Skoči na vsebino

Lestvica

Popularna vsebina

Prikazana je najbolj ocenjena vsebina od 06. 07. 2010: Vsa vsebina

  1. Meni v google Chrome dela vse super... katero verzijo pa maš? http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon27.gif Jaz mam zdaj 5.0.375.86, pa tudi kakšno verzijo dol mi je vse delovalo, je pa res da sem na Linux, vendar mislim da v prikazu strani ne bi smelo biti razlik (razn kaka pisava kdaj, to je druga...) Kje bi rad te gumbe? če misliš zakaj jih pri tebi ni, je to zato, ker sam sebi ne boš pošiljal pošte in se dodajal za prijatelja, meni pa pri tebi kaže te ikonce, tako kot tebi pri drugih, al ti jih ne? http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon27.gif
    2 točki
  2. ne rabiš me vikat. menim, da če ga imaš rada in on tebe in se zavedata v kaj se spuščata, potem je primeren vsak datum.
    2 točki
  3. Nenavezanost in brezbrižnost sta dva v osnovi različna pojma. Velikokrat navezanost pomeni, da v partnerja projeciramo del svojega ega, ego-idealov, včasih (v problematičnih razmerjih) tudi sence. V takem primeru osebo, na katero smo navezani, "uporabimo" za to, da nam zapolni določene praznine v našem doživljanju sebe in svojega življenja, to pa ni ljubezen, čeprav nam ta oseba zbuja zelo močna čustva in strasti. Dejstvo je, da šele ko se odvežeš, partnerja zares lahko ugledaš in šele ko človeka zares vidiš, čutiš takšnega kot je - ga vidiš v dušo, kot se tud reče - ga zares lahko ljubiš. Pri odvezovanju ne gre za odmikanje od partnerja ali za ne-čutenje partnerja, v bistvu gre za umikanje lastnih projekcij v partnerja - za neke vrste samo-očiščevanje, pri katerem na koncu podobno kot pri zlatokopu v pesku res lahko zasije ljubezen. V ljubezni si nenavezan, hkrati pa med tabo in tem človekom teče tok ljubezni, za razliko od brezbrižnosti (ki je dejansko nasprotje ljubezni), sta taka človeka nenavezana v smislu ega in hkrati povezana v toku ljubezni, ki ego transcendira. Tukaj mi prihaja na misel tale razlaga, mogoče štima, mogoče tud ne, ti pa boš že sama začutila, če ti "zazveni" na tvojih strunah (pa kaj sporoči). Torej. Človek ima problem s samopodobo in se boji bližine. Če se mu ženska zelo približa, pri njem pride na njegovo raven lastne vrednosti, ki je nizka. To pa pomeni, da je ne more več ceniti, z drugimi besedami, bolj ko se mu skušaš približati, bolj se ti v njegovih očeh zmanjšuje privlačnost. Hkrati pa ga postaja strah, ker se v njem sprožajo prastari nezavedni vzorci, ki čustveno bližino povezujejo z bolečino. Eno z drugim ga žene v ravnanje, ko ti kaže, da mu nekaj ni prav, če se mu približaš - ker mu v resnici ni, ampak to ne pomeni, da je s tabo kaj narobe. Ko se umakneš, se ne počuti več ogroženega in ljubezen lahko spet pride naokoli. Ker v umiku nisi več tako dosegljiva, ti tudi cena v njegovih očeh zraste, ampak to nima nič opraviti z večjo ljubeznijo. Drugo vprašanje pa je to, zakaj ti meniš, da trpljenje očiščuje in mogoče celo pogojuje ljubezen? Ljubezen namreč nima v osnovi čist nobene veze s trpljenjem. Trpljenje pomeni samo to, da si zapletena v neke travmatične čustvene vzorce, še iz preteklosti, na katere se nalagajo še aktualni. To bi bilo dobro razplesti in pozdraviti. Šele potem boš lahko res zaživela ljubeč odnos, če bo seveda vsaj približno vzporedno tudi on predelal svoje. Pravzaprav sta v tem smislu najbrž zelo fajn par. (pa res ni mišljeno cinično). Bi šlo nekak v tem smislu?
