Lestvica

Jp. Muza že ve, zakaj verjame v tvoje pisanje. Kako lahko besede izžarevajo in se ovijajo okoli nas... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif Megleno in deževno nedeljsko jutro. Od včeraj je ostalo nekaj kosila, malo bo za dopolnit. Sem gostila ta mlade, za danes pa jih egoistično nisem povabila, ker sem dala prednost službi in poročilu, ki ga moram pripravit do jutri. Nisem večerni in nočni tip, zato moram izkoristit dopoldne. Tokrat očitno tudi jutranji tip nisem, saj še kar posedam pred papirji in čakam, da me nekdo preklopi na to frekvenco. Kako je bilo lušno včeraj, ko je naš tamali "piščanček" sedel z nami, pridno odpiral usta in veselo čebljal v svojem jezikuhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif . Veliko je imel za povedat in tudi pohvalil je hrano. Z mmmmm http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png. Kaj še čemo več od življenja, kot imeti ob sebi svoje najdražje...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/heartpump.gif No ja, a prav, da imamo tudi svoje dejavnosti, da je vsega prava mera.

Zadričkam se na dno sklopa "Novo na blogu" z mislijo: "Danes je nedelja." In je res. Ljudje, ki se jim dan zdi enak dnevu, bi si morali za začetek kupiti fotoaparat. Zato, da začnejo v pobliskih zaznavati motive okoli sebe. Koliko svetlobe proseva skozi veje in koliko se je ujame v očeh... Tudi takrat, ko se prvič zagledajo v svet in napovedo še tistim, ki niso pokukali iz zemlje: "Pomlad prihaja."

Res je, enja, življenje diši. Naj bo v pomladnih sapah zanesenosti, poletnem jutru, polnem modrine, živopisanem jesenskem vinogradu ali toploti zimskega cimeta, ki veje iz pravkar pečenih piškotov. Vonj kamilične Labelle zbudi spomine točno določenega obdobja otroštva in vonj sveže pečenih rogljičkov zariše tisto obmorsko ulico, ki jo povezujem z njim. Ostaja pa tudi spomin na tisti večer, ko mi je rekel da sem topla in da dišim...

Ti pa cinik , Nat ? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Če mene vprašaš, si nekje čist na repu forumskih cinikov . Meni pa včasih kaj uide med zobmi in prsti . Se niti ne zavedam tisti trenutek..šele potem, ko se slišim/preberem za sabo. Edina stvar, kamor cinizem res paše, je črni angleški humor ... tja noter pa res gre . Pravzaprav je tko ... zdej sem ugotovil, da nihče od naju ni cinik . Namreč cinizem je že skoraj filozofska drža...odnos do sveta, družbe . Zelo kritičen, že skoraj odklonilen. Ironija in sarkazem sta pa bolj način izražanja. Cinizem je težko ozdravljiv ... ona druga dva pojma pa sta bolj kot ne smrkanje in prehlad . Mine...itak vse mine. Ustvarjalna ali ljubljena ? Niti ne vem, zakaj bi se to dvoje samo po sebi izključevalo . Čeprav sicer drži, da je sonetni venec nastal, ker France ni bil ljubljen ... ampak Erato je bila samo ena od devetih muz . Ustvarjalen ali neustvarjalen si lahko iz nebroj razlogov .

