Mana's Blog

v škatli spominov sem našla eno super knjižico: "Pomebna je vrtnica" Bruno Ferrero...

knjižica mi je bila podarjena že kar nekaj časa nazaj...ne vem zakaj sem jo ravno sedaj našla, vsebuje kratke zgodbe, anekdote

 

ZGODBA O HUDOBNEM VOLKU

 

Triletni Aleš: "Pripoveduj mi zgodbo o hudobnem volku"

Desetletna Elizabeta: "Saj ni hudobnih volkov, so samo volkovi, ki so nesrečni."

 

Kako naj bom bolj ljubeča, razumevajoča...kako naj neham obsojati in pričnem gledati z očmi odpuščanja, razumevanja...

Včasih sem res obupno egoistična...mogoče samo ranjena.

Nekega dne je slavnega rabina obiskal turist.

 

Presenečen je bil, ko je odkril, da je rabinov dom ena sama soba, polna knjig.

Edino pohištvo sta bili miza in klop.

 

"Rabin, kje pa imaš svoje pohištvo?" je vprašal turist.

 

"Kje imaš pa ti svojega?" je z novim vprašanjem odgovoril rabin.

 

"Jaz? Jaz sem tkaj samo na potovanju." je pojasnil turist.

 

"Jaz tudi." je rekel rabin.

 

Pomembna je vrtnica B.F.

 

...sama se mnogokrat vprašam: kje je potem moj dom?

potem še: ima moje potovanje kak namen?

in seveda: kakšne posledice ima lahko moje potovanje?

 

po domače: kako zelo odgovorna moram biti, da ga potem doma ne bom nasrkala?

 

Šalo na stran...Vsaj 1x na mesec se vprašam, če bom enkrat plačala za vse slabo kar sem naredila oz. če bom nagrajena za vse dobro. Mislim, da je to predvsem posledica krščanske vzgoje, ki sem je bila deležna prvih 7 let mojega življenja.

 

Naj povzamem:

če ne bom delala dobrih del grem v pekel, če bom delal dobra dela bom pa sedela na Njegovi desni strani (se ne spomnim ali je bila leva ali desna)...

Se mogoče še komu ne zdi tole fer deal

 

...ne samo, da se potem opravičljivo dvomi v vzrok dobrega dejanja, ki ga včasih res naredim, jaz moram neprestano živeti s tem!!!!

dobra-slaba

slaba-dobra

dobra-hudobna

hudobna-dobra

 

In tisti, ki me poznajo (še dobro, da je teh bore malo) preklemano dobro vedo, koliko masla imam na glavi..in kako naj potem s tem mirno živim še ne vem koliko let, če me na koncu čaka pekel :xx!:

Ali lahko vsa moja dobra dejanja (ko sem pač prepoznala mojo zablodo...yeah right), izničijo vse slabo?...ker če ne se raje sploh ne trudim,,,se bom pač cvrla v peklu

 

Kar spet ni prav, saj ipak kaj dobrega sem pa le naredila.

Torej sem relativno dober človek.

Bog pa dobrih ljudi ne pošilja v pekel...čeprav le relativno dobrih x!x

 

Obupno me mori ideja, da nekateri prav mastno in odurno grešijo (greh se včasih res prileže) in mirno živijo, jaz pa se mučim, plazim po štirih, na koncu bomo pa na istem.

Hm...kaj pa sistem nagrajevanja?...v večini primerov je kar efektiven, vendar pri Bogu izgleda, da ne (če odštejem sedenje poleg njega, ki je bdw 1.nagrada).

 

Sploh ne pravim, da trpim ob dobrih delih (definicija le teh bo ostala za sedaj še v lepo v moji glavi), samo dovolj imam ubadanja s tem kaj je prav, kaj narobe in neprestanega občutke krivde x!x

 

...po drugi strani pa se mi zdi kar fino, da je tole vse en orenk trip (ne vem kdo je pel, da smo itak vsi na tripu, a ne...) in da sicer je res zabavno, ampak je včasih res naporno...in tega napora bo enkrat konec, ko bom lepo parkirana v svojem boksu čakala na menjavo pnevmatih...in potem spet...brmmmmm še na kak trip

No, pa smo spet tam 26.8. in polna prikolica grenkih spominov, občutkov krivde, objokovanja, samoobtoževanja...

