Saj ne vem, kako bi dala naslov temule razmišljanju. Mislila sem napisati povzetek zadnjega poglavja knjige Življenje kot igra- Wayna W.Dyerja... On je naslovil svoje zadnje poglavje »Portret osebe, ki je odpravila vsa področja napak« , pa mi to nekako ni všeč. Ni mi všeč beseda napaka... Ker napak po moje ni. So samo naša ravnanja, reakcije, mišljenja.... vsako je v določenem trenutku za nas takšno, da nas bo vodilo svojo pot... in na vsaki taki poti bomo pridobili neko izkušnjo, spoznanje, spremembo v sebi..... Torej napačnih odločitev ni.So samo odločitve. Morda bi ga bilo bolje imenovati le » Portret Človeka » .....

Zadnje poglavje knjige v bistvu zajema vsa poglavja v knjigi, ki nas prepričljivo vodi skozi pregled naših tako imenovanih »napak«, nam jih pomaga spregledati in odpraviti. Res dobra knjiga. Knjiga, ki jo vzameš v roke večkrat in vsakič dojameš malo bolj globoko -v smislu, da začneš knigo tudi »živeti«. Če si iskren do sebe.

Poznam veliko ljudi, ki podobne knjige preberejo (morda še pred tem ugotovijo, da gre le še za eno brezvezno instant psihologijo), komentirajo (in popolnoma zares tako tudi mislijo !!), da to že vse vedo in vse obvladajo, v resnici pa so zelo daleč od tega, da bi jo dojeli, še manj pa živeli. Niso iskreni do sebe.

Biti iskren do sebe je zelo težko. Priznati si je treba marsikaj, kar sicer skrivamo sami pred sabo -stvari, ki terjajo od nas spremembe, to pa še zdaleč ni enostavno, Tako lahko je za vse kriviti druge- starše, partnerja, sodelavce, šefa, okoliščine.. Ko pa si priznaš, da si sam tisti, ki si krojiš življenje, pa je vse kar se ti dogaja in kar dojemaš okoli sebe odvisno le od tebe samega...

Življenje, ki ga živimo ni nič drugega kot projekcija naših misli in čutenj. Večina tega je v nas priučeno skozi vzgojo, okolje, v katerem živimo... Smo morda kot kompjuter- nenehno srkamo vase informacije in si iz njih si ustvarimo določeno predstavo o vsem... Kot v matrici. V filmu Matrix (-1 del, je poln življenjskih sporočil- ostali niso name naredili podobnega vtisa), na primer, je odlično prikazano naše življenja- kako v bistvu ljudje čepimo vsak v svoji celici, zunanja ureditev, družba, normativi, nas polnijo, usmerjajo, bdijo nad nami, mi pa živimo v sanjah, predstavah, filmu in slikah ki jih ustvarja naš vodeni um.

Kaj pa je realnost? Si upamo na poti k realnost izgubiti občutek varnosti, stalnosti, navade, odvisnosti – vse,kar nam daje občutek lažne sigurnosti – in stopiti na pot v neznano, v svobodo, v naše lastne slike, ki jih ustvarja naša notranjost, intuicija, vera v samega sebe, neodvisno od drugih- slike, ki se morda ne bodo vklapljale v puzzle, ki ga sedaj živimo s strani vseh drugih okoli nas... Si upamo ustvariti svoj nov, lastni puzzle, se veseliti vsakega novega delčka, ki ga vstavimo vanj, katerega kreator smo mi sami ?

Eno je namreč stvar verjeti, drugo resnično dojeti, tretje- najtežje- pa to udejanjati na način, da to res čutimo v sebi. To pomeni, da stvari RES tako tudi čutimo, da ni le poizkus takega čutenja, neka prisilna orientacija, ker pač vemo, da bi bilo to za nas dobro.... Spet sporočilo iz filma, ki se je globoko vsidralo vame: Če verjameš vase, v svojo moč, si nepremagljiv ! Ko zares začutiš v sebi, si svoboden.

Res pa je, da se vsaka globoka sprememba v nas začne na način – dobesedno – dresure - z vajo, treningom... Opazovanjem samega sebe, svojih reakcij in sproti spreminjanje naravnanosti v pozitivno smer... To lahko traja (in tudi traja) več let, da končno tako tudi spontano odreagiramo, razmišljamo.... Da reakcija postane Resnica.

Takrat pa se odpre življenje resnično kot igra, postane izziv, lepota, užitek, sreča...

Vse je na dosegu roke... samo iztegniti jo je treba, narediti prvi in nekaj naslednjih korakov..

No, tale uvod je že tako dolg, da bo Portret očitno nov prispevek v blogu....