Srcne zelje (PRIVATE CLUB)

S temi mojimi vajami za oči ni bolj nič. Bo treba biti bolj pridna. Rada bi si sestavila program. Ampak ne v smislu obveze, ampak bolj tak motivacijski, ki bi ga z veseljem izvajala. Se moram spomnit par dobrih igric. Rada bi delal z otroki, pa še sebe ne znam motivirat.

 

Znam, samo ne da se mi. Je treba delat....

Potrpljenje mi je rekel angelček skozi karte. Pa sem malo živčna, ker bi že rada oddala izpitno nalogo. Ampak zaupam, bom še malo počakala.

Glede na to, da sem skoraj vse kar sem do sedaj delala za diplomo naredila narobe, se kar dobro počutim. No ja, prvi šok me je zabil v tla, zdaj sem pa ok. Kot da se malo veselim novih izivov in učenja? Gremo bejbi - novim zmagam naproti.

Nimam še odgovora zakaj, mislim pa da sem ugotovila komu je moje dokazovanje in glasnost v temu življenju v glavnem namenjeno. Mojemu očetu seveda. Lahko bi šla že pred leti h kakšnemu psihiatru, pa bi mi to takoj povedal.

Sestavljanka se počasi sestavlja. Saj vem, da noče nič slabega. Zakompleksan je verjetno še bolj kot jaz. Tudi on išče potrditve. Ampak jaz si ne želim več dokazovati. Sem lahko prosim enkrat samo sprejeta? Sem lahko enkrat popolna brez da karkoli naredim. Ali lahko samo sem? Prosim.

 

Vesela sem. Napredujem. Ozaveščam. Vračam se v življenje.

kako se vse vrača v preteklost ane... jaz imam težave zaradi dokazovanja in potrditve... tako iščem potrditev v bistvu bolj potrditev ljubezni... in v enem trenutku ko sem se počutila čisto drobčkena in nepomembna, nevredna v materinih besedah, sem v sebi videla punčko, tisto sebe, osamljeno izgubljeno... sem prišla do bistva od koga si jaz želim potrditev. ima me rada vendar ne zna pokazat na način katerega potrebuje moja osebnost, ne moja duša, ta ve, moja osebnost potrebuje njene besede... In ne pričakujem več ker vem da ne rabim več... mogoče je še kakšen slab moment ampak mi gre fajn

Vesela sem zate. Ja, brez preteklosti ne gre. Jaz sem bila vedno zelo občutljiva in sem verjetno zaradi tega ustvarila nek mehanizem pozabe....svojega otroštva se praktično ne spomnim. Vendar zadnji dve leti, odkar se poskušam zavestno ukvarjati s svojim življenjem, v mojo zavest kapljajo spomini. Ful mi je zanimivo. Se neko stvar sprašujem zakaj je tako, pa se mi kar v glavi nariše kak dogodek, al pa pride misel. Rada bi se spomnila svojega življenja, nočem več biti noj, z glavo v pesku. Mogoče bodo pa potem tod moje očke spregledale. Zanimivo mi je, ker čeprav boli, mi vsaka nova stvar, ki jo dojamem, prinese tudi olajšanje. Zadnjič sem očetu pred nos vrgla take besde kot še nikadar...bolelo je oba...ampak jaz že par dni čutim olajšanje.

 

Veliko je še tega...ampak....gremo dalje!

Hura, petek 13.!!

 

Dogaja se mi marsikaj zadnje čase. Na dopustu z mojo ljubeznijo je bilo lepo. Počasi se mu v resnici odpiram in opažam, da tudi on meni. Kam bo to pripeljalo ne vem. Vem pa, da to potrebujem. Da moram preseči strah, ki ga čutim do moških. Včasih se v kaki situaciji s kakšnim moškim kar tresem, čeprav je lahko situacija čisto nedolžna in smešna.

