TIPOLOGIJA BARV
Zapis je objavil/a tjama
3.150 ogledov
VLOGA BARVE V KULTURI
Barva je več od skupine podatkov, ki nam jih omogoča fizični svet.
Predmete in pojave določa namreč mnogo natančneje kot oblika, oziroma jim dodaja določeno čustveno vsebino.
Barva je močno povezana s človekovim duhovnim in socialnim življenjem, zato ima simbolika barv pomembno vlogo v vseh oblikah njegove kulturne dejavnosti.Pomenska struktura barv je izredno bogata predvsem v magiji, mitu, ritualu, religiji, sploh pa v umetnosti.
Na človeka kot psihofizično bitje imajo barve zelo močan upliv, vendar se njihove bogate pomenske implikacije do konca izoblikujejo šele skozi njihovo artikulacijo znotraj določenih prostorsko - časovnih dimenzij.
Mitične in arhetipične predstave o barvi izvirajo iz temne prazgodovine - obdobja, ko so se rojevale prve civilizacije. V procesu racionalizacije barve so barvo ločili od njenega naravnega fizičnega nosilca. Iztrgali so jo iz žive in spremenljive narave ter jo s poimenovanjem indentificirali kot suho, abstraktno in brezoblično kvaliteto.
9 najpomembnejših barv:
·bela - primešamo jo lahko katerikoli barvi, pa bo ta ostala enaka, le svetlejša
·črna - najtemnejša barva; duši, tlači in nelagodno upliva na počutje
·modra - se odpira skozi prozornost neba, globino vode in višino gora; ta barva nakazuje neskončnost, globino in zasanjano vzvišenost; prejemnika pomirja.V njej se nežnost in vedrost združujeta z žalostjo.
·rumena - z njo ponazarjamo sonce; deluje nasprotno od modre: vsiljivo, kričavo, zasljepljeno in brezobzirno.Rumena barva prejemnika vznemiri in ga naredi bolj živahnega.Učinek povečamo z mešanjem bele.
·oranžna - zadržuje silnost rdeče in živahnost rumene. Z njo vzbudimo pozornost, zato jo uporabljamo kot opozorilni signal za nevarnost. Spravi nas v dobro voljo, v prevelikih količinah pa nas utegne utrujati.
·rdeča - je barva krvi in ognja, zato simbol življenja in ljubezni.Z njo izražamo moč, toplino in gibanje.Ta barva žari in premaga vse druge, še tako žive barve, zato pri prejemniku stopnjuje pozornost, krepi nemir in voljo za reševanje nalog.Pozitivno deluje na motivacijo za delo in premagovanje ovir.
·zelena - je barva pomladi, pomeni nov začetek.V prejemniku z njo preženemo obup in razočaranje, vzbudimo upanje in dosežemo popolno umirjenost in zadovoljnost.Popolnoma nas pomirijo zeleni travniki, gozdovi in livade.
·siva - je kompromis med belino in črnino, med svetlobo in temo.Je nekaj neopredeljenega, brezbarvnega.Vzbuja neodločenost in nepomembnost, zato slabo upliva na prejemnikovo aktivnost; otopi ga in poleni.
·vijoličasta - je združitev modre in rdeče barve, zato pomeni zastrt nemir in zavzeto notranjo dejavnost.Obravnavamo jo kot barvo žalosti in potrtosti, ki prejemnika navda z občutkom preprostosti in nevsivljive skromnosti, a tudi dostojanstva in hrepenenja po nedosegljivem.
·rjava - je barva zemlje in zato pomeni nekaj zemeljskega, konkretnega, otipljivega. Občutimo jo kot umazano, vendar izraža tudi trpežnost, robatost, stabilnost, trdnost in odločenost.Spominja nas na bližino zemlje, zato pri prejemniku vzbuja občutek varnosti in zadovoljstva. Je najbližja naravi.
Čeprav je oblika krogel enaka, je zaradi toplih barv desna slika bolj živahna in krogla izstopa iz ozadja.
Z barvami lahko izrazimo tudi različna čustva:
VESELJE - na upodobitvah veselja največkrat zasledimo rdečo, rumeno in oranžno. Vse tri tople in stimulativne barve, ki optično približujejo predmete. Poleg tega povečujejo stopnjo aktivacije, pospešujejo krvni obtok in spodbujajo dihanje.