7 let je od mamine smrti in jaz še kar diham vonj po zapuščenem, po nečem pozabljenem, strohnelem.

 

Ne vem, če bi sploh še lahko jokala, verjetno bi si lahko pulila lase...da, to bi še nekako šlo. Solz pa ni več, jih je pregnal gnus vsega tega kar sem.

Potem pa se spet vprašam: "...Bi res lahko naredila več? Lahko sedaj naredim več, kot pa samo to, da živim naprej? Ali ni dovolj, da sem oropana samospoštovanja, brezskrbnosti in spanja brez morečih sanj, brez nenehne gonije, bega..."

 

Enkrat za vselej bo treba pomesti tole kamro...čisto res, pa vendar sem upala, da sta 2,5 leti terpije, obžalovanja, žalovanja, samosiciranja pomagala...

Kaj lahko potem še naredim?

Izkazujem ljubezen do umrle ženske, ki mi nikoli ni pokazala kako imeti nekoga rad?

Naj se mučim zaradi nekoga, ki me je mučil, da je bilo njegova bolečina lažja?

 

Mnogo je tega.

 

Danes je zame težk dan.

 

Naj počiva v miru.

Uh Mana, vidim da imaš preizkušnje, kot jih imamo vsi. Iz tegale ne vem čisto konkretno kakšno, niti se me ne tičejo, ampak če ti je v tolažbo, imam tudi jaz kar pester mozaik do zdaj, z dosti vzponov, padcev in bolečin, mogoče so samo drugačne teme.

 

Prav fajn deklca si

Hvala Pujsa

...ja, vsi imamo tele okostnjake, se zavedam

in se racionalno držim vseh načel, kot npr. glej v prihodnost, ceni svoje življenje...ampak včasih ven butne in imamo takole

 

Danes me čaka soočenje z enim izmed ljudi, ki me spominjajo na moje občutke krivde, na dvom.

...jutri spet tako srečanje

 

Mogoče se daj čas, da malo pometem

...bom maximalno močna in zavzela odraslo držo v soočenju

...

nazadnje- ne da bi ti bila in ne da bi ti prišla

nenadna, vznemirljiva, da bi spoznala moje življenje,

hitra sapa rožnega vrta, žito vetra,

 

in od tedaj sem zato, ker si ti,

od tedaj si, sem in sva

in po ljubezni bom, boš, bova.

 

P. Neruda; Mogoče ne biti pomeni biti

Oropana samospoštovanja in brezskrbnosti si se vseeno spravila na pot pomagati tudi drugim, zato naj te ne skrbi kaj bo na koncu življenske poti - z leti se vsako maslo stopi in steče s tebe.Skrajni čas je da se nehaš s tem obremenjevati in da začneš (pa čeprav se ti zdi to egoistično) živeti svoje življenje za sebe.

Z razdajanjem "v dobre namene" razdajaš sebe, zgubljaš se del po del, tisto česar bi se najraje znebila pa ostaja.

 

Vsak ima v svojih omarah okostnjake (nekateri imamo tudi zombije, ki nam tudi podnevi težijo ) in od vsakega posameznika je odvisno kdaj in kako bo z njimi opravil.Včasih (trenutno zelo) se bojim da bodo oni opravili z menoj, zato se toliko bolj zavedam pomembnosti tega obračuna in lastne osamljenosti pri tem podvigu.

Lepo napisano Onix. Točno to sem danes razmišljala...

evo me spet v mojem blogcu, ki sem ga čist preveč zanemarjala

 

cel teden sem preživela na morju in imela obilico časa za razmislek o staveh, ki jih doživljam...kako težko je biti iskren, popolnoma iskren do sebe in si priznati kaj si, kdo si...si enostavno priznati, da si samo človek...najtežje mi je razmišljati o sebi oz. se soočati s tem, da me je strah, da me boli, da sem v sebi še vedno majhna...in v očeh drugih se zrcali podoba mene, ki je še manjša od tiste v moji glavi.

