Srcne zelje (PRIVATE CLUB)

trpiš...ne morem ti odvzet tega trpljenja... nisi kriva ne za udarce, ne za prijateljičino smrt ne zaradi očeta... pa mu povej da ga imaš rada...tudi če te ne bo razumel. In ja mama ni v zemlji ona je povsod, a veš da ko sem bila na pogrebe stare mame sem jo videla pod vrbo, bila je na svojem pogrebu, vendar drugače kot so mislili drugi. Tudi jaz imam neko jablano tam na pokopališču kjer imam občutek, da sta oba mama in ata. umrla sta v razmaku 3 tednov. šel je za njo, skupaj sta bila v življenju, pijači in v smrti. prav grozno mi je bilo opazovat njene tresoče roke, besede ki so se izgubljale, ampak v sebi sem vedela da živi življenje kakršnega si je izbrala. Bila je dobra kot kruh. Umrla je grozne smrti. Grozne. Včasih me kdo vpraša čigava sem - ponosno povem čigava vnukinja sem, kdo sta bila stara starša... kolk začudenja doživim. Ponosna na stare starše? ja sem, mogoče je čas da dam še eno zgodbico na blog

boli te, izjoči bolečino, mogoče ti bo pa pomagalo pisanje, izpiši bolečino... ni važno kaj napišeš, kakšne besede, samo ven daj in potem mirne duše strgaj list...

sem s teboj

Uf, včeraj sem jokala in pisala in jokala... Zdelo se mi je, da mi bo raztrgalo telo in dušo. In čez nekaj ur sem čutila neznansko olajšanje. Bila sem kot nebo po nevihti. Jasno, mirno. Čutim, da prihaja še več takih trenutkov. Da prihaja še večja bolečina. In želim se prebiti skozi to. Želim objeti svojo bolečino, ji pustiti, da se izživi. Rada bi, da bi se v meni naselil mir. A vem, da mora biti prej še veliko neviht. Če ne pustim, da se izdivjajo, bodo vedno le narahlo kapljale skozi in ves čas bom čakala, kdaj bo spet udarilo in kako močno bo. Pripravljena sem. Čutim, da gre tokrat zares. Dovolj moči sem nabrala, da bom vse prenesla. Pripravljena sem živeti.

 

Ksenija, greva dalje.

xxxVčeraj sem razmišljala. Spremembe, ki se mi dogajajo .. gre res za neke velike in posebne spremembe v meni ali je to le odraščanje? Čas, ko iz otroka postajam ženska, ko se želim osvoboditi od vsega kar me veže in mi ne pusti, da sem jaz jaz. Ljubim spremembe in sprejemam bolečino, ki jih te spremembe zahtevajo. Zares si močno želim spoznati sebe. Želim si biti svoja najboljša in najzvestejša prijateljica.

Pravkar mi je pisal Satprem. Da moram na retreat, če si želim. In prejle me je klicala Ana v zvezi s tem. Vse se odvija okoli tega. Juhu. Happy sem. Prepričana sem, da si želim iti. Malo me skrbi le, ker bo vzel le 15 ljudi. Kaj če ne pridem zraven? Saj vem, da bo, če mi je namenjeno. Ampak, kaj če mi je rekel naj pridem v Rogaško zato, ker ve, da me ne bo na retreat? Zakaj ti dvomi, čemu strah? I need it, I'm ready! To zdaj vem. Vsak dan bolj sem pripravljena. Vem, da bo težko, ne delam si utvar. 40 dni brez hrane, stalno iskanje sebe, naporne vaje ... brez pogovarjanja ...Ja, želim. Ne bojim se več.

 

Na drugi strani mavrice ...

o čem ti to? če ni skrivost?

pozabim, da boš verjetno še ti tole preletela in da bo firbček nastopil.

 

Ni skrivnost. Lani na Ižu sem spoznala čudovitega učitelja, Tonyja Samaro. Popolnoma me je prevzel, ker ne poučuje čisto nobene dogme, le zelo ljubeče a intenzivno ti pomaga najti pot do sebe.