ŽALOST - najpogostejše barve na abstraktnih risbah žalosti so črna in vsi modri odtenki. Ker so negativno čustveno obarvane, so primerne za simbolizacijo negativnih emocij.
JEZA - na risbah jeze se najpogosteje pojavljata rdeča in črna barva. Rdeča se pogosto pojavlja tudi na abstraktnih risbah veselja, vendar subjekti tedaj upoštevajo izključno njene pozitivne konotacije.
STRAH - na risbah strahu se najpogosteje pojavljajo črna, vijolična in modri odtenki.
Uporaba barv pri ustvarjanju lastne podobe
Poznamo štiri osnovne tipe ljudi :
·spomladanski tip
·poletni tip
·jesenski tip
·zimski tip
Vse te štiri tipe lahko še razčlenimo na temni tip, svetli tip, jasni tip, zabrisani tip, hladni tip in topli tip.
Spomladanski tip:le ta ima nežno, skoraj prosojno polt z rahlim rumenkastim podtonom. Lica so rožnate, breskove barve, pri vsakem vznemirjenju se na obrazu pojavijo rdeče lise. Oči so modre, zelenomodre, sivozelene ali pa zlatorjave, redko so temne ali intenzivne barve. Spomladanskemu tipu človeka pristojijo oblačila svetle in jasne barve, ki niso pretirano upadljiva. Izogiba naj se temnih in hladnih barv.
Poletni tip: tak tip na soncu hitro ogori in kmalu pridobi lešnikovo barvo. Lasje so sivoplavi, temno ali svetlorjavi. Največkrat ima sivo, petrolejsko, svetlo ali zelenomodre oči. Poletnemu tipu pristojijo mehke, pastelne barve, ki pa morajo biti vedno hladne. Izogiba naj se ostrih in kričečih odtenkov.
Jesenski tip: tak tip ima izrazito barvo las ali oči. Polt ima opazen zlatorumen podton, vendar je le ta velikokrat polna sončnih peg. Ta tip na soncu največkrat dobi opekline. Jesenskemu tipu najbolj pristojijo topli, zemeljski toni, barva odpadlega listja ali živi topli toni. Izgobajo naj se hladnih, temnih barv.
Zimski tip: za tak tip so značilni veliki kontrasti. Najočitnejše je nasprotje med svetlo, belo kožo in temnimi lasmi. Kontrast je opazen tudi v očeh, saj je beločnica čista in jasna, medtem, ko je barva šarenice sila intenzivna. Zimskemu tipu najbolj pristojijo jasne, hladne barve. Posebne učinke dosežejo z globoko temno črno in snežno belo. Izogibajo naj se rjave in drugih zemeljskih barv.
“Na razpolago imamo ogromno barv, glejmo le, da jih bomo znali uporabiti.”
FUNKCIJA BARVE V ENERGIJI IN PSIHOLOŠKI UČINEK BARVE NA ČLOVEKA
Funkcionalna barva se sicer tudi v prostoru in času izraža v moči svoje energije, a tu je poudarek na tistih področjih aplicirane barve, kjer je prav energetična stran v ospredju, zlasti ko barva pospešuje ali pa tudi zavira vitalnost telesnih in duševnih sil v človeku.
Človek se ravna po svetlobi in barvi tako, da ju kar nagonsko sprejema kakor hrano in pijačo ter toploto. Večina živih bitij je izrazito fototropa, kar velja še posebno za človeka, ki ga opredeljujemo kot »vizualno bitje«. Človekovo počutje je odvisno od svetlobe in barve že zato, ker »vidni organ« ni samo oko, ampak tudi koža, ki je najbolj razsežen človekov čutni organ. S kožo je človek izpostavljen svetlobi in barvi v celoti.