 

in potem vsa majhna hodim in se sprašujem zakaj me ne vidijo...in ko me gledajo imam občutek, da je nekaj pošastno narobe z mano in se spet bojim in bi se najraje zavlekla v svojo polžjo hiško in z rogeci tipala, dokler ne bi bila prepričana, da sem sama in da je varno...varno, da prilezem ven in se počutim samo, osamljeno...majhno

 

v čem je potem fora?

velika se bojim biti, ker bi me videli in, ko sem majhna se počutim tako samo in prestrašeno.

ne morem več živeti v sebi, ven pa ne upam, ker me že sama misel na to popolnoma paralizira!

...potem se zjutraj zbujam z občutkom, da nisem ne eno, ne drugo, ne tretje...zbudim se z okusom mešančka, ki ima predolg trup in prekratke noge...kakšen beden občutek

 

...in potem, ko neham na ta način razmišljati in si rečem: dost, si samo to kar si,,,taka pač si!

me zgrabi tisti neskončni občutek otožnosti in brezvezja. ker taka kot sem, nisem dovolj dobra, prava...

zakaj ne znam živeti barv, ki jih imam v sebi? kot, da je moje telo popolnoma sivo, da je moja koža tolikokrat premazana, da barve mojega srca ne pridejo do izraza...da vso svojo paleto občutkov nosim v sebi in sem žalostna, ker je drugi ne vidijo...ker ne vidijo, da sem veliko več kot samo to...da je moj strah lep in, da je moja bolečina nežna...da so vse solze v resnici slapovi, da je žalost v očeh vrtinec...in, da sem polna narave, polna lepega...

 

občutek, da svoje lepote ne znam izživeti, boli, skeli.

vsi moji kriki se spremenijo v mrmranje ali pa globoke vzdihe...in da, vzdihov je neskončno veliko...tistih nostalgičnih, osamljenih, kopernečih, besnih, nežnih, ženskih, polžjih, osamljenih...poletnih, še več jesenskih.

včasih imam občutek, da so moji vzdihi sinfonije, tiste resnične, globoke in neskončne, ki dajo sebe, vse kar so, so bile in vse kar bodo.

 

kako naj pokažem svoje barve? kaj moram narediti, da se znebim vseh teh debelih plasti sive barve, ker koža ne diha več, skozi pore vstopajo strupeni plini, zaradi katerih so moje nianse vedno bolj enolične...jaz pa se umikam globlje, da ohranim vsaj okus po lepem...ker imam rada kar je lepega, kar diši, kar vzbuja neke spomine ali pa vsaj predstave o nečem kar je bilo nežnega, nedolžnega, brezskrbnega...

 

veliko sem razmišljala o družini...o vseh občutkih varnosti, ki jih nisem imela, pa vem da obstajajo, ker jih včasih zavoham, doživim v očeh drugih...in včasih se celo uspem nasmehniti in sem srečna, ker vem, da obstaja ljubezen, ki jo ljudje znajo deliti, da vsi hrepenimo..

včasih ne zmorem nasmeha, me samo zaboli in imam občutek, da hrepenim samo jaz.

potem se rada naredim trdo, neizprosno, tako kot znam najbolje biti, tako da se počutim varno...in govorim stvari, ki jih ne čutim, ampak jih želim čutiti, se prepričujem...koliko škode si človek lahko naredi...kolikokrat se lahko da v nič in spet in spet..in ne nehaš...dokler ne boli več

ja, rada bi imela nekoga, ki bi me imel rada...sprejel tako kot sem...ker bi bila pač del družine in bi se vedno lahko vedno znova vračala in ne bi rabila tako skrbno zapirati vrat in metati ključev stran...samo nekoga, ki bi me vedno poslušal...in potem bi poslušala tudi jaz...in bi imela občutek, da pripadam, da sem del nečesa večjega, močnejšega od tega kar sem jaz...mogoče ne bi bila več tako sama...mogoče bi lahko celo ljubila...sebe...mogoče bi imela občutek vrednosti, občutek, da nisem potrošen material, da ne bom nikoli minila in bom za nekoga vedno obstajala...in bi se lahko dala...celo...in bi lahko zahtevala.

