O pridni punci,ki je mislila,da je postala poredna
Zapis je objavil/a kukica
2.034 ogledov
Nekega pozno spomladanskega dne, zdi se, da že pred mnogimi mnogimi leti, je na dan privekal prav poseben otrok. Bila je punčka. Ob njenem prvem vdihu, ob prvem glasu, ob prvem gibu, ki ga je naredila, sta njena starša pozabila na vse ostalo. V tem prav posebnem trenutku so ti dobri ljudje čutili na svetu obstoj le treh bitij. Pravzaprav so v tem trenutku prvič in edinkrat v svojem življenju vsi trije sestavljali eno samo bitje, eno samo ljubeče srce. Tej dojenčici čistega srca sta dala ime Urša. Porodnišničnem osebju ni bilo jasno, kako ima lahko tako malo nežno bitjece tako odraslo ime, pa so jo v zdravstveni izkaznici poimenovali kar Urška. Ko je deklica počasi odraščala seveda ni prenesla, da jo kličejo Urška, ko je pa že tako velika! Ampak o tem morda kasneje. Sedaj se posvetimo temu začetku novega življenja, rojstvu ljubezni.
Urši ni bilo nič kaj prijetno prilesti iz toplega in varnega zavetja v svoji materi. Vse preveč se je navadila na njeno varnost in mehkobo. Počutila se je zmedeno. Pravzaprav se je še vedno bežno spominjala, kako je še pred kratkim njena dušica svobodno letala po vesolju. Pa tudi spominjala se je, da je že bila na zemlji, da je že bila v človeškem telesu. In vedela je, da človek sčasoma pozabi na to, da lahko leti, da ima sanje in da se vse njegove sanje, če le globoko verjame vanje, uresničijo. Potem pa se je spomnila neskončne ljubezni svoje matere Zemlje. Ponovno je začutila, kako jo nežno ovija in ji nudi varnost, prav tako, kot ji jo je nudila njena človeška mati zadnjih devet mesecev.
Sredi tega razmišljanja, pravzaprav je šlo za čutenje, saj še ni bila ujeta v spone razuma, se je spet zavedela bližine svojih staršev, ki jo s solzami sreče v očeh že nekaj minut ljubeče objemata. Bila je srečna v njunem objemu.
Tako so prvi dnevi, morda tedni ali meseci dekličinega življenja vse okoli sebe navdihovali s srečo in veseljem. Njena starša, babice in dedki, tete in strici, vsi so se veselili njenega smeha in joka, vriskanja in godrnjanja, lulanja in kakanja. Bilo je videti, kot da je otrok prinesel srečo v vso družino. Za kratek čas so vsi pozabili, da pravzaprav ne živijo tako, kot bi želeli, da niso srečni. Otrok je v družino prinesel življenje, na katerega so že vsi pozabili.
Deklica je hitro rasla. O, kako so bili vsi navdušeni nad vsakim novim glasom, ki se ga je naučila oblikovati in nad vsakim novim gibom, ki ga je obvladala. Imela pa je Urša eno hibo, ki je nihče ni opazil. Bila je zelo pridna deklica. Veliko je spala, se smejala, ni kaj dosti jokala, hitro se je učila in ljubila je ljudi in živali, pa drevesa in trave, mravlje in pajke. Saj vem, zdaj si misliš: »Kako je lahko hiba, da je otrok priden? Saj si vsak starš želi pridnega otroka!« Res je, a počakajte, da začne odraščati. Takrat boste videli, česa vse jo je ta njena lastnost stala.
Tako se je Urša zelo hitro navajala na pohvale in besede odobravanja. Ugajale so ji. Videla je, da kadar naredi nekaj, kar se okolici zdi pravilno, je nagrajena, kadar pa se njeno ravnanje okolici zdi nepravilno, je kaznovana. Seveda kazen in nagrada navadno nista bili nekaj, kar lahko primeš v roke. Če bi ji le vzeli igračko, bi že v naslednjem trenutku našla nekaj novega, s čimer se lahko zabava. Pa niso storili tega. Ravnali so kot večina odraslih ljudi - vzeli so ji občutek. Kadar je naredila nekaj, kar okolica označuje kot slabo, je bila kaznovana z odtegovanjem ljubezni. Seveda nihče ni namerno tako ravnal! Saj so vendar vsi mislili, da to deklico ljubijo! Tako so ravnali preprosto zato, ker niso znali drugače. Tako so bili naučeni. Tako so ravnali, ker jih je bilo strah. In strah jih je še danes.
