Odnos med moškim in žensko, razmerje, zakon naj bi temeljil predvsem na ljubezni. V resnici pa morata najprej oba pogledati v nahrbtnika, ki ju nosita s sabo, prepoznati katera prepričanja nosita skozi vsakdan življenja, pa sploh niso njuna. Katere vloge sta prevzela skozi življenje. Mnogokrat v tistem nahrbtniku nosita vse svoje prednike, žive in pokojne. Pa svoje bivše partnerje in njihove družine. Pa svoje otroke in njihove prednike. Ja, ta prtljaga zna biti težka. Da sploh ne omenim tistega dela, ki je ponavadi zaprt, zaklenjen s kodno ključavnico, katere geslo smo že zdavnaj pozabili. Svoje srce zapremo zaradi izkušenj, razočaranj in strahu da ne bo še bolj poškodovano. Ovijemo z ledom, zaščitimo z neprebojno snovjo, ki se imenuje strah. In pričakujemo da ne bo več bolelo. Nič. Saj mogoče res ne, pa tudi ničesar drugega ne čutimo. Šele ko se odločimo, se predamo, zaupamo, ponudimo svoje srce na pladnju, vemo da je velika verjetnost, da bo bolelo, pa vseeno upamo, da bo izdržalo, lahko čutimo vse. Tudi tisto najglobjo, najčistejšo ljubezen, ki samo je, ki ne boli zaradi odsotnosti čustev, ampak zaradi polnosti vsega. In ta občutek nima zveze z osebo na drugi strani. To naredimo sami sebi, sami zase. Je možno, obstaja in je lepo. Je pa tudi boleče. Ker s tem ne moremo vplivati na to, kako bo čutila oseba na drugi strani. Tista, ki ima to srce na razpolago. Če tista oseba ni pripravljena spustiti ščita okoli svojega srca, našega ne bo čutila. Sanjalo se ji ne bo kaj ima pred sabo. Ali pa bo vedela, pa bo le to zanjo preveč. Lahko se ustraši te veličine. Iz več razlogov. Je premočno in ne ve kaj naj s tem. Ne ve da je to tam le zanjo. Ne ve, da to je in ne potrebuje nisesar za povračilo. Ne upa vzet, ker misli da ni vredna. Vzroke za vsa ta prepričanja nosi v nahrbtniku s sabo. Vsi ti ovoji okoli srca. Vsa razočaranja. Vsak nisi dobra. Iz tebe ne bo nikoli nič. Si nesposoben. Zguba. Kaj te je treba bilo. Ne zmoreš. Nisi vredna. Si le v breme. Nič ne znaš. Brez mene si nula. Vsak prasica, kurba, pijanec, nesposobnež, prav vsaka beseda, čustvo, občutek je ovit okoli srca. Zelo močna ljubezen prodre tudi do tam. In lahko povzroči še večjo zmedo, vihar. Lahko povzroči, da se to drugo srce popolnoma zapre. Lahko pa povzroči, da začne brskat po nahrbtniku in metati proč vse, kar ne spada tja. Vse, kar ni njegovega. In ko ostane večino le tvojega, vedno so še delčki drugih, se lahko spogledaš s tem. S svojo preteklostjo, otroštvom, začneš zdraviti dele, ki to potrebujejo. Narediš prostor za novo, lepše, drugačno.

Ker, če je prišla v tvoje življenje oseba, ki misliš da si je ne zaslužiš, in je ona še kar tam, je tam z razlogom. In zdaj imaš izbiro. Lahko jo vržeš iz svojega življenja, pa nikoli ne pozabiš, ker je že pustila pečat, le da ne veš čemu. Lahko pa odpreš del nahrbtnika, pogledaš česa res ne rabiš in kako bi lahko naredil prostor, da bi začutil več tega, kar te čaka. Kar je, vedel ali ne. Vzel, kar je tojega. Kar ti pripada. Izgubljene dele sebe. Tvoje delčke svojega srca.

Vedno imamo na razpolago odločitve, poti, vedno sta vsaj dve.

Če si tisti, ki se je že odločil, da bo ljubil ali že ljubiš in nisi opažen, začuten, v tem trenutku si bolj prebujen, lahko razočarano odideš. Odideš, ker misliš da več kot očitno nisi vredna tega, da bi te kdo ljubil, saj so ti 30let govorili da si zguba. Mogoče si pa res. Lahko padeš nazaj v nahrbtnik, se zapreš in ustaviš. Životariš in ne veš kaj vse te čaka. Lahko pa ljubiš tako močno, da vstrajaš do meje zdrave pameti in popolnoma vsako situacijo pogledaš iz svoje in njegove strani, razumeš njegov del, predelaš svojega in prosiš, upaš, čakaš, ljubiš. Se na začetku zadovoljiš le z delčki, ker veš da je vredno. Ker imaš cilj in je to le pot. Lahko tudi jasno poveš kaj čutiš in zahtevaš od drugega isto. Lahko……

Če pa si ti tista oseba, ki je ljubljena, pa ne zna, upa, zmore naprej, imaš ravno tako več možnosti. Vedno. Razmisliš. Res temeljito. Ker je to velika priložnost zate. Priložnost za večji premik k sebi, ker boš imela neizmerno podporo in neomejeno količino ljubezni na tej poti. Večjo, kot si lahko zamisliš v najlepših sanjah. Se odločiš ali res ne želiš ničesar spremeniti in ti je v redu da imaš zdravstvene težave, se ne razumeš s sestro, te v službi ne spoštujejo, starši ne morejo brez tebe… Oz ti ni v redu, a nisi pripravljena premakniti svoje riti in nekaj spremeniti. Kaj pa on ve. Spet eden, ki nekaj hoče, ki lepo govori, ki me bo zajebal, ko prvič obrnem hrbet. Ko si prepričana da ne želiš spremembe, ker meniš da je preveč al že kaj, takrat spoštljivo čimprej poveš vse to in odideš stran. Enostavno zapreš vrata za sabo.

Lahko pa vidiš, začutiš in si želiš več. Veš da bo naporno in da se ne boš vedno počutila v redu. Ampak imaš željo, cilj. Ne glede na vse si želiš čutiti, živeti, predelati, pobrskati po nahrbtniku, v katerem veš, da niso najlepši spomini. Veš da so rane, ki jih je potrebno zaceliti. Vidiš, da je ta, ki te ljubi to zmogel in ostal cel, živ. In si želiš tudi ti. Takrat se lahko spet odločiš, poveš kaj želiš in pojasniš ali želiš pot nadaljevati sama, ker se še bojiš bližine. Ali pa se vržeš v nahrbtnik in z vsem spoštovanjem, zaupanjem in ljubeznijo, ki jo premoreš v tistem trenutku dovoliš drugemu da je ob tebi.

V tem primeru se morata oba zavedati, da je to pot k sebi, katero hodita eden ob drugem. Da so vedno ovinki, ovire, vzponi in padci. A vaju povezuje ljubezen in zaupanje, ki premaga vsako razdaljo, tako časovno, kot prostorsko.

Ljubezen je POT, pot k srcu s srcem.

Zapisala Alenka Keber, 8.2.2017