Ksena in njen brlogec (PUBLIC)

Selene , mojstrica takihle tekstov . Tegale oz. takšnih tekstov pa jaz nisem sposobna . Coolsko, v bistvu je mal metaforično, pa vseeno fuuuuuuuuul tebe notri - skratka je že brez da človek ve, da je kaj s teboj povezano , če pa poskusiš še tebe s tem povezat .

Selene , mojstrica takihle tekstov . Tegale oz. takšnih tekstov pa jaz nisem sposobna . Coolsko, v bistvu je mal metaforično, pa vseeno fuuuuuuuuul tebe notri - skratka je že brez da človek ve, da je kaj s teboj povezano , če pa poskusiš še tebe s tem povezat .

moje celo življenje je mičkeno metaforično... sej dodam še nadaljevanje tegale, za naprej kaj bo tule pa pojma nimam...

nadaljevanje....

Torej stojim na postaji, kaos v meni, vulkan čustev, hkrati pa mir. Kako neverjetna sem, če kdo lahko občuti vse in nič istočasno v sebi sem to jaz. Na koncu postaje opazim klop, počasi se napotim proti njej. Na licu začutim sončni žarek. Ja lepo je življenje, če ga opaziš. Trenutki, če ne spolzijo mimo, trenutki, ko te poboža sončni žarek. Sedem na klop in opazujem vrvež okrog sebe. Vsi zatopljeni vase, v svoje prijatelje, občutek imam, da sem nevidna. Prvi vlak, v meni ne prebudi ničesar, pripelje in odpelje. V tistem trenutku se ukvarjam z iluzijo, kateri rečem ljubezen. Drugi vlak, čisto na kratko ujame mojo pozornost. Ne zanima me, še vedno sem v svoji iluziji. Ustvarjam film v svojem notranjem postajališču. Vstanem in grem…

Čez nekaj tednov se vrnem, v sebi čutim, da se postajališče prazni, da nekak vse poteka drugače, pogrešam tisti kaos. Bil je omamen, držal je mojo pozornost na enem kraju. Sedaj ni ničesar, kot bi obstala v nekem mrtvilu. Sedem na klopco. Vlak, opazujem ga, razmišljam kam pelje, opazujem obraze ljudi na njem… ostajam nevidna. Sedim, minute, ure… opazujem prihode in odhode vlakov. Ne zaznam sončnega žarka. Potrta sem, želim si na potovanje, na brezskrbno potovanje, brez cilja, tam kjer me čaka nekaj domače a vendar nekaj, kar bi dalo smisel dnevom… Želim si brez prtljage svobodna stopiti na vlak, sesti na prazen prostor, nasloniti glavo ter si dovoliti presenečenje na kocu poti.

A vendar ostajam tu, v znanem okolju, med znanimi tujci. Ker si ne dovolim, ker ostajam na tiru, ki ne pelje nikamor.

Odidem, nekako mi ni potrebno več iskati miru v sebi. Ostaja prisoten, včasih imam samo občutek, da je potrebno samo zavedanje preusmerit in nič drugega. A hkrati se pojavlja praznina.

nadaljevanje sledi, ko bo/če bo nastalo...

Počasi stopam po gozdni poti, razmišljam kam bi se odpeljala, ko/če bi se odločila, da sedem na sedež v vlaku. Domišljiji dam prosto pot. Rada sanjarim. Kam bi odšla? Kaj mi je pomembno? Kje se vidim in kaj si želim? Naslonim se na drevo, zaprem oči in pred seboj zagledam radovedno deklico. V očeh ji vidim žar, na ustnicah nasmeh. Ja želim si nekam, kjer bi zopet čutila veselje, kjer bi dan pričela smehom. Kam?

Pa je potrebno da odpotujem, da najdem smeh? kamorkoli bi vendarle šla, bi me spremljale stvari, ki niso razrešene… zaprem oči in spet vidim pred seboj deklico – vendar ima ta deklica žalosten pogled, zre skozi okno in si želi da bi si kdo vzel čas zanjo, da bi kdo prisluhnil njenim besedam. Zre skozi okno in opazuje zvezde, želi si, da bi lahko sedla na travnik ter opazovala ta blišč. Spomni se, kako bleščeče je lahko včasih nebo. Rada ima samoto, navajena jo je, ampak včasih si želi le tega, da bi nekdo videl v njej tisto, kar je njeno bistvo.