Prvi Uršini trenutki so bili polni ljubezni, igrivosti, življenja. S časom, ki ga je preživljala v objemu matere zemlje, pa je postajala vse bolj utrujena. Iz dneva v dan je njene sanje, njen klic srca, ovijalo vse več in več goste megle. In nekega dne je zaspala, morda za vedno. Večina ljudi temu spanju pravi življenje, a deklica je vedela, da gre za globok sen, iz katerega se ne more zbuditi, ker se ga je že tako močno navadila. Dokler…
Danes Urša šteje 26 človeških let. Človeških pravim zato, ker je človek edino bitje na planetu Zemlja, ki svojo starost šteje z leti. In edino bitje, ki je tem letom določilo pravila, kaj je za katero življenjsko obdobje primerno. Kdaj si za nekaj premlad ali prestar. Do katere starosti lahko izživljaš svojo norost in kdaj je čas, da postaneš razumen in odgovoren. Kdaj si dovolj star, da razumeš pravila tega sveta in da lahko druge poučuješ o tem kaj je prav in kaj narobe. In ne nazadnje, človek verjame, da si nekega dne, ko postaneš odrasel prestar, da bi se spremenil in se moraš vdati v usodo, ki si jo skrojil do sedaj.
Če danes, ko naj bi bila že odrasla, Uršo prosiš naj ti pove kaj o sebi, bo hitro zamahnila z roko in odvrnila, da ni kaj dosti povedati. Da je njeno življenje dolgočasno in ni omembe vredno. Da je svet krut in ni vredno živeti v njem. Da je čisto povprečna punca, ki joka za pozabljenimi sanjami in živi svoj rutinski vsak dan. Jaz pa, ki sem Urši še posebno blizu, saj sem z njo dan in noč, jaz ki vem, da je Urša zelo posebna punca, pa potrpežljivo čakam, da se prebudi iz sna, ki traja že celo večnost. In takrat, v tistih magičnih trenutkih, ko njen razum utihne in se prepusti sanjam, takrat je slišati njeno srce, ki prav tiho bije in ji na uho šepeta njene otroške sanje. Včasih ponoči, ko se Urša skoraj povsem prepusti drugi realnosti, tisti, ki ne vsebuje človeških pravil, se spomni, da ima krila. In takrat ve, da jih mora le razpreti in ponesla jo bodo na goro, tja med palčke, vile, samoroge…tja k Petru Panu in ostalim pravljičnim bitjem, za katera globoko v srcu ve, da so čisto resnična. Ponovno jo bodo naučila kako se igrati in leteti, kako živeti svoje sanje.
In potem se bo vrnila in nas vse zares s srcem ljubila, pri tem pa ne bo čisto ničesar pričakovala v povračilo. Dovolj ji bo le to, da lahko ljubi. In takrat boš dragi bralec, hočeš ali nočeš, moral tudi Ti ljubiti njo. Do takrat pa lahko z mano prisluhneš njenim spominom in šepetu njenega srca. Vem, da boš to storil, ker se tudi ti zavedaš, kako posebno bitje je. Prisluhniva in skupaj pričakajva trenutek, ko se zbudi iz globokega sna in se tega tudi sama zave. Ravno zdaj je pravi čas, da ji prisluhneva, ker njen spanec postaja nemiren. Trpi in se zvija v bolečinah, ker sta ji zaspala duh in telo. Nista se več vajena gibati in se na vse pretege upirata. Ona pa si tako močno želi zbuditi se. Bolijo jo krila, saj jih je prenehala uporabljati že v ranem otroštvu. In boji se. Boji se neznanega. A midva veva, da ji bo uspelo. To je vendar pravljica in v vseh pravljicah junaki uresničijo svoje sanje. In tako, kot je Trnuljčico iz sanj zbudil njen princ, se bo zgodilo tudi Urši. Le da je njen princ Življenje samo, ki se počasi prebija skozi gosto trnje s katerim se je obdala, da ji na lice pritisne dolg, vlažen in vroč poljub. In potem je ne bo mogla uspavati še tako zlobna čarovnica, saj bo plesala ples življenja in se ljubila z vesoljem in nikoli več je nič ne bo moglo ustaviti.
