Evo, ravnokar sem se vrnila na naš Štajerski konec. Vikend je bil nadvse zanimiv.

Zopet so se začela predavanja in zato jo je treba pičit v petek takoj po šihtu v prestolnico. Tokrat bi me bilo treba sicer za ušesa, ker sem si privoščila špricanje.

Pa kaj; enostavno se mi je začelo rolat, ko sem samo pomislila na to, da bi morala v tako krasnem vremenu pol dneva prečepet med štirimi stenami. Jap, definitivno je treba izkoristiti sončne žarke in jo nekam mahnit.

Tako je v petek zvečer padla med nami, tremi Solo Riderji debata, kam in kako…A se zapeljemo proti Primorski? Itak!

Ok, pa gremo pogledat v Lipico…

Pet osebkov se nas je zbralo pred Paviljonom in smo jo pičili proti Postojni, kjer so se nam pridružili še 3 osebki z dvema motorjema. No ja, nismo ga ravno pičili, vsaj na začetku ne. Naš 'vodja' je namreč vozil , kot da smo penzionerji. Ko smo ga prehiteli, ga pustili od zadaj in na prvi postojanki malo 'okregali', se je stanje za nekaj časa izboljšalo. Kasneje nam je sicer pojasnil, da če zapelje z večjo brzino skozi ovinek, da mu spodnaša zadnjo gumo. Ok, cincanje opravičljivo.

Je se pa na prvi postojanki zgodilo še nekaj nič kaj prijetnega…namreč moj Eli nikakor ni hotel vžgati in me je bilo treba potisnit… Pa kaj si ti nor, to mi je pa dvignilo dekl…pa ja ne vozim Ducatija, da me bo treba porivat! Nagajal mi je še parkrat, tako da ga bo treba odpeljat na rahel pregled in 'zdravljenje'…

No, od Postojne naprej je vožnja bila fantastična. Bili smo zelo pisana druščina in med nami je bil tudi dečko s cestnim motorjem…Nekaj časa je pridno vozil v koloni z nami, potem se mu je pa odpičilo in gasa naprej.

Sfuzlalo pa se je tudi še trem(vključno z mojo malenkostjo) in smo jo užgali za njim. Cesta dokaj prazna, asvalt dober, krasni, odprti ovinki…Madona, je bil užitek…

Čeprav je pa 'vodja' potem kregal nas, da vozimo ko norci in če bi se radi ubili in bla bla bla….ma sploh ni bilo nobene krize…pač ima navado, da pri svojem čebljanju zadeve precej obarva…kdor ga pozna itak ve, da je sicer krasen človek, ampak da ga je treba jemat malce z rezervo in je fino, če enostavno lahko določene stvari preslišiš… sicer pa, med vožnjo vsaj kanček adrenalina mora bit, a ne…

Ko pridemo v Lipico, ugotovimo, da imajo dan odprtih vrat. Tako smo si ogledali nekaj konjev in kobil, sicer se ni nič kaj ekstra dogajalo, ker so prireditve bile že dopoldan.

Nismo se zadrževali dolgo, ker nas je cesta vlekla naprej. Ura je bila okrog petih in treba je še bilo izkoristit preostale urice…Padla je odločitev, da jo mahnemo še v Ilirsko Bistrico na sladoled.

Cesta do Ilirske je res fenomenalna, narava je lepa, pa tudi sladoled je bil njami njami, torej nismo zgrešili niti malo.

No, potem pa v smeri Knežaka nazaj proti Postojni, Vrhniki in Ljubljani. Jaz sem sicer hotela nadaljevati pot proti domu, vendar me je družba z mukami prepričala, da nima smisla, ker bom do Štajerske ratala od mraza trda…In res je okoli 20-21 h zvečer na motorju ful hladno. Kljub vsej bojni opremi na sebi. Pa tudi vožnja po trdi temi mi ni ravno v največji užitek...

Dan smo zaključili, kot se spodobi, v R-baru.

No, danes me je pa družba pospremila proti domu. Števec se je zopet obrnil za par sto km.

Tako sem vikend preživela na najboljši možen način…z občutkom svobode in z vetrom v laseh.