    1 točka
  4. Zihr oni sami niso nic krivi zato.
    1 točka
  5. Le kako so ekosistemi preživeli do prihoda vsemogočnega Človeka? Saj res -- dinozavri in druge vrste so le izumrle. Na njihovo nesrečo takrat še ni bilo lovcev, ki bi skrbeli zanje.
    1 točka
  6. Ta ptiček bi kasneje poginil v mukah zaradi sepse. Mačji ugrizi se velikokrat tako končajo in mačke naredijo veliko škode pri malih živalih že samo z "igro". In za žival se skrbi tako kot je treba ali se je nima. Za moje pojme je itak vsaj 1x preveč domačih živali pri nas. Ampak pobijanje ni nikoli rešitev. Potrebno je delat na preventivi in izobraževanju. Pazit, da se ne razmožujejo nenačrtovano in skrbet za zdravje in potrebe v skladu z vsako posamezno vrsto, pasmo... Živali so delo in odgovornost ne pa predmet, ki si ga nabavimo, ker nam je všeč in zavržemo ko nam ni več. In ker imajo ljudje zavednje 100 let za kačami tudi konkretno kaznovat za kršitve, ki zadevajo mučenje živali. Razlika, tudi živali je potrebno naučiti kje so meje tako kot se jih naučimo mi. Določena pravila obnašanja morajo bit, ja kam pa bi prišli, če jih nebi bilo. Ob tem pa je potrebno vzeti v zakup, da mačke nikoli ne boš odvadil lovit, razen hišnih živali pa še to je dobro, da so skupaj samo pod kontrolo, če sploh. Psa je dosti lažje učit in se da praktično vse. Odvisno je pa samo od človeka kaj bo znal na koncu. Pa tudi mačka lahko obvlada marsikatero zadevo in se ob tem zelo zabava. Moji začasniki so znali zamjavkat, se vsest in dvignit na zadnje tačke... Mačke ne boš pripravu, da naredi nekaj kar noče s silo. Učenje ni kazen, čeprav je občasno tudi potrebna. Odvisno pa kaj pojmuješ kot kazen in v kakšnih okoliščinah. Smrt si definitivno ne zasluži ali kakšnega pretepanja, hiranja na verigi ali kjerkoli brez nudenja osnovne nege. Če ima pes kako bolezen so zato vsposobljeni strokovnjaki(med njimi še dodatni specialisti), ki določijo kaj je ozdravljivo ne pa laiki. In to so veterinarji ne nekdo, ki mu je težko dat 15 € za obisk in najbolj osnovni pregled. Belcebubu se bo verjetno zdelo čisto nelogično, zakaj se je ogromno ljudi zgražalo, ko je moški plačal 20 € enemu mulcu, da se znebi njegovega psa. No, če kdo ne ve, ga je slednji privezal za drevo in ga pretepel s kolom. Mislil je, da ga je ubil pes je pa crkaval v mukah, dokler ga niso odkrili mimoidoči in prijavli. Psa je uspaval vet, ker mu ni bilo več pomoči... S psom ni bilo čisto nič narobe. Zakaj si ga je sploh nabavil? Živali niso stvari!