Do takrat pa psssst, prisluhniva…Jo slišiš? Čuti najino prisotnost in čuti, da jo poslušava. To jo dela nemirno. Boji se razkriti svoje srce. A kaj, ko si ravno tega tudi močno želi. Še bolj pozorno bo treba prisluhniti. Aha, jo že slišim!
Mala radoživa deklica Urša je postajala iz dneva v dan bolj velika. In vsak dan bolj je vedela, katero njeno dejanje povzroči odobravanje in česa ne sme. Tako zelo si je želela ljubezni, da je reakcije okolice naštudirala do popolnosti. Ni je moglo zavesti niti kadar so jo z besedami poskušali prepričati v nasprotno. Zelo dobro je vedela kakšne volje je njena mama in kako se počuti njen oče. S prefinjeno natančnostjo je zaznavala ljudi okoli sebe. Edino bitje, ki svojega počutja ni skrivalo pred njo, je bila družinska nemška ovčarka. Ona je bila tudi edina, ki se je Urše vedno nadvse razveselila. Kar takoj je skočila nanjo in jo vso prelizala. Tako je naša kosmatinka izkazovala ljubezen v vsakem trenutku, ne glede na to kaj je pogumna mala deklica počela.
Ljudje pa so ravnali drugače. Ujeti v svoje oklepe so lahko segli le tako daleč, kolikor jim je oklep dopuščal. Skrbeli so zanjo in ji želeli le najboljše. A kaj ko je bila deklica tako občutljiva, da je zaznala vsako najmanjšo spremembo v razpoloženju, oni pa so se želeli skriti za svojimi maskami, ki so si jih nadeli skozi življenje, da so jih varovale. Ker je imela celo za otroka nenavadno močno potrebo po ljubezni, je kmalu začela igrati njihovo igro. Igro imenovano daj – dam. Dam ti kar želiš, v zameno dobim ljubezen. Urši je šlo učenje že od samega začetka življenja zelo dobro od rok. V tej igri pa je postala prava mojstrica! Tako se je izurila, da so kasneje v življenju tudi družinski prijatelji verjeli, da je boljša od drugih, da je res dekle na mestu, kot se radi izrazijo odrasli.
Da ne boste slučajno pomislili, da so v njeni družini slabi ljudje. Kje pa! Vse bi naredili zanjo. Le odpreti se niso znali, saj tega niso znali niti njihovi starši in starši njih staršev. Pravzaprav danes sploh ne bi bilo nobene zgodbe, če bi Urša odrasla, kot se pač zgodi vsakemu normalnemu človeku. In nekega dne bi tudi ona imela otroke in z njimi enako ravnala, kot so z njo njeni starši. In zgodba bi se lahko ponavljala še na veke vekov. In tako se bo tudi zgodilo, če se ne zbudi! Tukaj pa se zgodba zatakne. Urša namreč nikdar ne želi odrasti. Vsaj ne v smislu odraslosti, kot jo pojmuje družba v kateri živi. O ne, če je to edini način odraslosti potem raje za vedno ostane otrok. Če ne gre drugače, sigurno obstaja način, da odide k Piki v vilo Čira Čara in jo prosi za zeleni grahek. Potem ga bo pojedla in spregovorila tisti znameniti stavek: »Nikoli nočem postati velk,« in zraven zelo pazila, da slučajno ne izgovori velik in potem zraste do neba in še čez. Seveda! Urša verjame v pravljice. Ne glede na to kako globok je njen sen in kako izpopolnjena je njena igra življenja, pravljic ne bo dala nikoli, saj živijo v njej.
