Čemšeniška planina
23. september 7.00 - pogled skozi okno, srce zaigra, niti enega oblaka ni videti, ne megle ne nizke oblačnosti, že dolgo ni bilo tako lepega jutra.
Tamara na tekmo, jaz pa v hrib. Z D. se dobiva ob 7.30 pred blokom, no pa pejmo... Ob poti srečava srnjaka, veverico, jagode, maline,... Kako polne so letos jabolke, občutek sem imela da drevesa ne bodo zdržale teže. In res - ena veja ful polna je odlomljena.. Sladke so... moje noge pa težke. Nisem se pravilno obula, ampak prejšnjič je bilo it v šp. supergah še slabše... Gledava za kostanjem, ni ga še. In kar naenkrat zagledam - dva, prelepa, zapeljiva jurčka.... jessss, menda prva v lajfu (sej lisičke pa štorovke no problemos ampak tole), sledi bojni plan - kako, kam z njima, ker sva bili tik pred začetkom hudega vzpona... D. ju skrije pod grmovje in pokrije... sedaj je vprašanje bo tole počakalo al ne bo... zadnji vzpon je bil najhujši - prvič odkar premagujea tele klance tule okrog nas sem rekla, da ne zmorem naprej - noge so bile težke ko svinec, čevlji so imeli sigurno deset kg, da ne omenjam nahrbtnika - tono... vzame mi nahrbtnik in greva počasi naprej. lažje je... še malo pa sva na vrhu... všeč mi je tisto pot na vrhu... nazaj grede pobereva moj ulov, že v mislih prirpavljava skupno večerjo... a sem omenila dan poln smeha in norih idej? dan za ponovit
1 komentar
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.