http://www.tejakeber.com/medijstvo/

Že kot majhno deklico me je vedno kaj zanimalo. Pa ne le barbike,čeveljčki in oblekice. Zanimalo me je tudi o družini, preteklosti, kasneje o duhovih in malo za tem kako deluje svet,energije, zakaj živimo, smisel življenja…

Domačim sem postavljala veliko vprašanj o sebi. Z odgovori nisem bila zadovoljna. Čutila sem da so laž. Nisem odnehala. Znova in znova sem postavljala ista vprašanja, saj mi občutki in to, kar so mi govorili niso šli skupaj.

Vedno so mi trdili, da sem edinka. V meni pa je nekaj govorilo, da nisem.V najstniških letih sem začela na vprašanja o tem odgovarjati z odgovori, da ne vem če sem.

Čeprav majhna deklica, sem že čutila, videla in vedela več kot so mislili ljudje okoli mene. Te stvari so dolgo ostale tiho skrite v meni.

Spomnim se, ko sem se lovila z babico. Bila je zadihana in utrujena. Utrujenost je hotela skriti za nasmehom, jaz pa sem videla globlje od tega. Vedela sem, da je zelo bolna pa čeprav o tem ni nihče govoril. Imela je raka.

Čutila sem tudi, ko je bil dan, da sem zadnjič videla strica. Bil je na obisku in ko je odhajal sem v joku stekla k oknu in opazovala kako odhaja. Kot bi vedel, da ga gledam je pogledal nazaj. Ne dolgo za tem so ga našli mrtvega.

Nekaj dni preden je umrla prababica pa sem imela močno željo da jo obiščem.

Takih in podobnih dogodkov je bilo v mojem otroštvu in tudi kasneje veliko. Šele z leti sem se začela zavedati, da veliko kar čutim in vem ni nekaj kar bi bilo večini ljudem vsakdan.

Že kot majhna deklica sem videla in se pogovarjala z bitji svetlobe, angeli, vodniki… Ko me je oče slišal, da sem se z nekom pogovarjala je znorel. Za nekaj let sem nehala govoriti z njimi.

Življenjska pot me je vedno nesla po skrajnostih. Zaradi zlorab v otroštvu in najstniških letih sem bila tiha, zaprta vase. Nikoli se nisem znala vklopiti v družbo kot ostali. Nisem znala in niti ne zmogla slediti standardnemu sistemu. Če sem imela izbiro; izbirati med družbo, kjer bi bila na videz sprejeta in s tem izbrati nekaj kar mi ni pri srcu in med tem, da ostanem sama in sledim sebi, sem sledila sebi.

Imam mami, ki je drugačna. Vedno je verjela v angele in v to, da obstaja nekaj več. Že od otroštva mi je pod blazino in v šolsko torbo skrivala vilinske karte. Opazovala sem jo kako je prepisovala in prerisovala znake. Kljub očetovim žalitvam in očitkom da je nora in da to ne obstaja, se njena vera v nekaj več ni zamajala. S tem mi je močno dala vedeti, da je to ne glede na vse nekaj posebnega.

Za neko obdobje sem nehala fizično videvati bitja svetlobe. Nisem pa se zavedala, da še vedno vidim energije, da vidim drugače kot večina. Mislila sem, da to vidijo vsi. Ko sva se z mami pogovarjali o tem in sem ji zaupala, je bila navdušena. Takrat se je v meni prižgala lučka in vedela sem, da tega ne smem izgubiti.

Veliko časa sem preživela pri starih starših, kjer sem lahko tiho ustvarjala, brez da bi me kdo motil. Takrat sem bila lahko bolj povezana s seboj. Zvečer sem z zanimanjem gledala Šepetalko duhov in si predstavljala kako te stvari delujejo v resničnem življenju. Z leti je moje zanimanje za duhove raslo. Ko so domači govorili o pokojni babici, ki naj bi kradla klobase iz skrinj sorodnikov in nevidnih silah, ki so koga/kaj premaknile, sem z zanimanjem poslušala. Ob pripovedovanju sem z notranjimi očmi videla kaj se je dogajalo. Bila sem navdušena.

Hotela sem jih videti. Pozabila sem, da jih lahko…

Raziskovala sem kako poteka klic duhov skozi ploščo. Delala sem si zapiske in upala, da jih bom enkrat uporabila. Res sem jih. Takrat sem začutila nekaj znanega. Energije so govorile skozi ploščo. Čutila sem jih, nisem pa jih videla. Vsaj tisti trenutek ne. Vsaj zavestno ne. Občutki so bili zelo poznani.

Kasneje sem videla družinskega člana katerega duša je odšla iz telesa domov. Od groze sem imela panični napad. Če ne prej, me od takrat naprej nihče več ne more prepričati v to, da smo vsi eno ali pa vsi dobri. Svetloba in tema obstajata.

V obdobju, ko sem imela 15 let sem začela čutiti in videvati moško energijo, ki me je od daleč opazovala. Prestrašila sem se, saj je bila zelo močna energija. Nisem se zavedala, da to ni agresija, ki sem jo bila vajena celo življenje. Ko sem povedala mami, mi je ta vedno rekla naj se pogovorim z njim in ga vprašam kaj želi. V moji glavi pa je odmevalo le: »Kako ga bom pa slišala?«

Ko sem se ponovno zavedala, da vidim energije in ostala bitja so me na začetku prestrašili. Čeprav morda niso želeli tega, sem se jih bala. Še posebej duš in energij za katere nisem vedela kaj želijo. Želela sem zbežati. Včasih so hodili za menoj, jaz pa sem jih odganjala.

Nekega večera me je bolela glava in čutila sem, da bo bolje le če grem na pokopališče. Duše so me poklicale in od takrat naprej jim pomagam in delam z njimi. Ko čutim bitja svetlobe in sem v stiku z njimi, se počutim domače. Nikoli si nisem predstavljala toliko lepot in tudi grozot, ki obstajajo fizičnim očem nevidna.

http://www.tejakeber.com/svetovanje-z-bitji-svetlobe/