 

nikoli v življenju nisem imela pravice zahtevati, vedno sem bila samo hvaležna...že samo za to, da sploh obstajam

potem pa se utrudiš, počasi te mineva volja, ker ostajaš praznih rok, ker hvaležnost ne vrača ničesar, samo obstaja, ker jo gojiš in kmalu ne znaš več brez hvaležnosti, čeprav ti gre včasih na bruhanje, ko se zahvaljuješ, ker v sebi veš, da tvoja hvaležnost ni pristna, ampak je navadna bolezen, kot tumor, ki ga pač nosiš s sabo, ker te noben ni vprašal, če ga želiš ali ne...pač ga imaš...in včasih ga neguješ, ker se ti smili ali pa misliš, da bo šel, če boš dovolj prijazen in ga lepo prosil...tako bi jaz prosila: gospa hvaležnost...se Vam morda ne zdi, da je bilo 26let dovolj?...veste, počasih mi zmanjkuje zraka, Vi pa ste se tako razbohotili, da skoraj ni ostalo več prostora zame...

kot, da bo potem šla, kot, da bom potem na vrtu izkopala skrinjo svojih pravic in jih počasi jemala iz skrinje in z njih brisala prah...

 

koliko od tega je resničnega oz. koliko od vsega prej je bilo lažnega?

kdaj veš kaj je res in kaj od tega kar čutiš je samo v tvojih mislih...če pa vedno vse izgleda do pikice resnično...krvavo resnično

 

mogoče bom počasi, ampak res počasi prišla do svojega vodnjaka izkrenosti...in potem se bom napila same sebe...v vseh barvah, v vseh občutkih in bom zadihala sebe, v ustih imela okus po sebi...v ogledalu gledala sebe...vedela, da sem to jaz

pred tem, pa morajo pasti vse maske in se porušiti vsi zidovi.

veliko je tega

 

...zvečer sem bila na drinku in nisem mogla več poslušati jamranja in tako sem ugotovila, da sem tam..na točki, ko ne sprejemam več, ker sem polna, do roba nafilana z lastnimi občutki.

potem sem dobila v odgovor, da naj mislim na faks,,,naj se dokažem!

in takrat je kar počilo v meni: DOKAŽEM

zakaj ta neprestana potreba po dokazovanju...izsiljevanje, da dokažem...kot, da z dokazovanjem potrjujem svoj obstoj...da brez neprestanega dokazovanja nisem...in neprestana pričakovanja

 

kako lahko dokažem, da sem dober človek, da si zaslužim, da sem vredna, če tega ne vem...če včasih samo za hip ujamem občutem, da vse to sem, vendar tako hitro mine, da sploh ne vem, če je zares bil...kot včasih, ko nisi popolnoma prepričan ali je zapihal veter ali pa se ti je tako le zazdelo...včasih potem pomislim, da je šla čez mene duša umrlega

kaj lahko sama sebi dokažem?

kako živijo ljudje brez dokazovanja?...pač živijo?...verjamejo, da so vse kar želijo in vse kar morajo biti... in živijo neko samozadostnost

to je torej keč...moram biti nekaj, nekaj kar bi me naredilo nekaj...sploh ne nekaj posebnega, moram biti nekaj navadnega, nekaj vsakdanjega, ne nekaj elegantnega, ampka pač nekaj kar lahko daš v žep...

 

če bi mi nekdo govoril o tem, bi se zgrozila: kdo pa si želi biti tak, da ga človek pač lahko potisne v žep!

pri sebi pa se mi zdi to dosežek...da me kdo spravi v žep zimskega plašča in potem celo pomlad, potelje in tudi jesen ždim v žepu, na toplem, v temi, v tišini...in prisluškujem...čakam...se veselim...se veseli, da sem v žepu...da si zaslužim biti v žepu...da sem se dokazala, da sem lahko v žepu

s tem ni nič narobe in ko takole pišem o tem mi je postalo kar toplo pri srcu.

