Jaz sem še pa samo za odstrel!

Poslala sem mu mail…Sicer nič gušenja…samo par besedic. In kot dodatek, da se zavedam, da se bom čez 5 min. tolkla po buči, ker ga gnjavim.

Pa še res se tolčem! Ker sem rekla, da ga bom pustila pri miru! Tokrat sem jezna sama nase, ker nimam nobene kontrole nad sabo….

Kako dolgo se še bo to vleklo? Sem to še jaz? Hudiča, saj se sploh ne prepoznam več. Še folk okrog mene se sprašuje, kaj se dogaja z mano...Baje ni več iskric v mojih očeh...

Ok, saj kaki dan je boljše…pa se mi zdi, da sem kar skulirana. Potem pa zopet pridejo dnevi, ko me pipa sto na uro!

Nič. Brezveze, da bluzim. Grem spat.

Zjutraj se bom pa takoj, ko odprem očke, prisilila, da naredim preklop na drugi program.

Vem, da to zmorem!

Ampak kura sem pa vseeno ratala.