Svoje zgodnje otroštvo je preživela v bloku, v centru mesta. Pravzaprav se ga komaj spomni. V glavi ima le malo spominov iz tistega obdobja. Zelo dobro se spomni vrat v stanovanju, ki so vodila v predsobo. Gre za vzorčasta steklena vrata, kakršna ima v stanovanju tudi njena babica. Kadar jih vidi, ji srce oblije toplota. No ja, včasih pa začuti nerazumljivo tesnobo, a to bo minilo.
Drugi spomin je pravzaprav malo smešen, čeprav je bolel. Dobesedno. Ko je bila še majhna jo je njen oče vozil na svojem kolesu v otroškem stolčku. To so bili še tisti stoli, na katerih si lahko, če si preveč migal z nogami, med špice kolesa vtaknil nogo. Seveda je nemirna deklica motovilila z nogami in se ji je zgodilo prav to. Kot so ji pripovedovali leta kasneje, je s tem ustavila kolo, njen oče je naredil salto čez njo, ona pa je s kolesom vred padla. A tega se ne spomni. Spomni pa se, ko je zvečer bila že doma, z nogo v mavcu, kako je komaj odpirala boleča usta, ki so bila vsa v krastah. Sedela je za mizo in govorila: »Mesa.« In mama ji je rezala meso na majhne koščke, da jih je sploh lahko dobila v usta. Kot se za tak padec spodobi, je namreč padla na gobček, ki ga je potem komaj odpirala. Vseeno pa se ni hotela odreči mesu, ki ga je oboževala že kot otrok.
Naslednji spomini iz istega obdobja pa so povezani z malim rajem na zemlji. Dogajali so se na prelepem otočku v hrvaškem morju, kamor so hodili poleti, nekaj let zapored. Omenjam jih, ker menim, da nekako kažejo kako se je razvijala njena bistra glavica in kako so nanjo vplivali. Želim, da bi nekega dne to zgodbo tudi sama prebrala in se tega zavedela.
Kar vidim jo, kako je z drugimi, malo starejšimi puncami skakala iz visoke pečine, nekajkrat višje od njih samih v vodo. Popolnoma brez strahu. In kako je bila razočarana, kadar je luna odnesla morje in je bila voda prenizka, da bi lahko skakala vanjo. Urša je bila res pogumna deklica.
Še danes se ji, kadar se spomni na ta kraj, v glavi nariše slika čeri na katerih so odrasli nabirali školjke. Kako zelo si je želela zraven! Saj res, da je bila stara le nekaj let, a plavala je že kar dobro. Vedela je, da se ji nič ne bo zgodilo, če se pridruži. A to je vedela na tisti način, kot vedo otroci. Odrasli so seveda v trenutku, ko niso bili več otroci pozabili, da otroke varuje njihovo čisto srce. In Uršino je bilo takrat še zelo pogumno. »Ne moreš z nami nabirati školjk,« so ji rekli. »premajhna si še in lahko se ti kaj zgodi.« To je bil le eden od tistih premnogih 'ne', ki so zaznamovali njeno življenje. Tistih 'ne', ki so prispevali k njenem strahu, ki ga čuti danes. Odrasli se ne zavedajo, kaj vsak ne pomeni otroku. Urša, ki je bila zelo občutljiv otrok, je te zavrnitve čutila kot da ni dovolj dobra in dovolj sposobna. A kako naj bi odrasli to vedeli? Saj so bili tudi oni obsipani z raznovrstnimi 'ne' vse življenje. Gre za tradicijo staro mnogo generacij.