 

kako zelo potrebujem občutek pripadnosti...svoj žep...in ga potrebujem, ker to potrdi moja prizadevanja...torej je to dokaz, da sem bila dobra, pridna, ubogljiva, tiha, se nasmihala...pač priden otrok, ki tudi pokuka ne iz žepa...

jaz pa sem bila hudoben otrok in tako sem ostala brez žepa.

 

bom že prišla do dna temu...ker enostavno moram...ker drugače me bo razžrlo

26 let izmikanja...sedaj pa takole. upam...srčno upam, da si bom znala sama sešiti svoj žep...drugi so že zasedeni...mene pa tako zelo zebe

ejjjjjjj, shrambica moja...

nekaj novega in nekaj starega

staro se imenuje: BOLEČINA

novo se imenuje: NOVA KATEGORIZACIJA BOLEČINE

 

 

Celo popoldne že razmišljam o tem, kako pomembna je zame tale moja grčija...pa potem naumim, da je to pravi pravcati projekt od katerega pričakujem samo pozitivne rezultate in nič manj (oh ja, moja rigidnost se je že prav vulgarno, in predvsem rigidno, zasidrala), in v istem me zadane: KAJ PA ČE BO NIČ

??????????

torej, kaj če se vrnem z isto potovalko (ne enako, niti ne bolj strgano, bolj čisto, bolj izkušeno): ISTO

 

nekako v sebi čutim, da bo drugače, da bom namenila prostor novim stvarem, ki bodo počasi izrinile stare in tako bo drugače, ker novo prinaša drugače..

zakaj me skrbi?

 

hja, zaradi bolečine seveda oz. zaradi the bolečine, ki je tista drugačna od vseh ostalih

tista, katere se ne dotikam, ker preveč skeli oz, je ne razumem in jo raje pustim v kotu in računam na to, da bo tako tudi ona mene pustila...naivnica...včasih me zapusti, celo za cel dan in takrat sem umirjena, v sebi...potem se vrne in poskrbi, da so vsi njeni prihodi nepričakovani, vedno drugačeni in vsi, ampak prav vsi obupno močni.

včasih se vrine v ton, v besedo, v sliko...in najhuje je kadar se pojavi v obliki vonja. ...ker takrat je izredno lahkotna, se prikrade, se plazi in, ko razpre svoje ogrinjalo, zapara, globoko in ne popusti...takrat me prevzame celo. vse to kar sem; moje misli, moje telo, mojo dušo...v parih sekundah me izsrka in poruši vse kar sem uspela sezidati, kot tornado zruši vse obrambne zidove in me pusti golo, prevetreno in prestrašeno.

 

je bolečina, ki jo poznam, razumem in sprejemma in je bolečina, ki je ne razumem in je zato ne morem sprejeti,

Kot tujek, ki se je prisesal in sedaj zahteva, da ga nosim po svetu, kamorkoli že grem!...in zahrbtno gleda.

včasih imam občutek, kot da bi jo imel kdo na daljincu in jo upravljal, tako da me najbolj strese. da mi jo je nekdo poslala, da me sedaj muči, da me stresa kot električni tok in grize v moje najnežnejše dele

je lahko nekdo resnično tako zelo hudoben, da bi mi poslal tako pošast?

..ali pa je ta pošast posledica nepomembnosti?,,,mogoče pa meni nepomembnost predstavlaj pošast...

 

torej, sedaj sem namenjena, da se rešim tele vsiljive bolečine, da jo premagam oz, da dopustim drugim občutkom, da jo premagajo, presežojo, izženejo ...pa se lahko taka stvar za vedno izžene, ni to nekaj takega kot virus, ki ga pač stakneš in poptem se še kar pojavlja, ali pa samo živi v tebi...?

 

ok, obstaja in upam, da jo zatrem...je bilo dovolj za danes