Razen biološko fizioloških vplivov pa so važni tudi psihološki vplivi barve na človeka. Preden namreč svetloba zadene prave vidne celice v očesni mrežnici, mora skozi mrežo ganglijskih celic, skozi tretji nevron, tako imenovani vegetativni receptorski sistem retine, ki ima svoj fiziološko psihološki, čustveno integracijski center v vidnem pomolku (thalamus opticus), od koder dobivajo vidne zaznave svoj čustven predznak, to je čustven naglas ali čustveno »barvo« ugodja in neugodja, veselja in žalosti, sproščenosti, vzburjenja in pomirjenja, spočitosti in utrujenosti, navdušenosti in malodušnosti.
Na teh ugotovitvah sloni tudi kromoterapija, zdravljenje s pomočjo barv. Kromoterapijo uporablja tudi sodobna medicina kot pomožno terapevtsko sredstvo, zlasti pri zdravljenju duševnih bolezni. Tako se npr. bolnik s hudo depresijo pod vplivom rdeče opremljene sobe uravnovesi, postane vesel in nasmejan že po nekaj urah. Na osebe z živčno izčrpanostjo ugodno vpliva modra barva itd.
Kdor ima rad barvo, ima rad tudi njene lastnosti. Iz izbire barve torej lahko sklepamo na človekove lastnosti ali poteze osebnosti. Kakršna je barva obleke, ki jo kdo izbira, takšen je tudi njegov značaj, ki ga ta barva izraža in simbolizira. Lahko bi celo rekli: Imenuj mi barvo, ki jo imaš rad, in povedal ti bom kakšen si (po Antonu Trstenjaku).
V barvi sami je potem bistvo ljudske modrosti "pokazal je svojo barvo", se pravi, izdal se je, kakšen je. Tako razumemo ta pregovor tudi, kadar ocenjujemo kakšnega človeka po njegovi obleki, zunanjosti njegove hiše ali opremi stanovanja (stenske slikarije, preproge itd.), pa tudi v prenesenem pomenu, ko gre za "izdajo njegovih misli" in dejanj.
BELA BARVA
Bela barva je fizikalno svetla, fiziološko »nič«, psihološko pa čista, jasna, hkrati že hladna, oddaljena. Po Frielingu je črna barva substanca, belina je brez substance in zato pomeni oddaljenost. »Belina je začetek zgoraj, črnina konec spodaj.«
Njen karakter je čistost, snažnost.
Objektivne asociacije beline so v cvetju, čustvene pa se neposredno povezujejo s simboliko: nedolžnost, krepostnost, poroka itd.
Občutek beline nastane ob določeni mešanici zelo različnih spektralnih barv, npr. rdeče in zelenomodre, oranžne in cianomodre, rumene in indigomodre, zelenorumene in vijolične itd.; celo ob mešanju vseh spektralnih barv v razmerju, v kakršnem se nahajajo v navadni brezbarvni svetlobi.
Bela barva je v svojem vplivu na človekovo počutje zelo odvisna od osvetljave. Široke snežne površine napravljajo v sončni svetlobi prijetno miren vtis, ki se lahko stopnjuje do vznemirjenosti, medtem ko nas ob zamegljenem nebu njihova umazana belina nekako tlači.
Bela je signal za snago in red; bele črte markirajo površine, ki so določene za prehod v delovnem prostoru in dajejo smer pri enosmernem prometu.
Ko gre za estetsko in funkcionalno uporabo barve v prostorih, je za ustvarjanje ugodne barvne klime treba upoštevati nekatere okvirne zakonitosti.
Bela barva na tleh (spodaj): učinkuje nedotakljivo, telesno nevtralno, na steni: čustveno nevtralno in na stropovih (zgoraj) prazno.
RUMENA BARVA
Rumena barva je barva sonca; v njem ima tudi svojo objektivno asociacijo; ker je dobro vidna, je obenem signal za nevarnost, hkrati pa dober stimulans za oko kot vidni organ, prek njega pa za živčni sistem, na katerega deluje ugodno. Je izraz bleska in živahnosti.
Zato je rumena psihološko najbolj vesela barva, saj kot »barva sonca« zavzema v vidnem spektru tudi največji obseg.
Rumeno barvo zaznavamo ob soncu in sploh ob vsaki luči, kakor tudi ob zrelem sadju in listju, ki dozoreva ob sončni svetlobi.
Ker v določenih odtenkih pomirja živce, jo uporabljajo kot kromoterapevtsko sredstvo pri zdravljenju psihonevroze. Velja za mentalni stimulans.