In ta deklica je že odrasla, uživa v samoti, rada je sama s seboj, pa vendarle še vedno pogreša tisto nekaj…

Bi ji potovanje z vlakom prineslo tisto nekaj? Bi našla ključ Pandorine skrinjice, kamor je zaprla svoje bistvo? Kako naj kdo drug vidi v njej tisto kar je, če sama tega ne najde…

točno tako

najbolj krasno in oh in sploh pa je, ko vse to vem, pa še vseeno bluzzzim po svoji globini, namesto, da bi postala neizprosna... klinc me gleda... :xx!: zanka vsaj mičkeno se razrahljaj

Stojim pred vrati, ali jih bom odprla, pogledala kaj je an drugi strani ali bom samo razmišljala o tem, kot že mnogokrat doslej...držim za kljuko, slike iz preteklosti drvijo mimo mene... trenutki, ko sem bila srečna, ko sem se počutila varno, ljubljeno... zakaj ostajam na tej strani vrat, zaradi spoznanja, kaj mi ti trenutki pomenijo, upanja, da se nadaljujejo ali neodločnosti karkoli spremeniti?! Kako vem, da me na drugi strani vrat ne bo spremljal občutek, ki mi je tu najljubši...

stopam po vrvi stkani iz sanj in iluzij, pazim na korak, ker tal pod seboj ne vidim... koliko časa bo vrv še napeta? ustavim se, potrebujem počitek...

dnevi polni razmišljanj so za menoj. Razmišljanj, sprehodov, glasbe, meditacij ter potapljanja v svojo notranjost... dnevi občutkov, razočaranj, spoznanj...Ugotavljam, da premalo cenim sebe in svoje fizično telo... da sem ga pustila tko nekak na strani... in me spet opominja da je del mene. Sem se znašla pred zanimivim vprašanje. In odgovor me je pomiril. Ja čas je, da pričnem dneve brez utrujenosti in bolečin... zanimivo je, da ne znam opisati bolečine, kot da bi jo zaznala, vendar ne občutila... kot da ne bi bila v telesu... verjetno če bi pričela živeti tudi v svojem fizičnem telesu, bi lažje premaknila goro, česar sem sposobna...

Ugotavljam, da premalo cenim sebe in svoje fizično telo... da sem ga pustila tko nekak na strani... . Ja čas je, da pričnem dneve brez utrujenosti in bolečin...

 

 

Aham, čas je za akcijo Selene, za katero sem sigurna, da jo zmoreš , ko preskočiš blokado, ki si si jo sama postavila

ne gre tako kot sem si zamislila, vedno nova ovira pred menoj... kot da me nekaj preizkuša... jaz pa nimam moči...

stojim na razpotju, tri poti, po katri naj grem... katera je svetlejša, katera me privlači, je to tista prava? koliko časa imam na razpolago da se odločim, zakaj ne zmorem koraka, kaj me ovira...

na radiu Eros, nekaj za mojo pujso...

Jaz tudi grem po svoji poti, ko premagam en vzpon izgleda prijaznejša, porasla s cveticami , preletavajo jo metuljčki, ampak kar od nekje se najdejo stara drevesa čez pot, ki se jih ne da preplezat kar tako .

danes prvi dan posta, oz. včeraj je bil pripravljalni, no skor cel teden je bil pripraljalni... bomo videli, kako bom tole speljala... sem včeraj sedela na travniku, uživala v sončnih žarkih in ugotovila da je dovolj,... potem še nekaj tehnik spoznala novih za čakre (predvsem spodnje) tko da... v ponedeljek imam prvo terapijo za razvajanje telesa... ma da mi porata...

Samo za eno stvar mi je žal, da jo ne morem razrešiti, v tem trenutku mi samo še to povzroča zmedo, mislim pa, da sem sama dala vse kar sem lahko, če je tako je pač tako... škoda, bilo je res posebno prijateljstvo..