 

Moram izboljšati odnos do svojih staršev. težko bom sprejela sebe, njiju pa ne. Vem, da se je v meni nabralo že veliko negativnih čustev glede njiju in bo potreben čas, da vse spreejmem. Vendar v nasprotnem primeru ne bom nikdar srečna in pomirjena sama s sabo. Ljubim ju, a se ju hkrati tudi bojim. Nočem živeti podobno kot onadva. Nočem končati v nesreči in se smiliti sama sebi. Nočem se utapljati v omamah kot moj oče - zakaj torekj to počnem.

 

Spomnim se prebliska o moji mami na Tonyjevih meditacijah. Kako je bila nebogljena, stisnjena v kot. Prepričana sem, da ni ničesar naredila zato, da bi me prizadela. Vem, da je bila prestrašena, jezna ... Življenje, ki si ga je začrtala se ji je sesulo. Tudi meni. Tudi jaz se nisem ravno prijazno obnašala. vsi smo si povedali takrat marsikaj. če bi si že kdaj prej, morda ne bi bil potreben tak način.

 

Želim govoriti, želim komunicirati. Življenje, tu sem. Želim živeti. Ne potrebujem več skrivanja. pridobivam moč, pridobivam pogum. Vem da bo težko in strah me je. Ampak moram. Saj navsezadnje mi moja bolezen ponovno govori, da naj že nekaj storim. Čas stagnacije je mimo. Pozdraviti se moram.

 

Naj srce zasije ...

Danes naj bi bul prehod vijolčnega žarka skozi zemljo. Misli naj bi se manifestirale s svetlobno hitrostjo.

 

Tokrat ga ne bom srala z velikimi mislimi za cel svet. Želim si miru v mojem srčku, zadovoljstva, sprejemanja sebe in sveta okoli sebe. Želim se pozdraviti, se končno sprejeti. Želim tudi članom moje družine, da najdejo pot iz začaranega kroga. Ampak vem, da lahko temu svetu pomagam le tako, da resnično pomagam sebi. Potem bom tudi drugim lahko podala roko. Potrebno je zbrati energijo in se odcepiti od kolektivne miselnosti. gledati ustvarjalno, drugače. Kot posameznica imam veliko moč za spremembe na tem svetu. Zavedati se moram le, da je potrebna sprememba v meni. Znotraj je isto kot zunaj. Zrcalo, morska gladina.

 

Žiga je sanjal, da lahko kot posameznik spremeni svet, da ima moč. Ampak mislim, da tega še ne ve.

 

Z RADOSTJO OPAZUJEM IN SPREJEMAM SVET OKOLI SEBE. V MOJEM SVETU JE VSE DOBRO.

 

Z RADOSTJO OPAZUJEM IN SPREJEMAM SVET OKOLI SEBE. V MOJEM SVETU JE VSE DOBRO.

 

Z RADOSTJO OPAZUJEM IN SPREJEMAM SVET OKOLI SEBE. V MOJEM SVETU JE VSE DOBRO.

 

Z RADOSTJO OPAZUJEM IN SPREJEMAM SVET OKOLI SEBE. V MOJEM SVETU JE VSE DOBRO.

 

Z RADOSTJO OPAZUJEM IN SPREJEMAM SVET OKOLI SEBE. V MOJEM SVETU JE VSE DOBRO.

 

Z RADOSTJO OPAZUJEM IN SPREJEMAM SVET OKOLI SEBE. V MOJEM SVETU JE VSE DOBRO.

 

Z RADOSTJO OPAZUJEM IN SPREJEMAM SVET OKOLI SEBE. V MOJEM SVETU JE VSE DOBRO.

 

Z RADOSTJO OPAZUJEM IN SPREJEMAM SVET OKOLI SEBE. V MOJEM SVETU JE VSE DOBRO.

 

Z RADOSTJO OPAZUJEM IN SPREJEMAM SVET OKOLI SEBE. V MOJEM SVETU JE VSE DOBRO.

 

Z RADOSTJO OPAZUJEM IN SPREJEMAM SVET OKOLI SEBE. V MOJEM SVETU JE VSE DOBRO.

 

Z RADOSTJO OPAZUJEM IN SPREJEMAM SVET OKOLI SEBE. V MOJEM SVETU JE VSE DOBRO.