Še en spomin iz tega otoka Uršo še danes boli. Ne spomni se več česa ni smela ali kaj je narobe naredila, da je bila okarana. To niti ni pomembno. Spomni se le, kako se je skrila za drevo, ga objela in na ves glas jokala. Za njo je prišel oče in ji rekel naj ne joka. Da že celo življenje dela z ženskami in ga taka predstava ne gane. Kako jo je to zabolelo! Počutila se je, kot da nima pravice biti žalostna, kot da se cel svet vrti okoli njega in ona sploh ni pomembna. Bolelo jo je in boli jo še danes. A v vsem tem času se je naučila izvrstno igrati igro žalosti, s katero je kasneje v življenju prepričevala svoje fante, naj ne bodo agresivni. Namesto, da bi se postavila po robu, je dolga leta igrala to igro, ki je prerasla že v pravo malo izsiljevanje.
Ko je bila Urša stara tri leta, je na svet prijokala njena prva sestra. Kot sta ji kasneje pripovedovala starša, jo je oboževala. Najraje jo je imela kar v naročju. Res jo je imela rada in rada je skrbela zanjo. Tudi kasneje, ko je bila že malo večja je imela rada otroke in oni so imeli radi njo. Tako je še danes. Pet let kasneje je dobila še eno sestrico. Tudi njo je imela zelo rada. Še posebej po tem, ko je ugotovila, kako zelo ji je podobna. To ji je zelo godilo, saj si je s tem, ko ji je dajala ljubezen, posredno povedala, da ima lahko rada tudi sebe. Takrat se še ni zmogla ljubiti; preveč zamer je čutila do sebe. Ena Uršinih hib je bila ta, da je bila za sestri pripravljena storiti vse in se marsičemu odreči. Saj ne, da ni prav, da ju ima rada, a nikoli se ni znala postaviti zase. Skozi življenje se je naučila igrati igro ustrežljivosti in odrekanja. To je bil njen način iskanja ljubezni. Vedno se je trudila ugajati drugim.
Še nečesa pomembnega se do danes še ni naučila: kako tistim, ki so ti najbližje odpreti srce in kako biti iskren. Tega je nista mogla naučiti njena starša. Pa tudi stari starši ne. Nihče v družini se ni znal odprto in iskreno pogovarjati. V njen spomin je vtisnjen dogodek, ko je bila stara kakšnih sedem let. Takrat je imela šele eno sestro, s katero sta čepeli na vrhu stopnic v svojo sobo in prisluškovali prepiru svojih staršev. Bil je grd prepir. Sestrici sta že takrat čutili, da se bosta starša ločila, kar se je zgodilo šele deset let kasneje. Morda pa sta se le tako močno ustrašili, ker v tej družini prepiri niso bili v navadi. Vsaj videl jih nisi, ker jih je bilo treba skrivati pred otroki. Res ju je bilo strah, saj nista hoteli izgubiti nobenega od staršev. Napisali sta jima pisemce in ga obesile pred vhod njune sobe. Nista se upali kar odkrito pogovoriti z njima. Strah pred pogovorom je bil premočan. Prav tak strah sta morala čutiti tudi njuna starša, saj pisemca naslednji dan ni bilo več, spregovoril pa o tem ni nihče. Le prepiri so bili odslej še malo tišji.
Pisemce staršem je Urša večkrat napisala. Prek papirja se je znala zelo dobro izražati. Takoj, ko se je naučila brati je začela, požirati knjige. S tem se je naučila tudi svoja čustva izlivati na papir. Tako je storila z vsem, česar ni mogla povedati ljudem v oči, tega pa je bilo ogromno. Kako dobro je znala odpreti svoje srce, a žal le listu papirja. Pisala je mnoge stvari: pesmice, pravljice, dnevnik… Pisanje je bila njena varovalka, ki ji je pomagala preživeti v tem norem svetu. Skozi pravljice je znala izživeti svoje sanje, izpustiti zadržana čustva, izpovedati ljubezen in zamero in reševati svet. Predvsem pa je bilo pisanje edini način, skozi katerega ji je vsaj za nekaj časa uspelo, da se je imela rada. Sčasoma je začela sanjariti o tem, da bo nekega dne pisala pravljice otrokom. To so bile njene velike sanje. Tako zelo si je želela polepšati otrokom večere s svojimi pravljicami. Za to je bila ustvarjena, saj ji je šlo res dobro od rok. Ko je bila njena druga sestra še v vrtcu, ji je želela pisati pravljice, pa si ni več dovolj zaupala. Tako je te sanje počasi začela pozabljati. Prav tako, kot pozabiš nočne sanje, ko se približa jutro.
