Barvna pomlad
Mesec in pol sem rabil za nov zapis. Vmes se mi je ogromno zgodilo. Dekle iz prejšnjega zapisa se je zasidrala v meni in mojem življenju. Žal od obljubljenega sprehoda ni bilo nič, ker se je odselila iz Lj, šolanje nadaljuje v Kopru, je pa prejšnji teden prišla na obisk, k meni .
Punca ima hude težave s svojim življenjem in glavo, raztrgana med željami, možnostimi in (lastnimi) omejitvami. Na trenutke se mi zdi da si bom s to vezo nakopal še več težav in frustracij, ampak si je želim, želim ji pomagat prebrodit osebnostno krizo in ji odpreti oči da vidi da je svet lahko tudi lep. Čeprav s svojo zmedenostjo včasih ostanem brez besed in idej kaj narediti. Ona niha med extremi še bolj kot jaz, nima moči ali pa želje da bi se mi odprla, včasih se mi zdi da mi pove tisto kar si misli da želim slišat in ne tistega kar se ji res mota po mislih
Ob vseh ženskah, ki so mi dale vedeti da so pripravljene me razvajat in zadovoljevat sem se (kot ponavadi) odločil za najtežjo in najbolj komplicirano varijanto ampak pri njej se počutim zaželjenega (pa tudi to ne vedno) in dobrodošlega. Čeprav je v svoji zmedenosti neverjetno naporna, vsako besedo moram pretehtat preden jo izrečem ali napišem, ker so reakcije izredno nepredvidljive. Ne vem kaj lahko pričakujem?! Ne mara pihanja na dušo, nisem več niti siguren da si me želi, pa bi moral biti, ker dekle pride jutri spet do mene. Nisem vajen tega da je nekdo pripravljen zaradi mene prepotovati 100+ km, čeprav sem jaz za precej praznejši odnos potoval 1000+ km.
Včeraj sem dobil nekaj SMSov, ki so mi razburili domišljijo, danes pa opravičila zaradi njih mogoče bi bilo pametno vse skupaj ustaviti in vrniti nazaj v prijateljske vode, ampak ............... tako malo pametnega sem naredil in res ne vem zakaj bi ravno zdaj začel pametovat Prekinil sem celibat, nisem si niti upal njej reči NE, ker bi jo s tem prizadel, verjetno bolj kot si predstavljam. Punca je vse v najinem odnosu začela sama, če bi jo zavrnil bi ji zmlel samozavest v prah. Ona si tega ne zasluži, je vredna vsega spoštovanja, ki ga nisem nudil ženskam v zadnjih letih.
Niham med zaljubljenostjo in strahom. Strah je več kot upravičen, oba se zavedava da je med nama ogromna razlika v letih, za eno polnoletnost, a vseeno je težje biti narazen in brez stika kot pa skupaj. Še dobro da sem si zrihtal "bolniško" še do nedelje da se bova lahko v miru pogovorila. Rad bi si prišel na jasno kaj lahko pričakujem in kaj ona pričakuje od mene in najinega odnosa!!!
Nočem je razočarat, želim ji samo dobro in lepo, ampak je toliko autodestrukcije v njej da je v kombinaciji z menoj to lahko tudi nevarno. Sam sem se pripravljen odreči marsičemu zato da njej omogočim da začne živeti, a samo moje odrekanje bo tu premalo, nujna je njena iskrenost in odkritost, čeprav si mora sama razjasnit kaj je v njeni glavi realnost in kaj fikcija.
Rad jo imam, bolj kot sem si pripravljen priznati komaj čakam jutrišnji dan, njen objem in topel pogled najlepših rjavih oči
2 komentarja
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.