Draga mama. Rada te imam. Vem, da sem poleg tebe vedno napeta in zoprna. Ne vem, če še znam drugače. Težko energijo oddajaš. Tvoja nesreča tišči dol vse okoli tebe. Težko je. Rada bi ti pomagala. Tu sem, če me potrebuješ. Vendar izrazi že enkrat svojo željo. Ne moremo tipati po temi okoli tebe in upati, da kaj začutimo. Lahko že prosim enkrat spregovoriš?! Kriči, jokaj, smej se, karkoli ... samo prosim nehaj biti zaprta vase. Vem, da ne znaš ničesar zahtevati zase, hkrati pa toliko potrebuješ. In vem da je težko. Ampak ali lahko prosim že enkrat narediš malo razpokico v svoj želvji oklep in pustiš, da življenje curlja skozi! Prosim te. Boliš me.

 

Želim si te imeti rada.

 

Tvoja Urša

Danes se dobim s Ksenijo za super food. Moram vprašat še mal za Costariko. Čutim Tonyja te dni. Sem ga vprašala, naj mi pomaga ugotoviti če si res želim na tako popotovanje po sebi. me je mal strah. Ampak se znam udeležit ... Vem pa, da bo poslej vse drugače. Pa kaj ni vsak dan?

Zanimivo. Astrološko sporočilo, ki sem ga iskala pri Igorju v Inboxu je šlo po gobe. Ampak sem že naslednji dan dobila novega, z interpretacijo bolj pomembno za tisti trenutek. Moram si malo več prebrati o tem saturnovem tranzitu ali povratku ali kar že je.

Torej prihaja soočenje same s sabo. Super! Saj ne da me ni strah ... grem na 40 dnevni retereat. Pojma nimam kako in kje bom dobila denar, ampak kliče me. Moj srček hoče ven!!!

 

Za vikend bila z Ž. na Mohorjih. Lepoooo. Ful lep izlet v globočino smo imeli in me danes ritka mal buba. To je pa ta zakrnelost. V soboto zjutraj sem bila pri Kseniji doma. Ful lepo. Maj raste kot nor, pa iz dneva v dan je lepši. Dobro sem se počutila tam. V Petek sem bila pa z Dro in Pujo. Mala je carica. Skoz se smeji, samo da jo pogledaš. Obožujem otroke! Me prav zanima kdaj (IN S KOM) BO PRIŠEL ČAS ZAME. Pa kaj se mi skoz ta Caps lock vklaplja - a je treba kaj poudarit?

 

Zjutraj sem imela spet krizo. Ni mi fajn tako na dveh koncih živet. Saj je varno in to, ampak ni več ok! Ne moram imet stvari na enem koncu, spat na drugem ... Kaj naj nardim? Spet spim doma, se preselim k Žigu ...? Pojma nimam. Pri Žigu ni prostora zame, doma mi ni kul, pa še rada spim s svojim fantom... kam zdaj? Potrebujem spremembo!!! Zdaj jo potrebujem. Točka moči je v zdaj.

Vau, dons pa dogaja. Se bo treba še mal o astrologiji poučit. Vsaj tedensko napoved znat preštudirat.

 

Katja me je klicala, če bi za Lady Horoskop napisala mali člančič o dream catcherju. Juhu! Se moram dobor odrezat. Zaradi sebe. Želje se uresničujejo. Vse ob svojem času.

 

Hvala.

Danes se v meni dogaja veliko stvari. Najpomembnejša je odločitev nehat pohat. Izgleda, da sem se res odločila, ker še ne razmišljam, koga bi poklicala za na žbe. Prav veselim se že sanjanja. pa tega, da se spet zjutraj zbudim naspana. Pa produktivnosti ...

Saj vem, da prihaja najprej tisto živčno obdobje. Ampak če sem se zares odločila, potem ni zelo živčno - pravijo izkušnje. To je isto, kot ko se nehala kadit čike. Ko je bila odločitev polovična, sem bila vsa živčna, pa ful se zredila, tečna, zoprna .. vse je bilo narobe. Ko sem se pa zatrdo odločila, je bilo pa veliko lažje. Saj ne da nisem trpela ko šus, ampak odločnost je nekak močnejša od trpljenja, tako da potem sploh ne trpiš toliko.