 

Lepo, da se razvajaš .

 

Hm , nekako imam občutek, da težko izpuščaš zadeve iz rok, mogoče je samo time out, mogoče tisto bitje rabi nekaj čisto drugega to obdobje, pa se srečata spet čez čas, na drugačen način , mogoče sta si pa podarila vse kar si je bilo za podarit in je tdaj čas za novo . Moti me, da se vedno analiziraš, kaj si naredila in česa ne, zakaj bi lahko bila kriva . Ni krivde Ksenjica

zaenkrat želodček še obladujem, samo včeraj popoldne je bila kar kriza... ne tisto lačna, ampak grem v trgovino, pa bi v tistem trenutku pripravljala same dobrote

sem pa spila veliko tekočine... no bomo videli, ker bom poslušala telo in ko bo rekel dovolj si bom mal zelenjavice privoščila, upam, da mi do torka zjutraj uspe, da dam še lunin post zraven

ja tole s spuščanjem imaš prav, se zavedam tega... v četrtek sem v študijski skupini slišala eno zgodbo, katera me je ohromela... tko kar zrla sem v eno točko, kot da sem slišala kaj je težava pri meni... no veliko lažje je sedaj, ko vem v čem je možen vzrok... mislim, da sem zašla v pravo skupino, k pravemu učitelju... vsaj filing imam....

sedajle me čaka pogreb, potem pa grem verjetno na sonček... pa še kosilo moram vmes skuhat

ja zanimivo kako vem, se zavedam, ... včasih že razmišljam, da je mogoče, mah ni...

ampak včasih imam občutek, da ujamem neko frekvenco, kako naj vem, da je vse le domišljija, da resnično v tistem trenutku ni kakšna energetska povezava... ker prevečkrat se mi dogodi, da ujamem neko misel, da potem vidim da je resnična, da se v mislih z nekom pogovarjam in me nato pokliče... zadnjič sem se prav smeala je bil dan, da so me vsi tisti, katere sem imela namen klicati, prehiteli kot bi vedeli da mam bolj sušo na telefonu

no ja še vedno moj stari prežvečen bluzzz... ampak neke povezave so sihurno... anje?

v četrtek sem v študijski skupini slišala eno zgodbo, katera me je ohromela...

 

Tale zgodbica me zanima...

 

 

Sicer pa čestitke, za post .

ti jo enkrat povem..

naj me kdo brcne v rit, da grem naredit tistih 15 ponovitev....

post - torej počutim super, sicer ne bom nakladala da nisem lačna, sem, ful bi kuhala, pa pekla, bolj mi manjka okus pa vonj, kot pa vsebina želodčku... včeraj šli na en 3 urni sprehod (no ja kar vzpon, pujsa če se spomniš letališča, pa cerkvice, no čez tisti gozd gor, do ene koče), vse ledeno, sem razmišljala kdaj se bo kaj zemlja odledenila... ampak počiva pa tako, kot že nekaj let ni.. utrujena ravno tako kot če se ne bi postila ( kondicijo šele nabiram ). Zvečer imela bistveno več energije kot druge dneve, tudi počutje psihično boljše. Zanimivo kako sem štirinajst dni razmišljala kako en problem (nemorešverjameš ni čustven) razrešiti, je kar pomembna zadevica (zato pa sanjam računovodkinjo očitno, ker se sama obadam s temi stvarmi) in včeraj so mi ideje kar letele skupaj, sicer moraš še prepračunat, če se mi bo izšlo, ampak vsaj načrt imam... se mi zdi da so v teh dneh tudi sanje drugačne... hm, ne vem če je ravno post zaslužen za vse to, kakorkoli ni slabo...

zakaj sem že pokonci? joooj, panirala sem zrezke za taščo, da ji je nesel z juho, ker ob sedmih začne delat... no comment...

am, sem se tehtala včeraj in danes, bolj tko zaradi vzpodbude... no in očitno vsak dan posta izgubim kg (vem da to ni realna slika), sicer ni namen posta izgubljati kg (bolj so pomembne druge stvari, samo če pa zraven še kaj izgubiš odvečnega je pa super - hm upam, da se bom znebila tudi kakšnih odvečnih misli) bolj zanimivo je pa to, da se maščoba in hidracija ne spreminjata...

