Oprostiti.... Odpustiti.... Pozabiti....
Zapis je objavil/a daisy
2.652 ogledov
Oprostiti.... nekatere stvari zelo težko, a najtežje samemu sebi.
Odpustiti... nujno!
Pozabiti.... včasih lažje, drugič težko ali nemogoče; veliko lažje, a nevarno je nekam zakopati, zatlačiti.... skriti..
Pred leti sem se znašla pred težko življenjsko preizkušnjo, kar me je pripravilo do tega, da sem - nevernik kot sem bila – v skrajni stistki zaprosila univerzum boga ali kogarkoli in karkoli – če pač obstaja »tam gori« - naj se zgodi nekaj, da mi bo bolje, ker tako ne morem več. In ko mi je bilo (resnično) uslišano in ko sem zajadrala v sfere spoznavanja same sebe in smisla »biti tukaj in zdaj«, sem se najprej srečala z odpuščanjem.
»Svojo pot« naj bi človek namreč pričel s tem, da odpusti in prosi za odpuščanje in s tem olajša svojo dušo, če to seveda misli iskreno in iz srca.
Zaprosila sem torej vse, ki sem jih kdaj hote ali nehote prizadela, da mi oprostijo, odpustijo in zaprosila sem vesolje (energijo, boga...), naj mi pomaga, da bi lahko jaz oprostila, odpustila vsem, ki so me kdaj hote ali nehote prizadeli. To ne storiš velikokrat v življenju in ko to izrečeš in pošlješ v vesolje, začutiš resnično iskrenost in željo da se to uresniči.
Vendar samo to ni dovolj. Stvari, ki te žgejo že kdove koliko časa, ne izginejo samo zaradi izrečene želje in še tako dobri nameni terjajo veliko dela na sebi, da to dojameš in resnično tudi živiš. Ni gumba, na katerega bi pritisnil in »puf« izgine....
Oprostiš lahko šele takrat, ko dojameš smisel življenja, ko dojameš, zakaj si tukaj in zdaj - ti in drugi okoli tebe. Zakaj in s kakšnim namenom je bilo tisto, kar naj bi oprostil, rečeno, storjeno. To je težko. Zavedati se namreč moraš, da se ti določene stvari enostavno morajo zgoditi, ker je tako namenjeno, da se iz njih naučiš, se spremenič, dojameš.... Filozofija našega bivanja, ki je tako zelo skregana z logiko, z razumom. Filozofija, ki nas postavlja med sebi enake duše, ki se vsaka na svoj način trudi doseči svoja spoznanja, duše, ki z določenimi nameni komunicirajo druga z drugo, da se nam dogaja, kar se nam mora, da se razvijamo... kot igralci na odru, drug drugemu pomagamo živeti in spoznavati.... In ko to veš, lahko oprostiš... ker dotični ni vedel, ni znal, ni mogel drugače.......
Odpustiti Let it go – naj gre!
Odpustiti je nujno, če želimo naprej. Vsaka prizadetost, skrb, sovraštvo, jeza, se v nas valja kot črv in nas razjeda. Ne maram črvov, nagnusni so mi.... in če si predstavljam, da lazijo v meni in me razjedajo... Uh! Potegnem vodo in jih splaknem z vrha glave skozi podplate ven... in mi je že lažje. Ni vredno, da me razžira. Nobena stvar! Sploh pa, če to ne reši ničesar! Če pomislim, da ne morem spremeniti niti delčka sekunde za nazaj, je vsako valjanje v nekih negativnih čustvih »za nazaj« čista potrata energije in dragocenega časa.
Stvari, ki jih ne moremo spremeniti, je potrebno sprejeti : ..... A TAKO..... no , ja....O.K.......
Moram reči, da je meni to ena najtežjih stvari v življenju, po drugi strani pa edina smiselna.
Ubadati se z nečim, na kar nimam več vpliva? Kar je bilo, se je itak vtisnilo vame na način, kot je bilo potrebno, bila je izkušnja, ki bo vsebovana v intuiciji, ki ji bom naslednjič prisluhnila. Intuiciji- ne razumu! In če pogledam naokoli, ljudje se največ ubadamo s stvarmi, na katere nimamo več vpliva in jih nemoremo spremeniti. Stvari iz preteklosti, ki so že mimo... Namesto da bi se vprašali kaj nam je to prineslo pozitivnega, kaj se lahko naučimo za življenje, se ubdadmo s prizadetostjo, zamerami...
Odpuščanje je nujno, ker me otežuje. Kamen za vratom, Ampak samo mojim. Sploh ne tistega, ki me je prizadel- tisti morda še ve ne, ali pa ga ne briga.. Kamen je za mojim vratom, črvi so v meni. Zakaj to dopuščam? Ker je tako težko sprejeti kar ne moreš spremeniti. Ker si nemočen, ker ne moreš ničesar več storiti, da bi se to ne bilo zgodilo.
Kadar še občasno zaplujem v te kalne vode, se vedno opazim in takoj vprašam: Lej,jo,lej! Že spet in še vedno !?!?! Kaj imam od tega, da to premlevam in se valjam v tem? Takoj sprevidim, da prav nič koristnega, prej obratno. Če je potrebno se stulim, dam iz sebe, nato pa »potegnem vodo« in adijo! - do nadaljnjega? Morda.. a vedno hitreje splakujem stvari... to je dobesedno trening.
Pozabiti zelo, zelo težko. Morda nekoč... Ampak zakaj? Še vedno od nekje priplava na dan.. resda vedno redkeje, pa vendar. Ampak zdi se mi, da vem zakaj ne morem pozabiti, pa čeprav sem že oprostila in odpustila..... Stvar je drugje.....
Lani jeseni sem bila na izletu na obiranju mandarin v dolini reke Neretve in spotoma smo si ogledali tudi Medjugorje. Šla sem si ogledat cerkev in znašla sem se na klopi v cerkvi sredi maše v italijanskem jeziku. Razumela sem bolj malo. Pritegnilo me je petje vseh ljudi v cerkvi ob spremljavi sintisajzerja, prijetno melodično petje, ki ni bilo nič kaj podobno enoličnemu govorjenju duhovnikov....... Začela sem peti zraven melodijo, lepa glasba me vedno prevzame. Trenutek in okolje sta naredila svoje in ponovno mi je prišlo na misel odpuščanje drugim in drugi meni..... Ponovno sem izrekla misli odpuščanja... potem pa me je prešinilo.... PA SEBI ?
Sprevidela sem, da ne morem odpustiti sama sebi, ker sem dovolila, da so se določene stvari dogajale z mano, ker se nisem pravočasno potegnila zase, ker sem si dovolila poniževanje... ker nisem v življenju storila tega in onega.... Vse to sem zagledala v sebi in kar spreletelo me je.... Enostavno nisem pomislila, da moram oprostiti tudi sebi! Verjetno sploh najprej sebi. Ali pa sem mialila, da te zamere do sebe nimam, saj mi je bilo vse jasno, saj razumem - da takrat nisem znala, nisem zmogla drugače, da sem mislila da je zame to najbolje itd..itd... vse jasno! Ampak vseeno si očitno še nisem mogla oprostiti. Človek je res sam sebi najhujši sodnik. Pa sploh si ne bi smeli soditi!
In to, mislim, da je razlog, da določenih stvari ne morem pozabiti. Ker me še vedno težijo. Zaradi mene same- ne zaradi drugih. Ker sem prestroga do sebe? Ker se nimam dovolj rada?
No, to pa je že druga zgodba, ki pa je v bistvu rdeča nit vsega mojega iskanja ..........
1 komentar
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.