Prav veselim se. Je treba začet delat s svojo podzavestjo namesto, da jo na vse pretege dol tlačim. Lani sem bila že na zelo dobri poti, pa sem se spet skrila. Mislim, da je bilo v nekem trenutku preveč zame. Se nisem počutila dovolj močno. V tem času pa sem nabrala že kar nekaj volje in vztrajnosti. Gremo kopat ... tokrat želim bolečino sprejeti.

 

Joj kolk si želim na Tonyjev retreat! Upam, da bom uspela.

Se prav veselim današnjih meditacij ...

naj bo danes lep večer

Lep večer. Edino mal me živčnost daje. Neki hočem bit zoprna. Vem kaj je to. To je tisti mali živček, ki bi rad pred spanjem en joint. Hehehe, kar sam s sabo se kregi, ker ga ne dobiš! danes sigurno ne.

Na meditaciji je bilo lepo, čeprav so mojemu umu šle po glavi neumnosti. Da zakaj govori v množini, pa zakaj tko hitro, a se ni boljš sproščat od pet do gleve ... Bedarije skratka. Drugač pa ful lepa meditacija. igrale sem se z delfinčki, pa morska deklica bla, tekla okrog jezera, me je vleklo v vrtince... res dobr. Moram na forumu poiskat, ker sem eno varianto te meditacije enkrat gor pisala, pa jo bom skopirala v blog. Nč, kr nova tema z meditacijami bo nastala...

Kul dan.

Hvala ksenija za tvoje komentarčke.

Zbudila sem se rastresena, s strahom v srčku, v pričakovanju, če mi je lubi kaj pisal, ... skratka sama nemirnost v meni. Aja, pa skrbi me, če se bom lahko udeležila 40-dnevnih delavnic, pa DIPLOMA!!! Matr, česa me je tako strah??? Pa sprašujem se, če je Žiga s kakšno lubico, ker sem učeraj mela en privid. Zakaj vedno ta strah? Prvo vem, da se bo nekaj takega slej ko prej zgodilo. Niti si ga ne želim vezati nase. Želim si, da je svoboden žrebec, ki k meni pride zaradi ljubezni. Poleg tega sem ga jaz že prevarala in bila iskerana in mi je oprostil ... Kaj je? Imam jaz želje biti še s kom drugim, pa me je zato strah? Ali se bojim spet ostati sama? Želim si, da me pokliče. Želim, da bi čutil željo slišati moj glas, izvedeti kako sem , ... Zakaj mu to nič ne pomeni? Vem, da njemu čas drugače poteka. Še obrnil se ne bo in že bo teden dopusta mimo, medtem ko se v Lj. ure vlečejo. Ampak vseeno. kaj pa zvečer, ko greš spat ali zjutraj, ko se zbudiš - ne čutiš želje po meni? Ti je vseeno ker me ni? Ker se ne moreš stisnit k meni za nekaj minut, preden se prebudiš in začneš dan? Kaj pa jaz - čutim to potrebo? Si sploh želim tvojega klica zaradi ljubezni ALI ZRADI STRAHU? zato ker te imam rada, ali zato ker mislim, da je prav da me pokličeš??? Non-stop ene in iste misli, ena in ista vprašanja.

 

Mi je to dovolj? Ne! Trudim se mu odpreti. Iskreno povedati kaj čutim in česa si želim. Želim, da je tudi on iskren z mano. V zadnjem mesecu sva naredila že velik korak. Hočem, da se nadaljuje v tej smeri. Ni pomembno ali pelje k razpadu ali jačanju veze. Pomembno je, da se naučim odpreti. Srček me prosi...