Rumena je pobudnik duševnega dela in je kot taka »intelektualna«; razumska; če gremo v njeno simboliko, je celo »filozofska« in »idealistična«, kakor to strokovnjaki ob pomanjkanju specifičnih izrazov imenujejo.
Rumena barva pomeni bližino, površnost in nizkost, v tem pa vsiljivost, soočenost in povnanjenost (smer iz notranjosti navzven) in odpornost.
Ko gre za estetsko in funkcionalno uporabo barve v prostorih, je za ustvarjanje ugodne barvne klime treba upoštevati nekatere okvirne zakonitosti.
Rumena barva na tleh (spodaj): učinkuje vznemirljivo, dvigajoče, bežno; na steni: vzdražljivo in na stropovih (zgoraj): spodbudno, osvetljevalno.
ORANŽNA BARVA
Oranžna barva je fizikalno bleščeča in goreča; zato je primerna kot signal za nevarnost, opozorilo pred vročimi (pekočimi) predmeti itn. Oranžna je mešanica rdeče in rumene in združuje zato v sebi silnost rdeče in živahnost rumene.
Pospešuje srčni utrip, a je brez učinka na krvni pritisk; zato daje občutek prijetnosti, ugodnega počutja in veselja.
Tako je oranžna barva čustveni stimulans, ki pa utegne tudi utrujati; lahko pomirja in vzburja. Kot taka oranžna barva pospešuje prebavo in tek (primerna za opremo jedilnic, restavracij in podobnih prostorov).
Objektivne asociacije so sončni zahod, ogenj in sadje (pomaranče). Čustvene asociacije so manj specifične, še manj pa je specifična njena simbolika.
Ko gre za estetsko in funkcionalno uporabo barve v prostorih, je za ustvarjanje ugodne barvne klime treba upoštevati nekatere okvirne zakonitosti.
Oranžna barva na tleh (spodaj): učinkuje motorično; na steni: toplo in na stropovih (zgoraj) močno, vzpodbudno, a »ponižujoče«, blesteče.
RDEČA BARVA
Rdeča barva je barva krvi in ognja, zato pa simbol življenja in ljubezni; je izraz moči, topline in gibanja! Povezana je s strastjo, vročino in borbo. Močno žari, dobesedno podira vse jezove. Zato vzbuja občutek nemira, strast, prizadevnost in voljo po premagovanju ovir. Posledično pomeni tudi veselje nad življenjem in voljo do življenja; zato ugodno vpliva tudi na tek pri jedi in pijači. Je barva eksplozivnega začetka in vrtoglave ekstaze. Ko doseže določeno stopnjo intenzitete, postane neznosno žareča. Že od nekdaj je veljala za vzpodbujajoč dražljaj pri delu in napadu.
Povzroča toploto, njeni najbližji infrardeči toplotni žarki prodirajo globoko v tkivo človeškega telesa. Zato rdečina povečuje mišično napetost, pospešuje utrip srca in dviga krvni pritisk, pospešuje tudi ritem dihanja. Zato je rdeča barva vitalnosti in aktivnosti, ne le telesne, temveč velja tudi za duševni stimulans..
V Ameriki so ugotovili, da vozniki največ prehitevajo avtomobile rdeče barve, najmanj pa zelene in modre.
Poleg objektivne asociacije z ognjem in krvjo vzbuja tudi čustvene asociacije ljubezni in simpatije (je simpatična), a tudi maščevalnosti (krvoločnosti), ker je pač najbolj vitalna in aktivna barva.
Povrh vsega pa rdečina usmerja simbolizem, ki najde prek temeljnega ljubezenskega nagiba najrazličnejše idejne odtenke v profanem in sakralnem.
Fizikalno je rdečina najbolj vidna in je zato signal za preplah (požar itn.) in pretres (šok) stoj!
Ko gre za estetsko in funkcionalno uporabo barve v prostorih, je za ustvarjanje ugodne barvne klime treba upoštevati nekatere okvirne zakonitosti.
Rdeča barva na tleh (spodaj): učinkuje mogočno, žgoče, reprezentativno, na steni: glasno in blizu in na stropovih (zgoraj): vsiljivo, težko, nemirno.