Urša je bila kar priden otrok, saj je čutila močno potrebo po tem, da vedno ustreže drugim. Ni pa bila kot izložbena lutka, ampak je bila živ in včasih tudi zelo nagajiv otrok. Čeprav je bila pred tujci malce sramežljiva. Kadar jo je kaj prizadelo, pa jo je lahko zgrabila tudi nenadna ihta in trma. Tudi domačih nalog v šoli ni delala. Bila pa je otrok, ki ni znal ničesar zahtevati zase. Včasih je bila prav jezna na sestri, ki sta znali jokati in sitnariti, da potrebujeta nove kavbojke ali jopico. Sama ni znala prositi za stvar niti takrat, ko jo je že zares potrebovala. Še danes čuti tisti cmok v grlu in težo v prsih, ko si je česa želela, pa ni znala prositi. Kot, da ne bi verjela, da si stvar zasluži.
Nato je tudi zanjo prišlo tisto zlovešče obdobje pubertete in v njenem ravnanju se je veliko reči obrnilo na glavo. Začela se je na vso moč upirati. Družila se je s fanti, ki 'niso najbolj primerna družba za mlado dekle', ni več hotela obiskovati sorodnikov, ni prenesla, da moraš biti priden pred starimi starši, začela je kaditi… Mnogo novega se je v tem obdobju začelo odvijati v njenem življenju. Potrditve je začela iskati drugje, izven svoje družine. V tem obdobju so jo zanimali predvsem fantje in druge prepovedane reči. Njen upor se je stopnjeval iz dneva v dan. Z vsakim starševskim nesprejemanjem njenega početja je postajal močnejši in vsak poskus okolice, da bi jo umirila, jo je le še spodbodel.
To je bilo obdobje, ko je začutila neznansko potrebo po osvobajanju od družbenih spon. A izbrala si je težko pot. Ljubezen, ki jo je tako močno pogrešala, je začela iskati pri fantih. Seveda spet le preko dajanja, saj se sprejemati ni nikoli naučila. In tako si je vedno našla fanta, ki le jemlje in ničesar ne da v zameno. Drugi pogoj je bil seveda, da ne sme biti všeč njenim staršem. V vsakega fanta se je neznansko zaljubila, tako kot se v teh letih globoko in hitro zaljubiš. Vsak jo je le na hitro okusil in zapustil. Ker je dala preveč, prehitro in ker ni ničesar zahtevala. Bila je lahek plen. Bila je dekle, ki ne čuti ljubezni do sebe, torej ni bilo mogoče čutiti ljubezni do nje. Niti je niso zanimali fantje, ki bi bili do nje prijazni. Želela je trpeti, želela se je kaznovati. Slutila je, da sama sebi lahko pripiše neko vrednost le v primeru, da je on slabši od nje. To naredi njo boljšo. In sploh ni znala biti brez fanta. Vedno je morala imeti nekoga. S tovrstnim nasiljem do sebe je zaključila šele, ko je med njo in enem od njenih fantov prišlo do fizičnega nasilja.
Že pri dvanajstih se je začela potapljati v razne omame. Najprej cigareti, kasneje alkohol in kmalu še trava. Še kaj močnejšega, ampak šele čez nekaj let. Bežala je pred svetom, ker se mu ni upala pogledati v oči. Mislila je, da se upira, v resnici pa je bila prestrašena. Domov je hodila kasneje, kot ji je bilo dovoljeno, nehala je obiskovati športne tečaje, v šoli je začela dobivati enice in začela je manjkati med poukom. To je moral biti res šok za njene starše. V dobri veri, da ji pomagata, sta hotela njene spodrsljaje skriti pred drugimi. Da si ne bo pokvarila ugleda in si s tem uničila prihodnosti. Da jo bodo imeli drugi še naprej radi. Njej pa je to povedalo le eno: »Taka kot sem, nisem dobra. Nisem vredna ljubezni.« Na vse pretege sta jo želela zaščititi, želela sta prevzeti njene grehe nase. A to ne gre. Nikogar ne moreš zaščititi pred njim samim. Potrebovala je te izkušnje. Potrebovala je pasti na trda tla in se sesuti na koščke, da bi se lahko začela nazaj sestavljati. In vsak poskus, da jo obvarujejo, je od nje terjal še težje in bolj boleče izkušnje.