Pravzaprav mislim, da me je nekaj poklicalo, saj je šla kar elektrika skozi mene, ko sem prvič slišala zanj in bila v trenutku odločena, da grem na Iž. In brez kančka razmišljanja sem čez nekaj mesecev tudi šla. Od takrat je bil v Sloveniji še nekajkrat in sem vsakič prisostvovala njegovim delavnicam.

 

Že tistega poletja je njegov učenec vame vložil 'seme'. Povedal mi je za 40 dnevno dogajanje s postom, ki naj bi bilo že prejšnjega januarja na Kostariki. Že takrat sem si zaželela iti, a še nisem bila pripravljena, poleg tega sploh ni poceni. A se je zadeva čudežno prestavila za eno leto in bo potekala tega januarja in februarja. In v tem času sem tudi jaz postala pripravljena za tak podvig. Zdaj sem se sposobna spoznati in sprejeti - ne bojim se več. Zdaj pa čakam, kaj se bo zgodilo, ker je zadeva tako intenzivna, da sprejme le 15 ljudi. In upam in zaupam ...

 

Bodo pa naslednji vikend njegove delavnice v Rogaški slatini in upam, da bom prepričala mami, da gre z mano. Rada bi, da me spozna in tam bo to lažje. Želim tudi, da vidi s čim se ukvarjam, četudi ne verjame v te stvari. In čutim, da ji bo koristilo.

 

Če slučajno še tebe zamika, pa piši, da ti dam več info. Ampak čimprej, da ne bodo vsa mesta prej zasedena.

 

Sem potešila tvojo radovednost?

zanimivo... jst sem ferbec ja haha... kakšno seme

mogoče bo kdaj prišel pri meni tudi čas za takšne zadeve a trenutno še ne haha, se pa rada učim in spoznavam nove zadeve... ja mogoče se pa najdete z mami ane

Bila mami pri meni, da ji malo razložom, kako potekajo delavnice .. pa nisem znala nič pametnega povedati, ker jaz imam izkušnjo, ne znam pa povedati ... pa še malo strahca pred tem kako bo mami sprejela. No v glavnem, se v neki fazi spomnim, da imam DVD iz lanskega Iža in če naj ji ga posodim. Pa je rekla naj ji raje na hitro pokažem. Pa sem po filingu pač nekje začele, ker na začetku še nič pametnega ne pove in seveda .. se odpre na odnosih. Je par solzic spustila. Potem se ji je mudilo in sem še enkrat vprašala, če bo vzela dvd in je bila takoj za. Imam občutrk, da bo šla z mano. Zelo dobro ji bo delo, pa še priložnost, da se bolje spoznava - priložnost, da osloživa maseke ena pred drugo.

Zares si želim, da se odloči ...

Kaj se to dogaja z mano? Kaj je na temu človeku, da doživljam take občutke? Ne razumem, a občutek poznam. Že od majhnega ga poznam. Ta kepa, ki se naredi, ... A ni bilo podobno, ko sem staršem pisala pisemca z vrha stopnic in zjutraj tekla dol v upanju, da ga nista odkrila, čeprav sem jima tisto v resnici zelo želela povedati. In potem olajšanje, ko tistih besed ni nikdar nihče omenil. Po drugi strani pa bi tako rada govorila z njima ...

Ja, mislim, da je to ta občutek.

Punčka ranjena, kako bi te rada objela. Moraš mi pustiti do sebe. Varna si, naj te ne bo strah.

Zdaj vem, zakaj mora mami z mano v Rogaško.

Zakaj se mi to dogaja?

Zakaj ti občitki, zakaj ta strah?

 

Ali hočem imeti nekoga samo zase? Ali me je strah, da me ne sprejema. Ne štekam kaj se mi dogaja - vse je le virtualno. Padam v zanke svojega ega. Vrti me okoli kot zlorabljeno punčko iz cunj. Prav blesava sem, da se takole pustim ... sama sebi.

Spet isto. Tukile se razgaljam in zdaj me je spet strah. Pišem na lnf velikokrat res iz srca, paše mi, puca me ... ampak je spet prišel trenutek, ko sem se usrala. ko bi zarinila glavo v pesek, pa se delala, da me nihče ne vidi. Zakaj si to delam? Tukaj sem, taka sem! .. kričim na trenutke ... zdaj bi se pa spet skrila. Koji kurac kljuva v moji podzavesti, da mam take filinge.