ŠKRLATNA BARVA
Škrlatna barva je nekako na prehodu od vijolične in rdeče.
Zato je tudi pomirjajoča in nekako melanholična.
Njena kakovost je občutljiva, ker hitro preide v drug ton, zato je atmosferična in sveža.
Ker je draga (redka), velja še danes prav posebno za razkošno in dostojanstveno.
Njene objektive asociacije se nanašajo na cvetlice; čustvene pa gredo v smeri skrivnosti. Tudi njena simbolika gre prek dostojanstva v skrivnost. Njen karakter je samozadovoljnost.
Praktična uporaba in signalizacija je neopredeljena.
Ko gre za estetsko in funkcionalno uporabo barve v prostorih, je za ustvarjanje ugodne barvne klime treba upoštevati nekatere okvirne zakonitosti.
Odtenek roza barve na tleh (spodaj): učinkuje nežno, nedotakljivo; na steni: brez substance, slabotno in na stropovih (zgoraj): prozorno.
VIJOLIČNA BARVA
Vijolična barva je sorodna z modro in ji je zato tudi po svojem značaju in učinkih najbližja, samo še v višji meri. Združuje tonični efekt modre in stimulativni efekt rdeče barve. Nanjo se navezujejo predstave sijaja in dostojanstva, ima pa kakor zelena pomirjujoč vpliv. Je zlitje spektralnih tonov.
Pomeni "zastrt nemir", zavzeto notranjo dejavnost; kot taka vsebuje hkrati "zastrto skrivnost". Zato je v našem doživljanju sorodna temni ali črni barvi kot barvama žalosti, potrtosti in kesanja; je barva pokore, hkrati pa še bolj kot modra navdaja z občutkom preprostosti in skromnosti, trpljenja in potrtosti. Navzočnost vijolične barve navdaja ljudi z občutkom otožnosti in žalosti.
Krepčilno vpliva na srce in pljuča in dviga odpornost organizma. Zato je še bolj pomirjevalna; njen karakter je že kar otožen in še bolj vzvišen, odmaknjen, aristokratski.
Vzbuja objektivne asociacije z vijolicami in dragocenimi kamni; čustveno pa dostojanstveno žalovanje.
Njena simbolika gre v smeri zabrisovanja preteklosti, torej kesanja, preklica in pokore; signalizacija je neopredeljena.
Ko gre za estetsko in funkcionalno uporabo barve v prostorih, je za ustvarjanje ugodne barvne klime treba upoštevati nekatere okvirne zakonitosti
Vijolična barva na tleh (spodaj) učinkuje: kakor da nas moti, napravlja neodločne, na steni: nas dela potrte in na stropovih (zgoraj) stiska nas k tlom.
MODRA BARVA
Modra barva je barva nebesnega svoda in vode. Zato ima modrina svojo objektivno asociacijo prav z nebom in morjem. Modrina je psihološko atmosferična: barva, ki ustvarja, oz. upodablja atmosfero. Je lahka, prozorna ali vsaj prosojna, jasna in nekako sveža (asociacija z nebom in vodo).
Fiziološki učinki modrine niso enoumno raziskani: po nekaterih avtorjih (Hessey, Podolsky idr.) zvišuje krvni pritisk, ker zožuje kapilare; po drugih pa pomirja srčni utrip in zmanjšuje dihalni ritem. Velja za emotivni sedativ: nagiblje k miru in introspekciji in še bolj pomirja živčna stanja kot zelena.
Ne glede na različne izkustvene izsledke so si v podrobnostih vsi avtorji edini v okvirni oznaki: modrina (z vijolično) dviga notranjo odzivnost in vodi do zbranosti in miru.
Vsekakor je modrina v nasprotju z rdečo barvo okvirno na isti strani kakor zelena barva. Zato je razumljivo, da gredo čustvene asociacije v smeri notranjega miru in zbranosti. Je celo bolj pomirjevalna kakor zelena. Gredo pa tudi v smeri »potovanja« in vesolja, vsemirja; to pa že vodi obenem v njeno simboliko, ki naj bi pomenila modrost in neskončnost, nesmrtnost.