Tudi sama si je življenje močno oteževala. Skrila se je pred njim. Tako dobro je znala skrivati svoja čustva, da jih je nazadnje skrila še pred sabo. V obdobju, ko sta se njena starša ločevala, je bilo pri njih doma zares hudo. Nihče od njiju ni zares sprejel misli na ločitev. Vsak na svoj način sta se temu upirala. In ko se človeku ruši življenje, katerega pozna in verjame, da bo ostalo tako do konca, iz njega privrejo njegove najtemnejše plati. Če ne verjameš, dragi bralec, si le oglej eno od družin, ki je v fazi razpadanja in njeni člani tega niso pripravljeni sprejeti. Človek je v svojem strahu pripravljen storiti res marsikakšno grdobijo. Danes Urša ve, da je bil razlog za situacijo, kakršna je takrat vladala v njeni družini strah in ne zloba. Pravzaprav je velikokrat strah povzročitelj največjih grozot na tem svetu. Takrat pa je celotno dogajanje tudi v njej sprožilo neznanski strah. A tega si ni priznala. O ne, vse je potlačila vase in skrivala pred drugimi. Znala si je nadeti nasmešek na obraz, takrat ko je bilo najhujše. Tisti njeni redki prijatelji, ki so se zanimali zanjo in je niso le izkoriščali, kar niso mogli verjeti, ko so izvedeli, kakšne čase preživlja. Tako dobro je igrala, da je lahko, ko ni bila doma, še sebe prepričala, da ji je dobro.
A življenje jo je opozarjalo, naj se neha skrivati. Včasih, ko se ga je zakadila, je doživljala privide, ki so ji govorili, da je dovolj. Enkrat se je okrog nje pojavila kletka, ki je postajala iz trenutka v trenutek vse manjša in manjša. Spet drugič je bila obkrožena s tropom režečih volkov. Nekega dne jo je zajel tak strah, da je padla v nezavest. Izgubljala je kontrolo, strah je postajal premočan. Preveč čustev je že zatrla, zatrta čustva pa ne izginejo v nič. Nekje globoko v človeku se potuhnejo in se krepijo in krepijo, dokler niso nekega dne dovolj močna, da se prebijejo na plan in zavladajo tvojemu življenju. In to se je Urši zgodilo čisto nenapovedano. Takrat ko se je njeno življenje začelo urejati, ko je bila srečna v ljubezni, ko se ji je zdelo, da so tudi člani njene družine na poti v boljše življenje, takrat se je vse v njej začelo rušiti. Jezovi, katere je skrbno gradila vse življenje, da so zadrževali njena čustva, so začeli popuščati. Izgubila je nadzor. Začela je čutiti nerazumljiv strah, tesnobo. A tega ni mogla nikomur povedati, saj ni imela pojma, kaj se z njo dogaja. Poleg tega je bila vedno ona tista, ki je želela pomagati drugim in ne obratno. Ni znala prositi za pomoč. Iz sebe je iztisnila par tihih klicev, a okolica ni mogla vedeti, kaj se dogaja v njej. Preveč mask je zakrivalo njen pravi obraz.
