Davno v začetku sveta je živela ptica z imenovana Feniks in še vedno se skriva nekje v puščavi.Nekega dne je sonce pogledalo dol in videlo veliko ptico,ki je z zlato-rdečimi peresi zaslepilo celo njega in zavpilo:"Veličastni Feniks,ti boš moja ptica in živel boš zavedno!"Feniks je bil presrečen ob teh besedah.Dvignil je glavo in zapel:"Sonce,veličastno sonce za vedno ti bom pel!"A ubogi Feniks ni bil srečen za dolgo.Njegova peresa so bila prelepa in možje,ženske in otroci so ga vselej lovili in hrepeneli,da bi imeli nekaj tistih čudovitih,blestečih peres za sebe."Ne morem živeti tukaj",je menil Feniks in poletel daleč proč na vzhod,kjer zjutraj vstaja sonce.Feniks je dolgo letel in prispel v oddaljeno puščavo,kjer ni bilo ljudi in tam je Feniks živel v miru in pel svoje pesmi soncu nad seboj.Skoraj petsto let je minilo in Feniks je bil še vedno živ,a star.Pogosto je bil utrujen in izgubljal je svojo klenost.Ni več zmogel poleteti tako visoko in hitro ter daleč kot nekdaj,ko je bil mlad."Nočem živeti tako",je razmišljal Feniks."Hočem biti mlad in močan."Feniks je dvignil glavo in zapel:"Sonce,veličastno sonce naredi,da bom zopet mlad in močan!"a sonce se ni oglasilo.Dan za dnevom je Feniks pel.Ko sonce še vedno ni odgovorilo,se je odločil,da se vrne na mesto kjer je živel v začetku in poprosi sonce še enkrat.Letel je čez puščavo,hribe,zelene doline in visoke gore.Potovanje je bilo dolgo in naporno in ker je bil Feniks star in šibak,je moral počivati vzdolž poti.Feniks je imel oster občutek za voh,posebej za zelišča in začimbe.Vsakič,ko je pristal,je zbiral kose cimetove skorje in vseh vrst aromatičnega listja.Nekaj jih je nesel pod peresi,nekaj pa v krempljih.Ko je nazadnje prispel na kraj,ki je bil nekoč njegov dom,je pristal na visoki palmi.Prav na vrhu drevesa,je Feniks zgradil gnezdo iz cimetove skorje in ga pokril z aromatičnimi listi ter drevesno smolo mire,ki jo je nabral na drevesu nasproti.Miro je oblikoval v jajce in ga na hrbtu prinesel v gnezdo.Zdaj je bilo vse pripravljeno.Feniks je sedel v svojem gnezdu,dvignil je glavo in zapel:"Sonce,veličastno sonce,naredi me spet mladega in močnega!"Tokrat je sonce slišalo pesem.Živali,kače,kuščarji in vse druge ptice so se skrile pred silovitimi sončnimi žarki v votline in luknje,ter senčne skale in drevesa.Le Feniks je vdano sedel v svojem gnezdu in nanj so padali čudoviti žarki.Nenadoma je preskočil blisk svetlobe in Feniks je postal velik zubelj ognja.Čez nekaj časa so plameni dogoreli.Drevo ni bilo ožgano,le Feniksa ni bilo več,ostal pa je srebrno-siv pepel v gnezdu.Iz dna pepela se je dvigal mladi Feniks.Stegoval je vrat in širil krila ter iz trenutka v trenutek rasel,dokler ni bil enako velik kot stari Feniks.Pogledal je naokrog in našel jajce iz mire.Zbral je pepel in ga zaprl v jajce,ter zapel:"Sonce,veličastno sonce za vedno ti bom pel!"Ko se je pesem iztekla,je začel pihati veter,oblaki so šli prek neba in živa bitja so druga za drugo zlezla iz svojih skrivališč.Feniks je z jajcem v krempljih odletel proč in koprena krilatcev vseh velikosti in oblik je odletela za njim pojoč:"Ti si največja od ptic,ti si naš kralj!"Ptice so letele s Feniksom k svetišču sonca,ki so ga Egipčani zgradili pri Heliopolisu,mestu sonca.Feniks je položil jajce s pepelom v notranjost oltarja."Zdaj",je rekel Feniks,"moram leteti sam".Odletel je daleč v puščavo in ptice so gledale za njim.Feniks tam še vedno domuje,a vsakih petsto let,ko začuti,da postaja šibek in star,odleti na zahod k isti gori,kjer zgradi aromatično gnezdo na vrhu palmovega drevesa in ga sonce spremeni v plamen.In Feniks vedno znova vstane iz pepela močan in mlad.

http://www.flux.utah.edu/~aclement/templair/collection/Bob%20Eggleton%20-%20Unknown%20-%20A%20black%20dragon%20and%20a%20phoenix.jpg