Značaj (karakter) modrine je zaradi svoje nebesne vzvišenosti in pomirjevalnosti konservativen, vesten in vzvišen, nekako aristokratski in moder, redkobeseden, dobesedno tih in oddaljen, odmaknjen.
Pravijo ji tudi umetniška barva, ker zaradi svoje bogate simboličnosti ali odmaknjenosti zanima in privlači umetnike.
Sinja modrina se nam odpira skozi prozornost neba, globino vodovja in v višinah gorovja. Tako pa nehote lastnosti sinjega neba, globine voda in višine gora, ki nas obdajajo, prenašamo na sinje modro barvo samo, da nam predstavlja in pomeni: neskončnost, globinskost in vzvišenost. S tem je povezana tudi razdalja, spoštljiva zadržanost do ljudi, prav tako pa ubranost in stremljenje kvišku (lastnost planin), prizadevnost; kratko: v sinji modrini se združujejo nasprotja nežnosti in vedrosti z žalostjo in otožnostjo (melanhonijo). Razen tega se nam ob modrini asociira mistično razpoloženje.
Ko gre za estetsko in funkcionalno uporabo barve v prostorih, je za ustvarjanje ugodne barvne klime treba upoštevati nekatere okvirne zakonitosti.
Modra barva na tleh (spodaj) učinkuje: vodstveno distancirano, na steni: hladno, daljno in na stropovih (zgoraj) pokroviteljsko, duhovno, sanjavo.
ZELENA BARVA
Zelena barva je barva rastlin in z njimi žive zunanje narave. Zato je zelenina sveža in vlažna, hladna. Na živčni sistem vpliva pomirjevalno, zato je sedativna in hipnotična. Znižuje krvni pritisk in razširja kapilare. Psihološko pomeni upanje v novo dejavnost in življenje.
Zelena pomeni dejansko popolno umirjenost, v kateri so uravnovešeni vsi kontrasti. Zaradi svojem mirnosti in pasivnosti je zelena barva kontrarno nasprotje rdeče, ki pomeni skrajni nemir in aktivnost. Barvi sta si komplementarni.
Zelena je naraven signal za mirno nadaljevanje poti. Daje počitek duhu, učinkovita je za pomirjanje živcev, pri nespečnosti in hudi izčrpanosti, omili nevralgijo in migrene, duševno uravnoveša, je »barva potrpežljivosti«. Velja za sedativno in hipnotično sredstvo.
Čeprav je njena objektivna asociacija zelena vidna narava (detelja, trava, drevje…) pa njene čustvene asociacije niso vedno najugodnejše; večkrat gredo v smeri potrtosti in neugodnih doživljajev. Simbolika zelenine je raznolika: resnica, vera, zaupanje, prerojenje, mir ipd.
Seveda vsa ta simbolika vpliva tudi na človekovo občutje, ko se znajde v objemu zelene barve. Zato je njena klima zelo sestavljena in kakor vremenska klima, prognostično nejasna. Zato za nekatere ljudi in živce ni primerna.
Njen karakter je tako rekoč neznačajen. V njeni naravi je nekaj ambivalentnega. Ker je barva žive narave, nosi v sebi življenje in smrt.
Zelena barva na tleh (spodaj): nežno, na steni: pomirjevalno in na stropovih (zgoraj) pokroviteljsko, negujoče.
RJAVA BARVA
Rjava barva vzbuja pri strokovnjakih malo zanimanja, zato je manj raziskana. Rjava barva zavzema poleg zelene v vidnem svetu relativno največji obseg. Kar ni zeleno je »golo« in je tako bolj ali manj rjavo.
Zato ni čudno da je ob laboratorijski raziskavi ugotovljeno, da je rjava barva poleg rumene za ljudi najbolj kratkočasna barva; ob njej ljudem čas najhitreje mine.
Rjava barva je ljudem prijetna, konservativna, ker so navajeni nanjo. Rjava barva tudi pomirja, vendar ne uspava, saj je mešanica toplih in hladnih barv.
Rjava je barva Zemlje in kar večine predmetov, ki jih v vsakdanjem življenju srečujemo tako v naravi kot v človekovih bivališčih; seveda je pri tem mišljena cela lestvica rjavih odtenkov. Prav zato, ker je rjava barva zemeljska, pomeni neposredno nekaj zemeljskega, torej trdnega v nasprotju z nebesno sinjino, ki je neoprijemljiva, prozorna in za človekovo občutje kar "nerealna".