    1 točka
  7. Yasmina, nisem bral vsega pred to izjavo, ko pa sem prebral tole, sem pa nehal brat dalje. Tole ti povem. Tvoje travme izhajajo iz odnosov s starši. Jst dam roko v ogenj za to trditev. Dokler ne boš zbrala poguma, da se boš lotila tega dela, ti bo /kako si že rekla/ nekej manjkal, ne boš zadovoljna, ne boš frej. Jst dam roko v ogenj tud za to trditev. Tvoje življenje in tvoje odločitve in njihove posledice so tvoja stvar. Želim ti, da dobr izbereš in zmagaš. http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif
    1 točka
  8. pozdrav, Yasmina! tudi jaz sem ena od miljonov s podobno zgodbo. Nezakonski otrok mlade matere, ki je umrla, ko mi je bilo dve leti. Oče si je kmalu po mojem rojstvu omislil drugo družino in svoji dve hčeri. Odraščala sem pri krasnih starih starših, ki so me imeli radi, saj sem bila edini otrok njune mrtve najmlajše. Oglašam se, ker so me zmotile nenavadne vzporednice s tvojim pripovedovanjem: moje otroštvo je bilo prelepo (res je bilo) in nič mi ni manjkalo zrasla sem v samotarsko dekle, brez zaresnega prijatelja, v resnici ljudem še danes ne zaupam. Počutim se drugačna in mislim, da nikamor ne spadam. To sem tudi vedno pokazala, rada sem izstopala. Ljudi sem nagrajevala s svojo imenitno družbo, ki je bila nekaj vredna, saj sem bila ena res misteriozna fatalna frajla. To je bilo tolko težje zame, saj sem vedela, da sem navaden prevarant. Rada kaj preveč spijem, tako vsaj nekako zaspim.. Svoje ime najraje pišem z malo začetnico ;-). In nikamor nikamor ne premaknem..če že poskušam, se hitro zgodi kaj (kot nalašč), kar me spodnese in mi odkaže moje mesto: marš tja v kot in tišina! Že vse življenje se skušam premaknit kam naprej, odrasti, čeprav sem po letih že davno odrasla....kaj ti hočem povedati? Otroku, ki je zapuščen v tistih nežnih prvih letih življenja (ko nikakor ne more vedeti, da je zapuščen le "začasno" in iz nekih zelo pomembih razlogov, da, celo za njegovo dobro;-)), je narejena velika škoda. Tudi če v letih odraščanja nekako zaceliš rano, grde brazgotine ostanejo za vedno. Poznam kar nekaj otrok, katerih starša sta šla v Nemčijo s trebuhom za kruhom. Vsi so se slej ali prej ukvarjali z vprašanjem ljubezni, izdajstva, zapuščenosti in kar je najpomembneje (po mojem), posledično z vprašanjem lastne (ne)vrednosti. Če so te zapustili, si vsekakor naredila nekaj narobe, ne? Drugih otrok niso- se pravi, da so boljši kot ti. Verjetno poznajo neko skrivnost, formulo za uspešno življenje, ki je ti ne poznaš. Ves čas je potrebno tekmovati z njimi, da se plasiraš, dokažeš sama sebi, da si tudi ti vredna ljubezni. A sama pri sebi vedno veš, da NISI- saj sta te zapustila celo lastna oče in mati. ...in tako dalje in tako naprej v tem stilu. Sama sem na ta račun že vse življenje otrok, ne znam (upam) biti neodvisna, ne verjamem vase, nimam se rada. Sto in stokrat (čeprav je moje sedanje življenje lepo, imam družino, hišo, avto ipd. ) pomislim, da bi bilo najbolje, ko bi bila mrtva. Na ena tak čudno skrivenčen način rada jamram, ne da bi izgledalo da jamram. Na ta način moje poškodovane invalidne vezi solarnega pleksusa delujejo. Verjetno me lahko reši le ljubezen, vendar je ne znam sprejemati. Itak je nisem vredna. In krog se spet sklene in tako dalje in naprej kot na dvorišču svojega lastnega zapora. In sklep? Hm. Se prepoznaš v tej zgodbi? Mogoče boš ti znala najti svojo majhno punčko v sebi, jo prijet za roko, popestvat, jo peljat skozi puberteto v odraslost in z njo srečno živeti do konca svojih dni. To ti želim. In lep pozdrav, vranja
    1 točka
  9. Še več, jaz sem lahko v McDonaldsu naročil Burger king special, vse skupaj pa so mi zavili v Torinski prt za domov.
