Nadaljujem tradicijo prvega dne v letu. Pišem. Solze polzijo po licih. Koliko enih lepih želja, manifestacij, takih in drugačnih voščil, srečnih obrazov v novem letu. Moj prehod v novo leto ni bil tak kot sem si ga zaželela. Tudi zadnji dnevi starega niso bili noben presežek. Več solz, slabosti, telesnih in srčnih bolečin kot bi si želela.

Ne morem razumet ljudi ki pravijo da je preteklost nepomembna, da je treba gledat v prihodnjost. Ne razumem zato, ker ima moja preteklost še posledice: spomini, ki so še neizraženi; bolečine, ki so nepredihane; izgube, ki so neizjokane; razočaranja nad sabo; občutki, ki mi ne pustijo jesti; strahovi, ki mi ne pustijo čutiti in dihati... Jaz svoji preteklosti žal še ne morem zapreti vrat, dokler ne ozdravim ran ki so ostale. In tisti redki trenutki ko si upam čutiti so zdravilni ne glede na to kako so težki. Hvala bogu za telo, ki ima dovolj in reagira brez moje zavestne volje. In hvala bogu za moje zaupanje, odločnost, moč in pogum da se izkopljem iz tega labirinta. In hvala tudi tistim redkim posameznikom ki jim pustim blizu, da mi kažejo tisto česar sama še ne vidim.

Vem da preteklosti ne moremo spremeniti. Vem tudi, da se njen vpliv na sedanjost zmanjša, tudi izniči, a le takrat, ko je izraženo in ozaveščeno tisto, kar ovira živeti in čutiti danes. In ko je to doseženo, postanejo ti deli preteklosti spomin, kot vsak drug. Dokler pa ima vpliv, se je smiselno spogledati in soočiti z vso paleto čustev in jih izraziti, predihati. To je moja izkušnja, moje mnenje, moje življenje.

ZApisala Alenka Keber, 1.1.2018