Rjava barva nas nenehno opozarja na bližino zemlje. Zato rjava ni niti mistična niti nežna, marveč konkretna, otipljiva, stabilna, trda, robata, čisto neposredna: občutimo jo kot "zdravo". Zlasti modernemu človeku je rjava barva znamenje zdravja. Rjava barva ni poetična, je prozaična, zato pa praktična, uporabna; je trpežna, se ne umaže, ker je že sama po sebi vse prej kot"snažna".
Rjava je zmes pisanih barv z nepisanimi, se pravi s črnimi, pa skozi vse sive odtenke do belih.
Ko gre za estetsko in funkcionalno uporabo barve v prostorih, je za ustvarjanje ugodne barvne klime treba upoštevati nekatere okvirne zakonitosti.
Rjava barva na tleh (spodaj) učinkuje: zemeljska; na steni: trdna in na stropovih (zgoraj) tlačeča.
SIVA BARVA
Siva barva je že fizikalno optična zmes črne in bele. Zato je tudi s svojimi učinki in lastnostmi vmes med črno in belo. Siva je poljubna vmesna stopnja na črti belo - črno. Zato je sivina pravi kompromis med belino in črnino, med svetlobo in temino; je torej nevtralnost med "vojno in mirom", indiferenca med skrajnim nemirom in popolnim mirom. Lahko bi tudi rekli: je dobesedno nihanje med črnim in belim, nestalnost značaja, dobesedna brezbarvnost, ki ni ne topla ne hladna, ali natančneje: pomeni motno jasnost. Walter Koch imenuje sivino "motnost samo na sebi", kakor mu je belina "čistost sama na sebi".
Sivina pomeni nedoločljivost, nepomembnost, pravzaprav nedotakljivost, neopredeljivost in brezčutnost; če jo v tem pomenu stopnjujemo tudi prikritost, krinko. Zato sivina slabo vpliva na človekovo delovnost, ga otopi.
Ženske, ki ljubijo sive obleke, veljajo za hladne, brezčutne, hkrati pa za nedostopne in neprozorne, prikrite.
Praviloma naj bi se v tehnični uporabi sivine čim bolj izogibali, ker so njeni učinki neugodni.
Objektivna asociacije sivine je namreč megla, oblačno nebo; zato pa sivina ustvarja tudi enako barvno klimo kakor siva jesenska ali zimska megla.
ČRNA BARVA
Črna barva pomeni fizikalno »temo«, fiziološko »počitek« (pavzo), psihološko pa žalost, potrtost.
Njena objektivna asociacija je noč, čustvena pa tema s skrivnostjo. Njen karakter je neugodno domišljijski.
Simbolika črnine je etnološko in zgodovinsko različno pogojena: pri nas pomeni smrt, na vzhodu obratno: belina (kot simbol neskončnosti) je smrtna barva. A tudi na zahodu je bila belina še do 16.st. žalna barva. Črnino kot žalno barvo je uvedel francoski kralj Ludvik XII. ob smrti kraljice Ane, ker so na burgundskem dvoru že prej imeli črno barvo (obleke) za žalno v nasprotju s pisano ljudsko. Črna barva res ne more vzbujati predvsem ugodnih čustev, saj je po svoji naravi samo pomanjkanje svetlobe in njenih lastnosti
Črnina velja za okolje, ki vpliva na človeka neugodno. Pogosto navajajo v tej zvezi primer londonskega mostu Blackfriars, ki je bil črno barvan, in s katerega so bili najpogostejši samomori, ki pa so vidno pojenjali, ko so most prepleskali z zeleno barvo.
Signalno pa črnino uporabljamo vedno le kot znak za »dno«.
Ko gre za estetsko in funkcionalno uporabo barve v prostorih, je za ustvarjanje ugodne barvne klime treba upoštevati nekatere okvirne zakonitosti.
Črna barva na tleh (spodaj): poglobljena, na steni: kakor v ječi in na stropih (zgoraj) nas teži in zagrebe.
2 komentarja
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.