Niti v najbolj divjih sanjah si nisem upal sanjati in želeti take punce kot me je doletela Nisem hotel tako atraktivne in privlačne punce ne daje me ljubosumje, ker vem (in tega se zaveda tudi ona) da sem prvi in edini, ki jo tretira kot človeka, jo ljubi in spoštuje, da bo pri meni vedno prva in edina (dokler ne bomo trije ali več).Bi si pa želel malo manj pozornosti (ne samo tipov do nje, tudi žensk do mene) in manj poželjivih pogledov, čeprav nama dvigujejo samozavest (vsaj meni)

Zdaj me pa sekira, ker ji ne morem nuditi vsega kar bi si (jaz) želel rad bi ji zagotovil vsaj osnovno materijalno varnost, pa ni šans za kaj takega :xx!:

Vem da ona od mene niti ne pričakuje tega, celo nasprotno, raje vidi da sva brez casha kot da bi cele dneve bila narazen zaradi dirke za denarjem problem je v meni Vem da ona ni ena izmed naivnih, ki bi nasedla sladkim beseda in obljubam, a vseeno bi ji rad nudil lajf z velikim L (pa še bold, če se le da )

Prej nisem nikoli bil siguren, če je dekle z menoj zaradi mene ali zaradi vseh ugodnosti moje bližine (pozornost, nežnost, substance, cash, turneje z bandi, .... ). Za N. sem siguren da je z menoj izključno in samo zaradi mene, da me ljubi in spoštuje zaradi moje osebnosti in ravno zaradi tega bi ji rad ponudil tudi vse to kar so dobijale druge, ampak za kaj takega bi se moral (vsaj pri nekaterih stvareh) vrniti v stari način življenja, to pa meni ne ustreza

Definitvno pa bo naslednje vozilo spet kombi ona ve in razume da se na turnejah ne bo dogajalo nič takega kar bi ogrozilo najin odnos in ve da bi to kvečjemu prineslo nov, topel veter v življenje, mogoče pa tudi (nekaj) denarja.

Oba se zavedava da sva si, dobesedno, rešila življenji x!x oba sva se že poslovila od življenja, nobeden ni imel namena živeti dolgo (ona niti ne do konca leta, jaz pa do očetove smrti).Zdaj sva oba polna življenja, celo prepolna, ostaja še toliko volje, želje in veselja da jo deliva in širiva pomagava drugim, budiva podobne občutke ljudem, ki so razočarani in zamorjeni. Hkrati se pa zavedava da eden brez drugega ne moreva obstati, edino skupaj sva močna in nepremagljiva

Bojim se najinih "prijateljic in prijateljev" , ki sami ne premorejo ne ljubezni, ne spoštovanja do sočloveka, da bodo zaradi fovšije začeli spodkopavati najin odnos :xx!: vem da noben od naju ne more pasti pod njihov vpliv, me pa hudo moti tak odnos nočem da se začneva zapirati in izolirati!

Bojim se da se ne bi kaj zgodilo proti najini (njeni) volji tipi so postali grozni, ne glede na to da sva objeta ji mirno predlagajo: Pojej tole in potem se bova (onadva, brez mene) noro ljubila! Halo, cepec, a ne vidiš da sva par, kakšen kreten, brez moralnih zadržkov :xx!: Puncam mečejo v drink svašta! Kaj imajo od tega?Isto kot da bi napihnil Ančko in jo pofukal Bojim se za njo, za najin odnos

Moj je ena, edina in edinstvena, prinesla je barve v moje življenje, ne samo barve kar vso voljo do življenja, enako kot jaz njej! In potem se najde nevoščliv kreten (ali kretenka), ki hoče to uničiti :xx!: najhuje pa je da kaj takega lahko pričakujeva celo od nekoga, ki ga imava za prijatelja :xx!:

Nikoli, ampak res nikoli, nisem hotel imeti nič z nobeno žensko, ki je bila s frendom ali pa z znancem, ki ga pogosto videvam. Še celo z njihovimi bivšimi nisem hotel imeti nič. Dandanašnji pa se samooklicani frendi mirno ponujajo za sex, egoistično si prisvojijo jointe, kot da bi bilo vse skupno. Ženske, droga, alkohol, ....

Kar na bruhanje mi gre ob vsem :xx!: Nocoj sem se kar obrnil na Metelkovi in odšel.Sploh se nisem počutil ne dobrodošlega, ne zaželjenega.Zdi se mi kot da nisem del tega življenja in tega sveta Spet se me loteva želja po samouničevanju in edini razlog da tem ljudem ne povem (in tudi pokažem) kaj si mislim o njih, je majnost državice.Čeprav sem začel resno premišljevati o selitvi N. ponujajo stanovanje v Mb, ona ima tam nekaj (ne prav veliko) prijateljic, ki ji veliko pomenijo, jaz pa ljubljanskega gnoja niti ne bi ravno pogrešal.Če se pojavi kakšna možnost zaposlitve bi se takoj preselil, čeprav se mi zdi da bi tam bila ona v podobnem položaju kot se jaz tukaj Kar je bilo, je bilo in od preteklosti se ne da pobegniti!Zato sem ji že na začetku rekel da je vseeno kaj je bilo, preteklost je zgodovina in je ne moreva spreminjati, je del naju in najinega življenja.Me pa zanima sedanjost in bodočnost, na to pa lahko (in tudi bova) vplivava in spreminjava x!x

Upam da bo naslednji zapis svetlejši, bolj optimističen, predvsem pa da bo moj osebni dnevnik končno postal Dnevnik ne pa spovednica mojih travm in frustracij