Ti Silver - ti moram rečt, da tvoji zapisi pomagajo, da človek (beri jaz) ne postanem cinik. Vsake toliko se zalotim, da bi spustila kakšno...takšno hudobno. Pred leti sem sodelovala na eni razstavi (amis organizirala, za vse starodobnike ) no in ženske zraven so bile...hm...cinične milo rečeno. Mi ena tako vzvišeno pove, da ona ne rabi partnerja, ker ji krade ustvarjalno energijo. gruntam, kako ti lahko nekdo ukrade nekaj, česar nočeš dat. Če bi morala izbirati med tem, da sem ali ustvarjalna ali ljubljena, bi verjetno ...ne ziher izbrala ljubljena. Ker potem bi ziher bila še ustvarjalna tako, pa so se mi zdele nesrečne...in sem se kar zaklela, pri sebi, da se meni to ne bo zgodilo. Upam, no da se mi ne bo. mogoče sem na čase že na tej poti, pa hitro stopim pol na stranpot. Tak, da Silver...piši. Upaj si. (bodi kot jaz... ))) najprej skoči, pol pa ugotavljaj, če sploh znaš plavat). Je pa hudič pri meni, da sem edina (razen seveda vas tukaj na LNF), ki verjamem vase. Pač...vem, da me to, kar počnem veseli, da uživam v vsaki fazi dela in ni vrag....da ne bi uspetlo. Pa še sanjam sledim. (sanje imam res tako intenzivne.... danes sem se prebudila ker mi kar odzvanjalo v glavi Amar Nat.... ne vem, kaj čakam....tak, da se ve kateri vilinec bo na vrsti. samo ne vem kdaj. Vsak vilinec -ko ga naredim, ga pofotkam in pošljem v potrditev. tako, da so vsi ok. potrjeni.

Dobro jutro. Ne iz gozda, ampak iz udobnega, napol sedeče položaja iz postelje. In ne potlej, ko bi že kaj naredila, ampak po mini sladkem zajtrku s kavo, za katerega mi niti vstat ni bilo treba http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/bucktooth1.gif. No ja, si zaslužim, ker sem včeraj "rodila". Pustimo podrobnosti, da pred 27 leti http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif. Sem pa včeraj sinu čestitala za 28. rojstni dan, nakar je seveda začel razmišljat, če se moti on ali jaz. Jaz! Očitno sem mlajšemu, ki je očka in neverjetno zrelo deluje, želela pripisat leto več, upoštevajoč, da je med njima 4 leta razlike. Rojstni dan smo "spodobno" in v stilu proslavili, sicer bi se verjetno zbudila že kje ob 5.uri http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_approve.gif , se pa naj seveda pohvalim, da sem spekla tortico. Pa tudi sicer sem pripravila žurko in teden je bil zapolnjen do zadnjega kotička. Nat...ej...saj sem ti rekla. Številka 44 je angelska in zato so do tebe prišli še vilinski ključi. Sem zadnjič ravno gledala oddajo na spletni strani Preprosto naravno, o vilinskih simbolih, namreč, razmišljam o neki obliki izdelave teh simbolčkov zame in za nekatere moje prijateljice. Za darilo. Tako da, me veseli, da si navezala z njimi stik http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wizard.gif, hkrati pa ti bodo v podporo. Bravo punca, smo res ponosni nate. Silver...sreča za tvoj yin...in posledično navdihujoče trenutke ob branju tvojih ustvarjanj http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif

Sem bil že namenjen h konjem, pa tebe tule zagledam . Je že pobelilo pri vas ? Od nas se nič ne vidi tja gor, ker je vse dni oblačno. Za leve sem vedel, da lovijo v glavnem samice. Samci so bolj za ravs, razplod, žretje in poležavanje. Ne vem pa, kako je z ostalimi velikimi mačkami. Verjetno tam, kjer živijo v tropih ...podobno. Kjer so pa v paru, pa verjetno oba lovita ? Tale blog je nastal sicer iz hipne odločitve ... zdaj mi je postal pa prav domač. Včasih ali celo mnogokrat v LNF dnevnik ne moreš pisat izven konteksta postov pred tabo. Tu pa mirne duše lahko . Dnevnik je za družabneže, blog za samotarje ...oboje v dobrem smislu besede. Racio dam na off in napišem, kar mi roji po glavi . Jaz si razlagam, da je to ...jin ... tisto babje v meni . Jang sem pa tamle zunaj ... pri konjih in bukovih hlodih. Iz gozda tudi jaz vedno pridem umirjen . Gozdovi so na naših koncih zadnji preostanek časov, ko se ni nikamor mudilo. Saj ti , ki si pod gorami, to še bolje poznaš in občutiš . Ko si sam z naravo, si to najbolj ti. Kakor hitro si z ljudmi , v civilizaciji, si je treba nadet masko, da funkcioniraš . To je pa naporno na dolgi rok ... . Zato tudi med ljudmi vedno iščemo tiste, ki so nas iskreno veseli takšnih, kakršni v resnici smo. To so naši glavni dobitki v življenju ... ker non stop pa le ne morš po gozdovih tavat ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif Lep vikend si naredi. Sem vesel, da si se oglasila ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

