na situacije se odzivamo drugače, kot bi se, če ne bi doživeli zlorabe. Možgani delujejo drugače. Povezave v možganih so drugačne. Razmišljamo drugače. Živimo drugače. Naša spolnost je drugačna. Ne ves čas, a je.

Spomnim se, kako je fant, s katerim sem mislila da sem izgubila nedolžnost, rekel da sem “hladna”. Nisem razumela kaj je bilo narobe, drugače, kot sem bila navajena od doma. Uležeš se in počakaš… Mislim da niti on sam ni imel veliko izkušenj v spolnosti, vsekakor drugačne kot jaz. Ali pa doživljanje raziskovanja svojega telesa in samozadovoljevanje kot otrok. Ko prebiram članke mi je jasno zakaj jih nisem že desetletja prej. Berem da je moje obnašanje v otroških in mladostniških letih kazalo znake zlorabe. Celo Sanja Rozman je to lepo poimenovala v eni izmed svojih knjig. Sama temu zdaj rečem sproščanje napetosti. To, kar sem delala dolga leta, ni imelo nobene, ampak res popolnoma nobene zveze s spolnostjo, raziskovanjem svojega telesa, čutenjem, tudi s samozadovoljevanjem ne, pa čeprav je vedno sledila “sprostitev”. Čeprav ni bilo pomembno kje, kdaj, kolikokrat, vedno je bilo na enak način. Nikoli nisem raziskovala svojega telesa. Svojih erogenih con. Kot 26letnica sem zardevala ob pogovoru o spolnosti, sexu. Nisem prenašala, da se me je kdo dotikal, tudi prijateljsko objel ne. Spolnost je bila dolga leta zelo podobna. Oz, je bila razgibana, le da meni ni bila všeč. Ker me je spominjala, pa se tega nisem zavedala. Točno določena poza, ki je sicer zelo klasična, mi je povzročala veliko nelagodja in bolečine. V nekem obdobju so bile bolečine tako močne, kot da bi me kdo rezal. Takrat ni bil pomemben položaj, bolečina je bila prisotna. Tudi za to zdaj vem, na kaj me je spominjala in zakaj se je pojavila, šest let nazaj tega nisem vedela.

Tako in drugače je pomembno s kom greš v posteljo. Med spolnostjo se pretakajo energije in s človekom dobiš cel paket energij, cele njegove družine in osebnosti, cel nahrbtnik. Tega se ljudje ne zavedajo ko skačejo čez plot – varajo svoje partnerje. Ker potem se ta nahrbtnik prenaša od moža k ljubimcu in nazaj k možu. Oz kontra, ženin nahrbtnik ljubici in nazaj. Da ne omenjam telegonijo, ko v ženski zapusti svojo sled vsak partner. Tako je strah pri zlorabljenih ženskah, da bi bil otrok, ki ga lahko rodijo čez 20 let, podoben posiljevalcu, realen. Ker na žalost ima lahko njegove značajske ali vizualne lastnosti. Tudi to so znanstveno dokazali.

Partnerju, s katerim si v času ko predeluješ spolno zlorabo, moraš neizmerno zaupati. Ker se v spolnosti med samim odnosom dogaja v ženski marsikaj. Kakšen dotik, položaj prebudi spomin in če nisi prisoten, se zlahka znajdeš v občutkih majhne deklice. Četudi se znajdeš tam, pa se hkrati zavedaš da je ob tebi moški, ki mu zaupaš in ti ne bo škodil, da se vseeno lahko počutiš varno. To je pomembno. Priznam da je težko. Ko si z ljubljeno osebo in zaspiš v negovem objemu, obiščejo pa te neprijetni spomini, ki si jih prebudil pol ure pred tem. Ker s spomini pridejo tudi vsi občutki. Sram, gnus, ponižanje, zavrženost, strah, žalost, pridejo solze, potreba po kričanju, po tem, da se skriješ in izgineš iz Zemlje. Vse to se dogaja, verjamem da večim. Le da o tem nihče ne govori, piše. Ali pa malo nas. Ampak če se nihče ne bo, potem bo to ostala tabu tema, ki pa to ne sme več biti. Potem se o tem ne bo pogovarjalo, potem ne bo pri posameznikih prihajalo do AHA momentov. To se nam dogaja, če predelujemo, če čutimo. Ženske na svoj način, moški na svojega. In z moškim ni nič narobe, če ne doživi erekcije ali pa izliva. Ni nujno da ima kakšne telesne motnje, da se je treba zdraviti z zdravili. Vzrok je ponavadi psihosomatski. In če ženska to ve in razume, lahko moškemu pomaga tako, da mu ne daje občutka, da je z njim kaj narobe. Priznam, pride do dvoma vase. Pa do dvoma, ali ima drugo. Ali ne čuti do mene več strasti? Še posebno, če se ta moški ne zaveda te zlorabe. Ali pa če ženska ali moški o tem ne govorita drug z drugim. Zakaj ne govorita? Ker so to teme, ki so težke. Ki bolijo enega ali drugega. Ki spominjajo. In zdravijo. Le z zaupanjem in iskrenostjo, ko se popolnoma razgališ v vseh pomenih besede pred partnerjem, ko si ranljiv in občutljiv lahko doživiš pravo ljubezen, pravo zavezništvo in pripadnost.

Zapisala Alenka Keber