delfinčki

sama imam tatu delfinčka... nič posebnega. Ampak ful čutim povezavo s temi bitji. Želim si, da bi enrkt v živo videla v naravi to bitje

ponosna sem nate

pikica tale čas je normalen za te občutke... verjemi... veš pred časom sem navezala zelo lepo prijateljstvo z nekom in je po enem letu izginil kot kafra iz mojega lajfa... nato sem začela dušiti, in izgubila sem ga za vedno. kot bi bil mrtev, kot ne bi obstajala nobena možnost da vsaj en znak dobim od njega... in vedno že nekaj let mu pošljem v teh dneh sporočilo... tako si želim nazaj. zakaj, ne vem... nisem sposobna pustiti preteklost v preteklosti? mi ego nagaja ker se je poslovil brez besed? pojma nimam, vem samo da si želim ene same besede, da lahko nadaljujem naprej... mah ksenija, koza si

...

Res so neverjetni! Jaz sem jih videla 3x, ampak nikoli prav od blizu (če upoštevam le materialni svet). Od tega sem jih dvakrat prosila naj se mi pokažejo in kar čutila, da bodo prišli. Bila sem na jadrnici sredi morja. Prvič je mimo priplavala cela jata. Naslednje leto Mama in oče z dvema čisto malima. Si sploh nisem predstavljala, da je lahko tako majhen. In letos sta bila dva. Večkrat se sprašujem, če ni njihova vloga nazemlji ta, da bi nas ljudi naučili se igrati in veseliti.

 

Še bolj kot jaz pa delfine obožuje moja sestra. Čuti neko močno povezavo z njimi. Verjamem, da bo nekaga dne z delfini plavala. meni pa se to dogaja v sanjah, meditacijah ... Hvala.

 

Ej Ksenija, ful mi je fajn, ko se tukile pogovarjaš z mano. Spodbuda in videnje nekoga, 'ki nisem jaz', mi zelo pomaga. Srce si. In vesela sem zate, ko vidim, kako se ti odpira pogled.

pikica tale čas je normalen za te občutke... verjemi... veš pred časom sem navezala zelo lepo priajteljstvo z nekom in je po enem letu izginil kot kafra iz mojega lajfa... anto sem začela dušiti, in izgubila sem ga za vedno. kot bi bil mrtev, kot ne bi obstajala nobena možnost da vsaj en znak dobim od njega... in vedno že nekaj let mu pošljem v teh dneh sporočilo... tako si želim nazaj. zakaj, ne vem... nisem sposobna pustiti preteklost v preteklosti? mi ego nagaja ker se je poslovil brez besed? pojma nimam, vem samo da si želim ene same besede, da lahko nadaljujem naprej... mah ksenija, ...

Jaz sem tudi taka. Vedno čakam, da bo tisti drugi rekel ali naredil usodno stvar. Ne morem naprej, dokler stvari niso dorečene. Ampak ponavadi tako ne gre. Veliko stvari ostane nedorečenih in jih moram doreči sama pri sebi. Žal ali na srečo.

 

Želim ti, da bi zbrala moč in pustila preteklost za sabo. Težko je živeti danes, če imamo misli v včeraj.

 

Veš kaj ... nama obema to želim. In en kup za naju carice.

delfin zame predstavlja čarobnost, kot bi dovolil da vidimo nekaj magičnsoti... hkrati pa pvoezavo z nečim mogočnejšim kot si lahko predstavljamo... ob misli nanje se počutim skromno, majhno in se zavedam čudežev narave...

želim ti pvoedat še to, tud če boš imela krizo, pa če boš popustila, zame si kar si in vedno bom poleg

nekje si napisala da te je strah če je fant z drugo... a te je mogoče tudi strah ljubezni, pa razočaranja če bi se odprla trenutkom?

polagam ti na srce - sprejmi vsajk trenutek in se mu odpri... povej kar čutiš. Nihče prav nihče ti ne more vzet kar čutiš in nikdar se ne sramuj povedat tisto kar čutiš. Včasih sem razmišljala če se teptam, ko povem svoja čustva in ne pričakujem odgovora, potem sem prišla do spoznanja. ne, ker na nikogar ne morem vpliat kaj čutim in nihče ne more vplivat name... in zakaj naj ne bi pvoedala kar čutim? v tem ni nič slabega... zakaj se učimo skrivat občutke?

delfin zame predstavlja čarobnost, kot bi dovolil da vidimo nekaj magičnosti...