Zdejle sem se spomnil na vsakoletne obiske iz vrtca in prizora, kako si ogledujejo drug drugega mali otroci na eni strane mreže in male kozice na drugi. Brez strahu, zgolj zanimanje in radovednost. Otroci ″gledajo″ s prsti, kozice z vohljanjem. Te dni je bilo lepo vreme in sem pomalem že spuščal koze z mladiči v izpust. Koze so en tak šnel kurz o socializaciji živih bitij v ″odgovorne″ … koze in nenazadnje tud ljudi. Kozica, ki gre pit mleko k tuji kozi, jo faše z rogmi. Če se ji v igri postavi po robu … veliki kozi, jo zopet faše z rogmi. Če se v tekanju preveč oddaljijo od matere in jih ta ne vidi več, koza histerično teka za njimi , išče jih in tuli, kot bi jo iz kože dajal. Koza vzgaja kozice v odrasle koze, ki se bodo v kozji hirearhiji obnašale, kot se spodobi za kozji trop. V naravi je to nujen pogoj za preživetje ...socializacija kozic v odgovorne, odrasle koze. Pri otroških kozicah je podobno, le da raztegnjeno na precej daljše obdobje in mal bolj zakomplicirano zaradi drevesa spoznanja, s katerega so rabutal naši predniki. Svojo neokrnjeno in brezmejno igrivost ter prisotnost začnemo izgubljat menda okrog tretjega leta starosti. To je faza zgodnje psihosocializacije otroka. V tem obdobju mora ponotranjit osnovne družbene norme … smeš to , ne smeš onega . Ne tekaj predaleč, boj se onega, mmmm … kolk je dobra tale kašica , če boš to, te bom za ušesa … . Zaužijemo koktejl nasvetov, prepovedi ter zapovedi za življenje in zato odrasli nikoli več nismo ″prisotni tu in zdaj″ kot so to mladi otroci in mlade kozice . Eni napotki so nujni in koristni, mnogi niso . Ko se nekoč kasneje zavemo vseh neprimernih miselnih vzorcev, ki smo jih razvili tekom odraščanja , jih začnemo mukoma kenslat enega za drugim . Temu se danes reče tretje življensko obdobje . Moje osebno mnenje je, da za spreminjanje in ozaveščanje vzorcev normalno delujoč in razmišljajoč človek niti ne rabi kakšne posebne pomoči in terapevtskih prijemov. To se zgodi samo po sebi ... že po naravi stvari . Kakorkoli ...tako nastala bitja, ki jim rečemo dedek ali pa babica, so otrokom ponavadi silno všeč . Čeprav imajo seveda še vedno radi starše, pa so s starodobniki bolj na isti valovni dolžini . Zato, ker mladiči še nimajo vseh pridobitev socializacije, dedki so se pa nekaterih uspešno znebil … .

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif Danes sem po nekaj mescih spet pil domače kozje mleko. Kozice so še majhne in ne morejo popit vsega ... že zato moram pomolzt matere koze, da ne pride do mastitisa . Kkšen teden imam časa, da ukradem par dcl zase, potem mladiči pogruntajo, v čem je keč. Ko me bodo zagledal na vratih s cunjo in kastrolo v rokah, bodo planil na seske in kapljice ne bodo pustil zame . Rezultat se bo pa še spreminjal ... še dve bosta kotili . Ena že v nekaj dneh, zadnja pa čez tri tedne , če imam prav zabeležen razvrat v jeseni ...