no da vidimo kako bo post potekal na današnji dan

nič grem tibetančkat....

moje misli se urejajo, umirjena sem, a hkrati razburkana. Mislim, da bi bilo fino si vzeti nekaj dni samo zase, brez da sem odvisna od razpoloženj drugih. Preveč padam v to, preveč srkam energijo drugih, potegnejo me vase, vstop v njihovo aurično polje preveč zaznavam....

tko, novi dan za post pred menoj... da vidim če bom kaj videla

preveč si ženeš k ja, in pozabljaš nase .

 

Vidim, da ti post gre, fino .

ne mislim, da nisi samo to...

ja zaenkrat mi gre, sem ful včeraj pospravila, sem čistila še vse okrog sebe ne samo sebe... tehtnica kaže 4 kg manj fajn da bom še malce to zadevo uredila.... danes ob 14.45 imam razvajanje, da vidim kako bo šlo

še vedno na postu, se mi kar dopadka... pa včeraj je bilo kul... upam, da bodo rezultati... občutek imam ful dober...

Valentinovo, zanimivi občutki v meni... mirna sem, se mi zdi fajn, da nisem zapadla v kaki filmček svoj bezvezni... aja plašček do kolen sem si nabavila za 5 čukov - znižanje do podna... fulll vesela, takšne roza vijola al kakšne barve je.... aja pa frizerja mam zvečer hihi...ob 20 bo podaljšal službico fantič zame... kul...

včeraj dopoldne še na čaju, popoldne počas in z užitkom maznila ananas... počutim se super, samo cunje so postale zelooo prevelike...

hvala bogu da je petek, pa še popoldne delam, pa potem imam razvajanje eno uro, upam, da mi uspe vse pravočasno postorit...

danes imela spet odštekane sanje, spet sem letela, dober filing, domač občutek

bluzzz se je zaenkrat utišal oz. mogoče je pričela signalizacija delovat

spet jaz v svojem bluzzzuuuu

nisem ok, nekako se spet počutim kot na tisti stari postaji - kaj občutim... hm, recimo - ljubim se z nekom ki mi pomeni vse, želim si ostati v njegovem objemu a ostanem sama...počutim se kot da ni pomembno kaj občutim jaz, važno je kaj občutijo drugi poleg mene... kakšna primerjava a

malce prebiram svoje misli in ugotavljam, da sem se spremenila... to ne pomeni, da bi izbrisala kar sem spesnila ampak da sem druga jaz. in ne ne bom rekla da sem pisala neumnosti, ker jih nisem... se preveč živo spominjam kaj vse je bilo in kaj sem premagovala. Sem izbrala tisto najboljšo pot? ne vem, vem da je bila v tistem trenutku prava. pogrešam navdih za pisanje, branje, pogrešam živost v sebi... otopela sem. Škoda. Pujsa, pa pogrešam te. Prijateljstvo je ravno tako partnerstvo, gre gor in dol, se tolažiš in veseliš. Upam, da to kmalu spoznaš. predvsem pa priajtelji ne ocenjujejo. Škoda, ker ni pravega poletja - narava me še vedno pomirja in mi daje občutek polnosti in popolnosti.. je pa še nekaj zanimivo. nekak sem se po dolgih letih odločila da pustim nekaj iz preteklosti v preteklosti in kaj se zgodi sedanjost mi delček te preteklosti pripelje mimo vrat... le kaj se moram tule naučit?

zanimiv je tudi občutek samote, nisem osamljena, ni tisto da bi mi bilo dolgčas, vendar si želim bližino nežnosti... zadnjič sem z eno meni drago prijateljico čvekala po telefonu, pa pravi kaj pogrešaš? jaz pa občutke... ne osebe...mogoče bi bilo bolje da naredim tale blogec nedostopen vsem ane?

Nihče se ne more odločiti v tvojem imenu.Vse kar storiš,moraš storiti sama in se zavedati, da je to pravilno.