Danes pa komaj čakam, da odpeketam iz tlake. Pa ne zato, ker bi tako strašno trpela, - danes je prav fino, ko ni šefice - ampak zunaj je sonček...In moj Eli že nestrpno čaka, da ga zajaham in da skupaj zapleševa po neskončnih cestah...

Pa kaj, če me grlo boli za znoret...pa kaj, če se počutim, kot da bi me nekaj zgazilo...pa kaj, če me popoldan načeloma čaka en kup dela....ptico v duši je treba nahranit, pa tudi, če je ta hrana med drugim vonj po bencinu...

In kje bova z Elijem predla?

Morda me zapelje obujat spomine...na Roglo...in obljubim si, da ne bom žalostna...včeraj sem se namreč odločila pohoditi žalost v očeh...ne bom si zopet dovolila solza, ker jih je bilo preveč...pravzaprav se bom potrudila, da bo moje počutje ravno kontra temu....jap, hvaležna bom za vse čudovite trenutke sreče, radosti, veselja, ki sem jih preživela z njim...pa čeprav za hudičevo kratek čas...hvaležna, da je zopet prebudil otroka v meni...hvaležna za zopet prebujeno strast, poželenje, hrepenenje...

" Vedno srečaš prave ljudi ob pravem času, le namen srečanja ne določaš ti. Ko daš, dobiš, ko učiš, se naučiš."

By K., 26. 05. 06

Bauc, hvala ti !