Iiiiii kakšen lep zapis o pisanju. Pa kako se konča! Punčke vodijo hehe. Dar pisanja si res v zibki dobil.

Pravijo, da se naše poti prepletejo z namenom. Marsikdaj ga spoznaš kasneje, marsikdaj ti ostane neznan - a ostane v nas kot delček mozaika življenja. Spoznala sem jo preko drugih forumskih strani in pritegnila me je njena odkritosrčnost, poštenost in dorečenost, ki je vela iz njenih zapisov. Dobri dve leti sva biti v stiku, preden je zaspala po dolgoletnem boju z boleznijo. Na obletnico njenega slovesa sem se peljala na drugi konec Slovenije, da ji prižgem svečko. Ob odhodu se je v jasnem dnevu od nekje pripodil oblak in nasul toliko dežja, da je bilo treba vklopiti brisalce. Mavrica je bila sinonim njenega bivanja in mavrični pogoji so me spet spomnili na to, kaj bi si ona želela zame. Drugo leto sem si vzela dopust na njen rojstni dan in šla tja, kjer sem se vedno čutila najbolj - živa. Forum? Včasih se izogneš oz. uspeš prestopati kamenje, ki se kotali na tvojo pot ali (kot sem nekje prebrala) iz njega celo kaj sezidaš. To je samo drubec tistega sveta, ki nas obdaja in vsak si najde sebi primeren prostor v njem.

Br dan. Silver, se veselim, da tvoji junaki zorijo in rastejo. Če boš imel težave, kakšne značilnosti dat svojim junakom, lahko daš sem na glasovanje (no, potem boš šele zmeden, hehe). http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif Smučala sva včeraj. Čeprav je sorazmerno blizu, sva tokrat prvič obdelala Bad Kleinkircheim. Ufa, večina prog zahtevnosti rdeče barve. Kljub temu, da sem smučat začela kot odrasla, mi kar gre. Manjkale so samo še kopalke, če bi šla v terme, bi bilo doplačilo 3 eur. Pa naslednjič. Smučanje kakšno urico manj in toplice par uric zraven, bo ravno prava zmes za "babi in dedija". Za nameček sem dobila, kao še za rojstni dan, nove smučarske hlače. Starim sem namreč dodala kar nekaj kg in so na meni izvajale presoterapijo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/azzangel.gif Danes se mi obeta pravi lenobno razpuščen dan, kuhanje nekaj malega samo za naju. Juhej. Privoščim tudi vsem vam... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif

Včeraj niti nisem utegnil razmislit in opisat, kaj in kako mi je tisto všeč ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png . Meni so mir, samota in narava precej blizu. Precej bolj , kot hitenje, druženje in "civilizacija" ... če so to kontrapunkti. Čeprav tudi brez slednjih ne zmorem, pa večino časa iščem ono prvo in ne drugo. Kot družba smo v proizvajanju dobrin in storitev vedno bolj povezani, soodvisni, fazni in vedno manj samozadostni . Temu sledi tudi način življenja in odnosi med ljudmi. Produktivnost, prilagajanje, podrejanje, tekmovanje ... . Mreženje množice odnosov, ki jih je toliko, da jih niti približno zavestno ne obvladujemo in zgolj še reagiramo. Smo kot tisti pes od Pavlova, ki mu pokažeš klobaso . Včasih se samo še odzivamo na dražljaje okolice in smo lupina, ki jo premetava sem in tja. Tega pa ne maramo preveč. Takrat se tudi sam ustavim in skušam najt v sebi trdno točko, na katero se lahko oprem. Od katere lahko nadaljujem tako, da ima vse skupaj nek smisel, ki je skladen z mojimi načeli. Samo tako lahko funkcioniram kot človek in osebnost. Če se nekdo kot posameznik ne znajde v širšem okolju, skuša poiskat pot ven oziroma jo vsaj omehčat in najti ventile, kako sprostit napetosti te frustracije. Ker to je občasno že frustracija... . Že res, da smo družbena bitja, ampak še prej smo individualisti . Svoje posebnosti moramo uveljavit v družbi ... v okolici, službi, družini ... . Če kot individuum ne živim v skladu s svojimi pogledi , v okviru normale sevede, potem tudi kot družbeno bitje nisem ne vem kako koristen . Modra je družba, okolica, partner, starš , ki vzpodbuja individualnost ... ali pa je vsaj ne zatira . Čez praznike sem prebral Arta Paasilinna : Župnikov zverinski služabnik http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png. O medvedu Zlodeju in protestantskem duhovniku Oskari Huuskonen-u . Župnik je medvedjega mladiča dobil od faranov za napolnjenih petdeset let. Sledi tri leta dolga zgodba, v kateri župnik po začetnih zapletih v domačem Nummenpaa-ju , medveda vlači s seboj od Finske preko severnih dežel Rusije, Ukrajine in Turčije. Pa potem preko Sredozemlja in Anglije nazaj čisto na sever Finske, kjer se zgodba srečno konča. Župnikov medved je kot prispodoba za individualnost , ki je v tem primeru zelo posebna, a popolnoma neškodljiva za okolico, če bi jo ta zmogla sprejet. Pa jo ni...zato je župnik izgubil službo, zakon mu gre v franže, ostane brez vsega ... celo verovat preneha . Kljub vsemu ... na koncu zgodbe far, ki je ostal zvest samemu sebi, njegov medved in njegova nova ljubica srečno privandrajo na konec štorije, medtem ko se vsi ostali slej ko prej nesrečno spotaknejo na svojih lastnih predsodkih . http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Nekoč je Marsa napisala ... da je LN forum mesto, kjer lahko ubesediš svoje misli . A veste...tiste stvari, ki švigajo kot miši po podstrešju ... sad ga ima, sad ga nema . No, ko jih zapisuješ, jih spravljaš v red ... in v takšno agregatno stanje, iz katerega je možno oblikovat svoja stališča do stvari, ki so ti blizu . Dokler ni napisano, povedano ... se niti ne zavedaš pomembnosti marsičesa . In v tem smislu je jezik/ beseda zame v funkciji razmišljanja ... bolj kot komuniciranja . Monolog, ki pa v naslednjem trenutku postane dialog ... odziv somišljenikov, ki jim je kaj od napisanega tudi, pa čeprav vsaj malo ... blizu. No, to ste pa vi ... moji forumski prijatelji http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png . Drugač sem imel pa včeraj en tak ... samotarski dan . Čez glavo je blo obiskov, voščil , druženja ... . Spalnico bom menjal v bližnji prihodnosti in sem iz omar zvlekel cunje , opral 5 pralnih strojev in jih čist po moško razobesil po celi bajti, ki zdajle diši kot Lenor osebno...po sivki . Naslednji teden bo imel pa vonj po bukvi ... . Ma , prov pogrešam že musklfibr, modrice po nogah in tečne stranke http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif

Silver http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png hvala za vse tvoje misli, ki obudijo prijetne spomine ali popeljejo v svet domišljije in razmišljanje o sebi... naj ti v lastno in veselje vseh nas tudi v Novem letu pero teče gladko http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sorcerer.gif

Srečnega človeka pa še nisem prebrala...... Ja, Silver - krasni stari časi ...berem knjigo premalokrat...net in tv sta bolj lagodna,,,, Sivi in mrakobni dnevi so, ko sem odpeljala psičko na obvezen sprehod, me je zeblo......severnik, megle, dež........

