Ta teden je končno prišla na vrsto moja težko pričakovana praksa. Opravljala sem jo na srednji strokovni šoli. Odkar študiram, se veselim dne, ko bom stala pred učenci in jim poskušala na čim sprejemljivejši, lep in prijazen način podati snov. Sama sem imela, predvsem v gimnaziji, dokaj negativne izkušnje s profesorji. Večkrat sem pomislila, da če bom sama profesor, pa tudi če bom na takšni šoli kot je bila moja, ki frustrira dijake, bodo dijaki vsaj k mojem predmetu radi prihajali. Kot oddih sredi frustracij. Čeprav bi seveda raje videla, da bi bilo čim manj "grdih" učiteljev, ker če te večina predmetov obremenjuje, je samo 1 premalo za ravnovesje. Saj priznam, da v srednji šoli nisem več bila najbolj vzorna učenka, prihajala sem v šolo brez domačih nalog, a vendar nisem bila zato noben zločinec in ne vem, s čim sem si zaslužila biti manjvredno obravnavana. Zavedala sem se svojih potencijalov, a je ta zavest v tej šoli iz leta v leto usihala. Tako se tudi moj uspeh ni premaknil s 3, čeprav sem si vsako leto zatrdila, da bom prav dobra. O najboljši učenki oddelka z OŠ tako danes ni več sledi. Ostala sem - "povprečna".

Veseli pa me, da rada nabiram znanje. Ne v smislu učenja za oceno, to me odbija. Ko pa se končno poglobim v študijsko literaturo, mi je vedno žal, da nimam več časa, saj bi rada o vsem vedela čim več, a ker je izpit pred vrati, je časa le za najosnovnejše. Saj delam izpite, sedaj mi je povprečje nekoliko padlo, a ga bom spet spravila nazaj na 8. Ni kake krize. Moje sošolke, ki so še ostale na faxu, imajo sicer nad 8,5 ...

Pa kaj!

Glavno je, da bom to nekega dne doštudirala in da sedaj vem, da je lajhko lepo biti profesor. Ta profesorica, ki je bila moja mentorica na praksi, je naravnost čudovita! Učenci ves čas radi in intenzivno sodelujejo, v njenem razredu ni nikoli tišine, ker bi vsi radi sodelovali! Največji "razredni frajerji" stegujejo roko in želijo pokazati svoje znanje, ideje, mnenja. Vse - disciplinske ukrepe in ocenjevanje - so se skupno dogovorili na začetku šolskega leta in tako se nihče ne čuti po krivem kaznovanega, saj je sodeloval pri oblikovanju "zakonika". Če kdo kaj zagreši, napako prizna, se opraviči (!) in sprejme kazen kot logično posledico - akcija - reakcija. Tega res še nisem videla. Dijaki sami so mi rekli, da imam srečo, da sem pri njej na praksi. In kako znajo! In kako jim razlaga! Vso energijo vloži, govori z vsem telesom, sije! In ničesar ne napiše na sproti tvorjeni miselni vzorec, preden to ugotovijo dijaki. Tako da do vsega znanja pridejo - SAMI! Kako briljantno poučevanje! Sedaj sem pomirjena. Lahko si dober učitelj in lahko imaš dobre učence, vse je odvisno od tega, koliko truda vložiš v to in koliko si to želiš. Pa nekaj je seveda tudi v talentu.

Tako. V bistvu srečujem same dobre učitelje! Povsod okoli mene so, že ves čas mojega življenja. Tudi v OŠ bi jih lahko kar nekaj naštela. Glede življenja in vere sploh. Mami, ati, babica, noni ... Prijatelji, fant, ga. Vesna, nazadnje Turoff in sedaj človek iz prejšnjega poglavja. Ja, pa k Turoffu grem spet! V torek!