Konec avgusta, vremenska napoved ni ravno obetavna, odločiva se im greva.

Tisoč stvari se mi plete po glavi. utrujena sem, ne fizično, psihično... rabim odklop. Mala gre na priprave, pospremiva jo in štartava. Ne ne greva na Kum, čeprav je Kumska nedelja, ne maram množic okrog sebe. Poznava pot, pozorna sem na kmetije ob poti, ker v eni izmed njih je bil rojen moj stari ata. in ravno pri tisti se mi zdi, se en pes odloči naju spremljat... najprej mi tole ni odgovarjalo, nato sem ga sprejela v najino družbo. Smeh, maline, razglabljanje, sonce, kako mi paše sonce... En ful velik ovinek sekava, greva na slepo... zadetek v polno, kdo bi si mislil, da bova toliko poti sekali. Prideva na vrh, pod menoj leži mesto. počutim se močno, počutim se srečno. tu sem jaz jaz... Na hitro sva v koči se odločili da spijeva samo kavo in ene borovničke sej dvomim da se je kaj kuhalo) ter greva nazaj. Pes še vedno ob naju, kako prijazen kuža, lepo vzgojen, zdel se mi je potepuški, škoda... morala sem ga na silo odgnat stran. Nato se je začela adrenalinska pot. želeli sva pridit v Kotredež oz. nekako poiskati novo pot, ki ne bi bila asfaltirana in sva totalno zašli ampak res totalno... moj bog, pojma nisem imela kje smo in če ne bova zašli v kakšno grapo... enkrat bova tkole nasankali nikoli pa naju ne zagrabi panika, ampak mirno iščeva rešitev, no ja namesto po cesti sva šli po grapi,.... lep dan