Telo je odličen inštrument, ki se sam kalibrira, uravnava vse vrste napetosti, bolečin in čustev – če ga slišiš, poslušaš in slediš njegovim navodilom. Mesec in pol mi je nekako uspevalo. Hodila sem po robu, z zadovoljivo mero odločnosti, sprememb in izražanjem čustev. Pravim po robu, kar pomeni telesno ok, psihično potlačeno, a še vedno občasno čuječe in čuteče. Skoraj vsakič sem še vedno čutila bolečino srca, zaznavala težo v prsih, težko dihanje in bolečino na desni strani pljuč in v ledvicah. Skoraj pomeni da vsak dan, a ne vsakič ko je bila povzročena, prisotna. Skoraj pomeni, da sem jo zaznala, ne pa izrazila, izjokala, izkričala, izpisala ali si v polnosti priznala njen vzrok. Z drugimi besedami- polačila sem jo. Pet tednov joka, dva tedna razmišljanja in dva tedna tlačenja čustev je bilo v stanju, v katerem se nahajam, za moje telo dovolj. Ne dovoli mi več bežanja. Zahteva soočenje. Odločitve in spremembe. Telo se je odločilo za reset. Kot takrat, tudi zdaj nisem imela možnosti odločanja. Kot bi me spodrezal me je čez noč položilo v posteljo. Zdi se mi kot da so prej omenjene potlačene bolečine zavzele celo telo, srčna, najmočnejša pa se je preselila na glavo. Sanjam najrazličnejše sanje. Od nelogičnih, kjer smo skupaj pokojni in živi, do sanj soočenja in prihodnjih možnosti. Ne morem pa misliti, razmišljati. Še vedno me ima v primežu sram in strah. Občutek ničvrednosti in misel na samomor. Vem kaj sem zapisala, ampak zakaj bi lagala, če sem v zadnih dneh, ko je bila bolečina res tako močna, da se nisem mogla niti oblečt, niti it do stranišča, ko nisem mogla dihati, resnično pomislila da bi bilo lažje, če bi kar nehala dihati. Da bi bilo v tistem trentutku lažje, če bi umrla. Pa sem se takoj spomnila, da sem v tem življenju že enkrat umrla in tudi tega zakaj sem se takrat odločila, da še ni konec. In sem videla, da tudi zdaj še ni konec, še začelo se zares ni. Je pa res da to zdaj ni podobno ničemur, še najmanj pa življenju, ki ga želim živeti. In prišlo je zavedanje da je res bolje umreti, kot životariti naprej. Pobirati drobtinice, ko ti pripada in te čaka zaklad. Tukaj pa imam res možnost odločitve samo jaz. Sama se moram odločiti kako želim živeti ali umreti. Vem kaj želim, a brez koraka naprej, sem le korak bližje smrti, kot življenju. In sem na začetku zapisa. Bom sprejela tudi sram in gnus in s tem povezane dele sebe in svojega življenja? Grem naprej ali bom v tem blatu do naslednje “viroze”(gripe, išijasa)?

zapisala Alenka Keber 20.9.2017