Tolerirati ali Sprejeti
Mislim, da je toleranca ena najslabših stvari.....
To se sliši gotovo kot ena najbolj neumnih in nerimernih izjav . A če razmislim podrobneje o njej, jo podpiram.
Zakaj?
Seveda ne mislim razglabljati o ekstremnih primerih.. Gre za odnose med ljudmi, ki ih srečujemo vsak dan...
Ljudje živimo en z drugim, se srečujemo pogosto, občasno, smo na nek način odvisni drug od drugega – osebno, poslovno ... Jasno je, da z veliko osebami nismo kompatibilni, lnismo na enaki valovni dolžini. Tu nastopi konflikt- ali javni, navzven - ali pa raste v nas navznoter.
Kdo še ni doživel, da mu gre nekdo ali nekaj »na živce«, da to osebo in/ali njena dejanja, govorjenje... komaj prenaša,. Tu nastopi naša toleranca.
Tolerantni smo iz več razlogov- ali s to osebo živimo, morda celo v partnerstu, morda vemo, da počne kar pač počne iz določenih razlogov, ki jih skušamo razumeti, spet morda imamo to osebo radi in je ne bi radi prizadeli.... Variant je ničkolliko.
Je toleranca iskreno čustvo? Ali je lažno, hinavsko, tudi do samega sebe?
Kaj pa pomeni toleranca?
To, da dopuščamo, da obstaja nekaj, do česar imamo odklonilen odnos... to je ena razlag v slovarju...
Če dopuščamo da se okoli nas dogaja kar naprej nekaj, kar ne odobravamo, pa smo tolerantni- ne odreagiramo, prenašamo strpno vso stvar, pomeni, da na nek način nismo iskreni do sebe, do drugih.
Zadeva nabira v nas iz dneva v dan kot v eokonom loncu . Enkrat bo preveč in varnostni ventilček bo popustil. Prišlo bo do reakcije- navzven ali pa navznoter (kar je za nas še slabše).
Povedano bolj po domače: če sem tolerantna, pomeni, da se ob meni kar naprej dogaja nekaj, kar mi gre na živce, pa sem se odločila, da bom mirno to dopšuščala... Saj se prav grozno sliši, a tako je res. Ker na živce mi gre pa še vedno.... Dostikrat smo ponosni na to, da smo tolerantni... »Sem zelo toleranten« reče kdo. Zame to ni pohvalno -mislim si: ne znaš sprejemati ljudi takih kot so.... Ironija.. ponavadi so najbolj »tolerantni« tisti, ki so v bistvu najmanj tolerantni... dokler jim ventilček ne popusti... potem se jim pa »strga« in pride do agresije- besedne, fizične... Nato nastopi ponovno faza tolerance... kdo še ni doživel kaj podobnega?
Bolje je zadevo sprejeti.......
To je seveda bistveno težje, a nudi olajšanje. Če nekaj, kar moramo tolerirati, sprejmemo, pomeni, da nas ne živcira več. Če je neka oseba taka in taka... in nam gre na živce... če jo bomo uspeli sprejeti tako kot je, nas njeno obnašanje ne bo več motilo. Sprejeti še ne pomeni odobravati, pomeni pa, da paro, ki bi se nabirala v našem loncu, sproti odpihnemo stran. .. ..
Dostikrat nam itak ne preostane drugega, kot da stvari sprejmemo. Lahko se umaknemo, a te možnosti nimamo vedno na razpolago. Bomo potem vedno tolerantni? Kdo to zmore? Kdo zmore iti dolgoročno preko sebe brez kakršnihkoli posledic?
Morda se kdo vpraša- zakaj bi sploh razmišljal o tem, se sploh ubadal s tem? Zaradi SEBE. Predvsem zaradi sebe. Zaradi našega notranjega miru. Sprejeti druge, razumeti ljudi in svet, razumeti (najprej) sebe... vse to nam daje notranji mir in zadovoljstvo. Šele na tak način nehote vplivamo pozitivno tudi na druge. Tu nastopi čarovnija... ko človeka sprejmemo takšnega kot je, se dostikrat začne spreminjati....
Ne smemo pozabiti tudi tega, da spremenimo lahko le sebe. Torej drugih ne moremo spremeniti. Spremenijo se lahko le sami. Mi pa lahko izbiramo- ali jih toleriramo, ali pa sprejmemo take kot so.
4 komentarji
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.