Bejbi skulirej se. Vsi so kul do tebe. Noben ti nič noče. pa tud, če bi ti kdo kaj hotel, ti ne more, če se ne daš!! Kaj ti je bejba?? Daj mal samozavesti v glavo, zravnaj se, prsa ven, globoko zadihaj ... in pojdi v svet.

 

Skoči že enkrat v vodo! kdo bo cel lajf samo tvoje cmizdrenje poslušal???

...potem sem šla pa sobo pospravljat ... pa se mi je še glava malo pospravila ... in sem ok zdej.

 

Včasih znam biti prava egoistka. Če se svet ne vrti okoli mene in če mi ni posvečena popolna pozornost, al pa če se za trenutek slabo počutim ... je že cel halo v moji glavi. namesto, da bi kaj šla delat v tistem trenutku, da me zamoti, pa bi bilo pol vse ok. No ja, zdaje je ...

Preveč rada dajem drugim točno tiste nasvete, ki bi jih najbolj potrebovala sama.

Čas je, da se popolnoma posvetim sebi ... 24 ur na dan.

ja vse se vrti okrog tebe, tvoj svet je to...

tko nekak no

:xx!: Ful pametna za druge .. sama pa u gnoju. :xx!:

Se mal jezim nase tele dni. Moje sprejemanje drugih je 100% pogojeno. nič brezpogojnega ni v meni ...

 

Kako lepo sem poimenovala svoj blogec: Srčne želje

proba ... nekaj zašuštrala.

Tole bi bilo kul še kdaj prebrat:

 

O SAMOOBSODBI

 

Začetek leta sem bila več kot mesec dni na eni zelo intenzivni ... ah ne, ni bila delavnica ampak zelo konkretna potopitev vase. Poleg ostalih stvari, je bilo pravilo tega časa, da se ne pogovarjamo. O groza! Sploh mi ni bilo tako težko biti tiho, zaradi dolgčasa. Drug problem se je pojavil. Vsak problem, ki sem ga imela, vsaka obsodba, vse to sem lahko delila le z glasovi v svoji glavi. In ti glasovi niso tako prijazni kot okolica, ki ti pove, da saj ni vse tako slabo in saj nisi ti tako slaba in vse bo še ok ... Ne! Od teh premnogih glasov se je le za kak drobcen trenutek kdaj našel kak, ki je rekel: Urša v redu punca si, lahko se imaš rada, to si pa dobro naredila ... ostali glasovi pa so odkrivali jezo, sovraštvo, neodpuščanje, krivdo, bolečino ... in najglasnejši od njih me je še obsojal za vse te občutke, misli, dejanja. Veliko soočenje zame. ne bom rekla, da sem vse to predelala, kar še zdaleč ni res.Želim pa si delati na tem in nekega dne postati svobodna, postati jaz.

 

Ampak želela sem pisati o prijateljici, ki sem jo tam spoznala. Pravzaprav o tem, kako je lahko to samoobsojanje močno, škodljivo. Ta ženska je imela res težke izkušnje v življenju. Nekga dne je z nami delila izkušnjo, ko jo je mama želela ubiti. Uspela ji je to oprostiti, ampak sebi ne ...

Da ne zaidem spet ... po nekaj tednih našega umika vase je to prijateljico samoobsodba napadla tako močno, da je hodila in hodila in hodila ure in ure ... ni vedela ne kam ne kako, le želela je umreti, ker se je počutila nevredno življenja, nevredno tega sveta. Istega večera se ji je začelo malo blesti. Zjutraj se je zbudila z ogromno vročino. Tako močno je zbolela, da kak teden nismo vedeli, če bo sploh preživela. Prvih nekaj dni se sploh ne spomni.

Hvala bogu in njeni volji, da se je prebila nazaj na to stran. Ta dogodek je bil tudi začetek njenega odpuščanja sebi. Začela je postajati drug človek. Vem, ker sem naslednjih nekaj tednov preživela z njo.

 

... da ne bluzim preveč, ker se rada razpišem

Želela sem samo deliti z vami primer, kateremu sem bila priča, kaj si delamo z samoobsodbo.

 

Pravzaprav sem tole zapisala predvsem zase.