    1 točka
  10. Oprosti, ampak jaz sem nakjučja drugače dojela.... Namreč v tem smislu, da če se dovolj poslušaš in slediš poti, ki ti je bila namenjena, se ti začnejo dogajati ta "naključja". Sama sem do 25. leta tavala v temi, ker so se mi dogajale stvari, katere nisem znala opisati in ljudje mi niso verjeli. Mama mi je govorila, naj neham sanjati... Dokler se nisem srečala s to knjigo, ki mi je ubesedila vse, kar sem doživljala in mi pokazala pot, kako naj se poslušam in sledim svojim videnjem, ter mi odprla vrata v svet. S pomočjo tega sem si spremenila svoje do takrat zavoženo življenje in naredila iz sebe nekoga, kar sem vedno želela postati. Duševno se razvijam v smer, za katero čutim, da je prava in da "deluje" pri meni. Dobila sem službo, kakršno sem vedno želela in partnerja, ki pa presega vsa moja nekdanja pričakovanja. In to sem dosegla s poslušanjem in sledenjem nakjučij. Pri hčerki opažam, da stopa po isti poti in v veselje mi je, da ji lahko pomagam razvijati, kar ji je dano in ji nuditi podporo, ki sem jo sama zelo pogrešala pri svoji mami.
    1 točka
  11. jaz mislim da je. je pa res, da je rozo lazje negovat v vrtu, kot pa na bojiscu (kar je zdaj pravzaprav postal lajf). pa jih tko manj zraste.
    1 točka
  12. Kaka neumnost?! Saj ravno pri vezi mora biti prijateljstvo najmočneje povdarjeno. Ne vem, ... Hja...saj...če je prijateljstvo, potem zveza traja, če ne, potem pa ne... Sicer pa imamo vsak svoje izkušnje vključno z neumnostmi, kajne Atubbuta?
    1 točka
  13. Ja, mogoce imajo financne tezave, pa so zato uvedli placljivost.? Iz vidika uporabnika si seveda vsi zelimo zastojn novice; a nekdo mora krit delo novinarjev, urednikov, tiska, distribucije .... Neglede na to ce so si sami krivi ali ne, je v teh casih nekaterim medijem tesko prodreti z oglasevanjem do mere nad prezivetjem. Temu ocitno konkurirajo tudi brezplacni castniki. Kamot pa se postavi vprasanje ali bolje imeti placljive in recimo kvalitetne vsebine, ali pa manj kvalitetne in brezplacne; ceprav menim, da danes brezplacniki v novicah ne odstopajo prav nic od placniskih. Ko bomo recimo druzbeno "dozoreli" v toliki meri, da bo placljivost tistih, ki podajajo informacije recimo samoumevna, nujna in morda logicna, bo verjetno tudi marsikatera podobna okoliscina kot ta bila odvec. Morda bi bilo se bolje, ce bi to postal privilegij tistega ki daje in ne zgolj sluzba, a je to v tem trenutku razmisljati zgolj utopija. In kot povsod, se torej vedno zacne pri potrosniku samem! O tem ali bi imeli brezplacne ali placljive medijske vsebine ali oboje, bi bilo dobro premisliti ze pred desetletji ko smo dopustili privatiziranje medijev; ki seveda kot dejavnost verjetno tudi po EU zakonodaji do neke mere ne morejo odstopati od drugih dejavnosti (ugibam). Pomeni, da so upraviceni privatizirati se, kar prinasa dolocene moznosti. Namrec prav tako bi se lahko bunil ker je oz. bi bil LN placljiv recimo. Seveda pa ja, verjetno si vsi zelimo brezplacnega in hitrega dostopa do informacij. Ampak nekdo delo mora placat. Tako mi je povsem razumljivo, da nekdo pac zeli prezivet s svojim delom. Seveda pa mora zato tudi kaj ponudit
    -1 točk
Ljubljana/GMT+01:00
×
×
  • Objavi novo...