Res so magični. Pa konji tudi. Ne vem zakaj mi grejo zdaj po glavi konji. V resnici vem. Lani smo se šli eno igrico, kjer si si moral zamisliti določene stvari. In eno od teh je bil konj. Meni se je naslikal prekrasen črn žrebec. Ves gladek, mehak in kitast. Pritekel je do mene, se podrgnil obme in zdirjal nazaj v gozd. Čutila sem njegovo ljubezen in njegovo svobodo. Vedela sem, da bova vedno imela rada en drugega, vendar naju to ne bo omejevalo. Vsak od naju živi po svoje. Žrebec potrebuje gozdove in širne planjave, kjer lahko dirja. jaz pa potrebujem varno jamo, kjer lahko živim. najina usoda je, da se srečujeva na poti življenja, da veva da se ljubiva in lahko računava en na drugega in da se nikdar ne omejujeva na svoji življenjski poti.

Potem so mi povedali, da v tej 'igrici' konj predstavlja simbolizem partnerja. In vem, da si globoko v srcu res želim takega partnerstva. Svobodnega, ljubečega, polnega spoštovanja in zaupanja. Moram napisati zgodbo o žrebcu, ki se že nekaj časa oblikuje v meni ...

 

želim ti povedat še to, tud če boš imela krizo, pa če boš popustila, zame si kar si in vedno bom poleg

Hvala Ksenija. Vem, da se nate lahko zanesem. Morda ne boš vedno poleg. Saj veš, poti se združijo in spet razidejo in morda nekje v prihodnosti spet združijo. Čutim pa, da ti lahko zaupam - za vedno. To je dovolj.

 

nekje si napisala da te je strah če je fant z drugo... a te je mogoče tudi strah ljubezni, pa razočaranja če bi se odprla trenutkom?

polagam ti na srce - sprejmi vsajk trenutek in se mu odpri... povej kar čutiš. Nihče prav nihče ti ne more vzet kar čutiš in nikdar se ne sramuj povedat tisto kar čutiš. Včasih sem razmišljala če se teptam, ko povem svoja čustva in ne pričakujem odgovora, potem sem prišla do spoznanja. ne, ker na nikogar ne morem vpliat kaj čutim in nihče ne more vplivat name... in zakaj naj ne bi pvoedala kar čutim? v tem ni nič slabega... zakaj se učimo skrivat občutke?

Seveda me je strah ljubezni. Verjetno se bojim neznanega. Bojim se tudi bolečine ob razočaranju in obsojanja sebe. Učim se komunicirati in biti iskrena. To je korak v neznano. Kot otrok sem opazovala, kako se vse novice zavijajo v vatko in česa raje ne poveš, da ne prizadane, pa kako bežati pred pogovorom... Ampak jaz želim biti srečna. In srečna sem lahko le, če sem jaz resnično jaz. In počasi res postajam jaz. in učim se komunicirati. Toliko stvari, kot sem jih v zadnjem mescu povedala fantu, nisem še nikdar delila s partnerjem. In dobila sem ogromno v zameno. nekatere besede povzročajo bolečino ali strah, nekatere gnus do sebe in sram, pa tudi veselje in sprejemanje .. mešanica vsega. Ni lahko, je pa vredno. In dobro mi gre.

Nekega dne se bom naučila komunicirati tudi s svojimi starši. Da le ne bi bilo prepozno ...

 

 

Svojemu fantu zaupam. Verjamem, da bo iskren do mene, tudi če se bo zapetljal s kakšno žensko. Močno se trudiva najin odnos graditi na iskrenosti. Moj strah ni realen. Za tem se skriva nekaj drugega. Morda moj ljubosumen oče, ki je mislil, da ga mama vara. Ali pa mama, ki ga je verjetno zares varala. Pa vse laži, ki sem jih slišala. Partnerji, ki so me prevarali. Strah, da bom zopet ostal sama - brez fanta, brez prijateljev, brez družine. ... Pojma nimam. Vem pa, da bom z njim govorila o tem strahu. Ker bo potem lažje. In bolj iskreno.

