"blaženost" po Turoffu in kača, ki se me oklepa
Zapis je objavil/a ajtak
926 ogledov
Pri Turoffu sem bila v torek. Povsem nepričakovano sem dobila prevoz od prijateljice, ki je šla v Avstrijo in se je na poti tam odločila, da me počaka na Bledu, da vidi, za kaj gre. Bližje, kot smo bili, bolj je premišljevala, da bi šla, če bo kako mesto prosto. Ko sva prispeli, se je odločila in zelo sva bili veseli, da je bilo prosto mesto zanjo (morda kdo ni prišel).
Potem smo šli v sobo za meditacijo, ki jo je vodila starejša gospa. Ne vem, kaj me je tako presunilo, ampak skoraj sem se zjokala. Nisem mogla odpreti oči, kar ostala bi tako. Pa same so se mi zaprle, že preden je to rekla. A treba jih je bilo odpreti in šli smo v sosednji prostor. Sedla sem in ponovno zaprla oči. Slišala sem, da je Turoff zunaj in da pozdravlja ljudi in jim govori. Po vsakem krogu gre namreč malo ven. Nato je vstopil in je govoril o temni kači, ki tiči v nas, naj obrnemo hrbet temi in gledamo proti svetlobi, saj kamor pride svetloba, se ne more skriti nobena kača več. Jezus je rekel: Poberi se, Satan! In o tem, zakaj smo kar naprej tako zaskrbljeni glede svojih teles. Bolečina, trpljenje ... Da moramo biti hvaležni svojim rokam, saj z njimi objamemo ljubljene. Nogam, saj nas pripeljejo k ljubljenim. Malo semga gledala, malo ne, vse se je belo bleščalo. Pri vdihu smo v mislih rekli: JA, Bog, pri izdihu odganjali kačo in na koncu rekli: Hvala, Bog. In tako večkrat. Govoril je veliko stvari, tako po izsečkih mi večkrat prihajajo na misel, zdaj se ne spomnim vsega naenkrat. Ko smo končali, je prišel ven in rekel, da je čutiti veliko Jezusove bolečine in ljubezni. In zakaj ne ljubimo Boga, zakaj se ne moremo odločiti in narediti ta korak proti svetlobi. Če tako radi trpimo, naj trpimo, če smo zadovoljni s tem, kako živimo, prav. Vendar če želimo biti z bogom - zakaj je to tako težko? Jezus se je združil s Kristusom in zaradi ljubezni premagal smrt. Mi nismo sposobni premagati niti razvade, ki škodijo našemu zdravju (kajenje). In še veliko tega, nato o Zemlji, ki je naša mati in po njej udrihamo, "serjemo" icon_smesko.gif (ja, tako se je izrazil) ampak ne vidimo, da trpi, da jo boli, kot bi našo mater, če bi ji to počeli, da ... UMIRA!
Nato je hodil med ljudmi in nas pri tem gledeal v oči (v očeh se vidi, ali ljubiš Boga, je rekel). Imelo me je, da bi ga objela. Vame se je nekoliko zastrmel, nato pa premaknil pogled v mojo prijateljico, jo nežno prijel za obraz (pri tem sem zaprla oči, saj je bila njegova bližina premočna) in rekel: Ja, otrok, vem. Ljubiš Boga. Čez nekaj trenutkov sem odprla oči in megleno videla prijateljico vso zmedeno, z belimi iskrami v očeh. Nato sva se objeli, tako srčno in zjokala se je. V tem dnevu sva se tolikokrat iskreno objeli ... Za hec sva si rekli, da sva sedaj sestri po dušah. In tako tudi čutim. Problem je samo v tem, da se zdaj moj smotan UM ubada z mislijo, ali ne ljubim Boga. icon1_rolleyes1.gif Ker če bi ga dovolj ljubila, bi se ustavil tudi pri meni, tako pa se ni ... Pa bi to lahko itak rekli vsi, pri katerih se ni ustavil. Čeprav se je zadnjič ustavil pri meni, mi pokazal mojega angela in svetoval, kako naj meditiram. Sem kar jezna nase, da se blatim s takšnimi mislimi.
Ko smo se potem vozili, sem nekje med potjo neverjetno silno začutila, kako se mi je odprla kronska čakra. Cel vrtinec nad glavo. Ravno sem nekaj govorila in nisem mogla nadaljevati. To je bilo lepo. icon25.gif
Upam, da bom ohranjala odprto pot do Boga, kot mi jo je odprl Turoff (in vsem prisotnim, tako je rekel) in je ne bom zapirala z negativnimi mislimi, dvomi, strahom, jezo ... In da bom resnično vsak dan meditirala. in odganjala kačo, ko bom začutila njeno prisotnost.