Potem pa ji je življenje dalo darilo. Njena kožna bolezen se je tako močno poslabšala, da ni več mogla živeti z njo. Prisiljena je bila nekaj storiti. Želela je najti nekoga, ki bi jo lahko na hitro pozdravil. A namen je bil drugačen. Kot vedno v življenju, njej ni bila namenjena lažja pot. Postavljena je bila pred dejstvo, da če so bo oklepala dosedanjega življenja, bo vedno nesrečna. Tega se sama zaveda že dolgo. Že ves čas ve, da si želi nekaj drugačnega, nekaj boljšega. In čuti, da jo to tudi čaka. A spreminjanje je boleče. Je korak v neznano, pri katerem je potrebno zaupanje vase, v svoje sanje.
Vse te izkušnje življenja je potrebovala. Obstajajo tudi lažje poti, a izbrala si je težjo. Sedaj pa čuti, da je prišla do konca, da ne želi več tako živeti. Želi se prebuditi in ponovno slišati svoje srce. Zaveda se, da jo na njeni poti čakajo še zelo lepa in pomembna doživetja. In da se mora, če hoče stopiti na to pot, začeti ljubiti. To pa lahko stori le tako, da odstrani strahove, ki ji preprečujejo živeti njene sanje. In da nikoli več nikomur ne verjame, ko ji pravijo, da nekaj ni prav ali pa da je nemogoče. Vse sanje se uresničijo, če le globoko verjameš vanje. Še vedno sanja o tem, da bo rešila svet, le da se zdaj zaveda, da je edini način, ki zares deluje ta, da reši sebe. Da sprejme sebe, da bo lahko sprejela tudi druge. Da preneha obsojati ljudi za njihove napake. Edino zdravilo je ljubezen.
Mora živeti svoje sanje. Če si pozorno prisluhnil, vidiš, da jih že začenja. Piše zgodbe in s tem počasi odpira svoje srce. Še par nerodnih zamahov skrili in poletela bo iz svojega varnega gnezda tja v deželo pravljic… In če nekega dne na svoji koži začutiš nežen vetrič in zaslišiš plahutanje kril prisluhni, kajti prišla je, da ti razkrije pravljico svojega srca.
EPILOG:
Čeprav sem v svojem življenju velikokrat že bila čez rob tistega, čemur bi ljudje rekli, da je varno, sem varnost vedno čutila. Vedno sem čutila tisto zvezdo na nebu, ki je tam samo zame. Tista zvezda, ki dovoli, da si nabiram izkušnje, a vedno kadar postane prenevarno močno zasveti in iztegne enega svojih krakov proti meni, da se ga oprimem. Do sedaj pa nisem vedela, da je ona le nebeški odsev zvezde, ki sveti v mojem srcu. Te zvezde, ki bo svetila, dokler bodo v meni živele moje sanje, katere so vsak dan bolj žive.
V meni je zapisanih nešteto zgodb, ki čakajo, da se izlijejo na papir. Pričujoča zgodba je le poskus rešiti se najtesnejših okov, ki me omejujejo. Smrt dveh mladih življenj me je spomnila na to, kar čutim že dolgo: kako pomemben je zdajšnji trenutek. Ni časa za jezo in zamere. Čas je za odpuščanje. Jutri bo morda prepozno.
Hvaležna sem za svoje življenje – veliko me je naučilo. Brez tega danes ne bi bila taka, kot sem. Ne bi imela moči, da se začnem soočati sama s sabo in realnostjo okrog sebe. Vem, da imam pomembno vlogo v tem svetu; vsakdo jo ima. Želim si biti svobodna.
Verjamem v sanje, verjamem v pravljice. Junak pravljice mora imeti pogum, da se sooči z vsemi preprekami, ki ga čakajo na poti do sreče. Če hočeš spreminjati svet je potreben pogum; potreben je pogum, da začneš spreminjati sebe. Strah me je in zato sem mislila, da nisem pogumna. In dolgo je trajalo preden sem doumela, da pogum ni odsotnost strahu – pogum je lastnost da kljub strahu deluješ.
Čeprav ta zgodba ni nič posebnega, ima zame prav poseben pomen. Naj se sliši še tako smešno, potrebovala sem pogum, da jo napišem. In potrebujem pogum, da je ne zadržim zase. Morda pa ni naključje, da me je prijateljica pred časom poimenovala….
12 komentarjev
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.