 

Hotela sem potrdit komentar in se vrnit k knjigi za diplomco, pa me je prestregla misel na angelske karte. Prosila sem za komentar v zvezi s temle razmišljanjem.

 

Obiskala me je SERAFINA:

Sem angel družin. Srečna sprememba ali priastek prihaja v vašo držino.

(....Tu sem, da vam najavim čudovito spremembo, ki prihaja v vašo družino. Pravkar greste skozi obdobje prilagajanja in priprav na to spremembo. ... izzivi bodo spodbudili odkritosrčen pogovor in ta resnica je zelo očiščujoča. .... Potem, ko bo nemir odslužil svojemu namenu, bo nevihta mimo in vsem se bo odkrila modrina neba. ... Zelo vas ljubimo.) Hvala Serafina.

 

Lepo. Hvala ze vzpodbudo. vidš kaj vse potegneš iz mene...

Moj dragi in jaz imava sicer zelo različna očeta, pa vendar sta si glede ene lastnsti skoraj identična. Oba rada govorita o odkritem pogovoru in ga kao spodbujata, nobeden od njiju pa ni sposoben iskreno komunicirati. takoj prizadeta, užaljena ... pa nič ne znata povedati iz srca. Pakaj, a mava identično lekcijo en z drugim?

isto pranojo imava - paranojo pred bližino. paranojo biti izkoriščena. Bojim se mu odpreti. on se boji meni reči, da me ima rad. Ampak zanimivo je, da zadnje čase oba poskušava. Želim nama, da pozdraviva svoja ranjena otroška čustva. Oba sva bila močno prizadeta. In čas je da to pozdraviva. partnerstvo je pravi kraj za zdravljenje čutev.

Žiga, ljubim te.

čisto nič ne boli, če nekomu rečeš, da ga imaš rad...

Danes je 1. november, dan spomina na mrtve. Včeraj sem bila pri stari mami in očetuna grobu. Morda je domišljija, a občutek sem imela, kot da mi mama govori, naj ne gledam v tla, ona ni tam. Poglej okrog sebe, povsod sem. Tam zraven pokopališča raste neverjetna stara lipa. takega debla lipe še nisem videla. Lepo je bilo ...

 

Pisat sem začela, ker sem se spomnila, da ima danes moj bivši roj.dan. Pa Nataška bi ga imela, če bi bila še med živimi. Pa fant s katerim se prvič seksala. Kaj le imava jaz in 1.11. skupnega?

 

Pravi čas je, da se vprašam, če sem odpustila Sandiju. Za maltretiranja in udarce. Pravzaprav - ali sem odpustila sebi, ker sem si to prizadejala? Se imam lahko danes rada in sem enakovredna partnerju? Ali verjamem, da sem vredna vsega spoštovanja? Sem pripravljena zahtevati, česar si resnično želim v partnerstvu in če tega ne dobim oditi svojo pot? Ne vem, če sem še jezna nanj. Mislim, da še vedno občutim krivdo. Vem, da je bila to šola, ki sem jo rabila, ki sem jo iskala. Zakaj se ob razmišljanju počutim manjvredno, ničevo? Še nisem šla neprej?

 

In Nataška. Ali še občutim krivdo, da ti nisem pomagala iz drog? Bila sem mlada ko ti, zgubljena kot ti, nevedna kot ti. In ti se nikdar nisi resno odločila prenehati. le kako naj bi ti pomagala? Ti si izbrala smrt, jaz izbiram življenje. In prav je tako. Sprejemam odgovornost za svoje življenje in ravno tako se moram naučiti pustiti drugim odgovornost za njihovo življenje.

 

Dragi oče. Ubij se, če želiš. Boli. Zelo boli. A ne morem jaz prenehati piti namesto tebe. ne morem pozdraviti tvojega telesa. Lahko te le sprejmem in ljubim takšnega kot si. A za to potrebujem čas. Preveč strahu in jeze že duši ljubezen. Vendar želim ... rada bi ti spet rekla, da te imeam rada.