Včeraj sem bla še čisto blažena, a potem se je zvečer začelo. Najprej po nastopu z mojim plesnim klubom, ki je bil čudovit, bili smo pohvaljeni s strani komisije. Namesto trenerja, ki je moral takoj po nastopu v Lj, sva šli 2 dekleti iz kluba na večerjo in posvetovanje s komisijo. Tam pa je bil, sicer nepovabljen, zelo znan slovenski brejker (pri katerem sem se tudi sama nekaj časa učila hip hopa in boogija) in mu je šlo izgleda zelo v nos, da smo edini klub v Slo, ki ni prišel izpod njegovih rok. Vse je popljuval, rekel, da se je skoraj zjokal, ko nas je gledal. Mislim - toliko negativnosti je bruhalo iz njega, da joj, pa sama samohvala ga je bla, kako je dober in uspešen in vsi uspešni so njegovi učenci, da smo se vsi potihem smejali, ker je bil že smešen! Nehote me je spravil rahlo v slabo voljo, pa tako dober performance smo mel!
Drugo je bilo, da je moj fant že nekaj časa spet v svojem svetu, spet je bolj po starem, ne kliče me oz. vsakič, ko ga pokličem, reče "glih zdej sem te mislu poklicat". In tudi ko sem hotela govoriti o Turoffu, ga sploh ni zanimalo in včeraj spet ni cel dan poklical. Rekla sem mu, naj razmisli o tem, kaj mi nudi v zvezi in naj že enkrat razčisti sam s sabo, zakaj vendar hoče biti z mano, ko pa sem mu, kadar sva skupaj, zadnja skrb?!? Ko sem želela prekiniti, so bile pa same scene. Ne razumem ga. Oz ne razumem njegove ljubezni. Vem, da zveni neumno.
Tretje - zbolela sem in zdaj ne morem zvečer na obvezno delavnico s skupino in mi je ful bed zarad tega.
Četrto - Jutri od 19h - 23h sem dežurna kot vratarka in doma me bodo nap***li, ko mi bo dom zaračunal! V tem terminu nihče noče menjat!
Peto - Mami že od včeri sam teži, teži, teži ... Nemogoča je! Pozabila sem kontracepcijske tabletke v Lj in če bi našla rezervo snoči, bi vzela pač 2 hkrati, kar se mi zgodi v vsakem ciklu vsaj 1X, pa še nisem zanosila, ona je bila že včeraj čisto panična. Danes zjutraj pa sem k sreči našla rezervo tako da ni bilo treba po nove, vzela 2 in zdaj pač moram imeti še dodatno zaščito. Ona pa je še kar težila, da sem bila še zaradi tega slabe volje - sama se ne bi zabedirala samo zaradi tega.
In potem šesto, spet mami - Kako bom dobila skripto za učiti iz Lj, da smo MI (kdo smo MI, a ne delam JAZ faxa) mislili, da bom letos z lahkoto vse naredila, zdaj pa kot kaže bom imela izpite še septemra ... Kdo govori o kakem septembru? 3 izpite imam junija, to sem ji povedala, v odgovor pa me je tako sumnjičavo s kvazi nasmeškom pogledala, da sem kar znorela in šla odspat eno rundo!
Ko sem se zbudila, je bila malo mirnejša. Potem jo je naenkrat zagrabila nova panika. Moja sestra v Švici mora na neko dodatno izpopolnjevanje, izobraževanje, sicer bo izgubila službo. Iz tega je potegnila sklep, da moram vendar NUJNO delati magisterij, kako bom pa le dobila službo, brez magisterija ne bo nič, v njenem času je bila srednja šola nekaj, danes ni nič in potem bo enako s faksom. In kr neki ...
Joj, zakaj mi ne da dihat? Sam teži, sedaj že mojima bratoma, ki sta prišla iz šole, grozna je! Samo frustrira me brez veze, jaz se pa tako trudim spremeniti in živet bolj veselo, z Bogom ... Saj se zavedam izpitov, če mi teži, se samo grozno počutim, nič drugega.
Pa še sekira me glede Turoffa, mam občutek, da ko je očital, zakaj ne ljubimo Boga, je s tem mislil tudi mene, zakaj ni v meni videl te želje, kot jo je v moji prijateljici, ko pa sem prišla k njemu samo zato, da bi bila bližje Bogu. Se ustavi pri tistih, ki jim je to potrebno? Ko je hodil proti nama, sem si tako zelo želela njegovega dotika, a ga nisem bila deležna, zakaj? Si nisem zaslužila? Kar sram me je, da imam te pomisleke, a vendar jih imam.
Vem, da so to vse stvari, ki si jih po neumnosti ženem k srcu, ampak nekako me je premagalo. Saj je rekel Turoff, da če se bomo odločili iti na pot proti svetlobi in izgnati temno kačo iz misli, se bo ta branila, vedno bolj dražila ... In to je verjetno to. Ne bom se vdala, samo izpovedati sem se morala. Hvala, ker to bereš. Amen.
2 komentarja
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.