Danes sem vstala 7.30! Končno! Upam, da bom uspela pretrgati začarani krog. Danes bom tako zaspana, da bom mogoče že res ob 22.00 spala! Čeprav meni vedno rata nekaj zabluzit! Včeraj sem se izpovedala prijateljicam, ki so imele često vse (razen ene) slab teden, nekako sem to pripisala planetom , ena mi je povedala že znano, da je moja bojazen, da bo tako pred vsakim izpitom, odveč, saj nikjer ne piše, da bo tako. Čeprav že znano, je prav fino sedlo na svoje mesto. Sedaj imam spet nekaj več zaupanja vase, prihodnost je lahko spet pozitivna ...

Najpomembneje od vsega pa se mi zdi dejstvo, da tokratno stanje depresivnosti ni šlo kar tako mimo mene - kot neka muka, ki se mi spet dogaja. Ker imam večkrat taka obdobja. Ko sem v taki fazi, se začnem resneje samoizpraševati. Tokrat sem celo ugotovila, da sem zelo utrujena, izčrpana od krize v zvezi, ki je trajala več kot pol leta in se je relativno uspešno zaključila pred 2 tednoma. Vedno je tako, da ko se rešiš stresa, nastopi stanje utrujenosti. Jaz pa se sploh nisem poslušala, hodila sem na razne avdicije, sforsirala vse do zadnjega ...

Pomembna ugotovitev je tudi to, da si resnično želim duhovno razvijati se. Samo v takem stanju mi je Bog tako blizu, jaz pa bi rada ohranjala to bližino ves čas, želim, da sva skupaj tudi v sreči. Takšna moja stanja so bila vedno nekak Eros-Tanatos v odnosu do življenja in Boga. Kolikor so me obremenjevala so mi tudi nekaj dala. Mislim (od včeraj naprej), da se zato tudi pojavljajo. Včasih na videz brez razloga. Zaradi tistega, kar mi dajo. Da vidim globlje.

In zdaj? Domov grem! Ja, grem! Kljub vajam (Mojca je kot po čudežu ravno zdaj zbolela - upam, da bo vse dobro z njo), kljub temu da je tu večji mir za učenje. Hrepenim po domu, po mami, bratih, tudi očeta že pogrešam, domačem klubu, kjer smo med seboj postali resnično dobri prijatelji. Ki jih vse pogrešam. In za nameček je prišla tudi moja nona s primorskega konca, ki jo vidim zelo redko in jo imam zelo rada. Naučila me je ljubiti drevesa, občudovati najrazličnejše grbančenje debel in vej ... Z njo sem vzljubila dolge sprehode v naravi (v njenem kraju je to ob morju, pri nas v gozdu), ki so čudovito doživetje, rekreacija in meditacija. Povedala mi je najbolj čarobne pravljice. In, ahhhh grem kar čimprej na vlak!