A veš, Zalaya … od nivoja mojega pisanja pa do romana so svetlobna leta . V tem trenutku nimam niti zgodbe, niti znanja , niti prepričanja, da karkoli takega sploh zmorem. Eno je samouk, ki ima žilico do pripovedovanja in nekaj čisto drugega je pisanje zares . Mnogo je razlogov proti, lahko jih naštevam do jutri in zgolj eden za … izziv lastnim dvomom, da je to možno. Mogoče sem pa res samemu sebi dolžan to storit ... vsaj poizkusit . Saj me ne bi bilo konec, če ne uspe. Naša Nat je togledno prava inspiracija … skočila je v vodo in zdaj zdaj bo zaplavala kot potočna postrv . Nič ni nemogoče in nikoli ni prepozno … Iknee, sem mislil, da je več snega … da gazite vsaj do gležnjev. Lepo pravljico bi se dal napisat od tam gori. Gozd, megla, mah , dračje … dodaš še škrate, vile, lepo pastirico in kakega volka. Za protiutež pa žleht čarovnico , požrešnega vaškega birta in pokvarjenega snubca . Zgodbo razreši slučajno mimoidoči princ, če hočeš nobel pravljico . Ali pa vajenček vaškega kovača, če naj bi bila bolj romantična. Dobro pa seveda zmaga ...

Silver, sem pogrešala tvoje po gozdu dišeče dnevnike, pa mi je Ceres prišepnila, da imaš tukaj svojo jaso, no, pa sem se prišla mal na zgodnjo jutranjo pašo. Taka fajn inspiracija za tisto pisanje, ko se naravoslovno in logično natrenirani um umakne in da prostor tistemu nedoumljivemu, ki prihaja iz medzvezdnega prostora. Tisto, ko v šepetu tišine zaslišiš pesem zvezd, kamnov, rastlin... ko ti tvoja duša prišepne, kdo si v resnici... Je čas za umik v zdravilno samoto gora in gozdov in čas za povratek med ljudi, s pesmijo gozdov v srcu in globino zvezdnega neba za očmi. In so svete stvari o katerih ni besed ... Tisto o mačjem lovu je kar res, da mačke bolj lovijo, mačji ženski hormoni so to, naše muce so lovile vse, kar je lezlo, šlo in letelo še posebno, ko so imele mlade, kljub hrani v izobilju. Pa pri ta velikih mačkah - levih je isto, ta glavne lovke so levinje.

Ja, mene je tudi babja firbčnost sem prignala. Mah...no, saj verjetno že lahko povem. bom tule, da nau panike. Vilinski ključi -so avtorsko zaščiteni in preden sem sploh začela z delom, sem jih povprašala kako in kaj je s tem... če jih lahko in da bi jih, pa o tistem tam na Lentu sem razložila, pa da me v sanjah non stop preganjajo...(danes sanjala da moram Amar Nat -ljubezen, narest in to s takšno divje modro zeleno barvo )) skratka...najprej nič odgovora, potem naredim one tri, jih pofotkam in jim pošljem....nakar pa ful odgovor...da so mi ravno v tistem hipu hotli odpisat, da lahko...in da ja. Z mano bi sklenili ekskluzivno pogodbo - kar pomeni, da lahko edina delam mozaične vilinske ključe. )) Za piko na i...pa je bilo povedano, da so podpisali eno hudo pogodbo z neko ameriško multinacionalko....ki bo predstavila in tržila vilinske simbole po celem svetu. In pa ceno smo postaili...) hudo )). Zadnjič na stojnici so bili vilinci moj daleč najdražji izdelek in ljudje, se niti niso bunili. Ok..prodala še nisem nobenega..(imajo procente od prodaje, če pa oni prodajo, pa tudi..nekam večje...ampak ni panike). Tak..to je to.

Čudovito jutro in lep začetek dneva, ker sem našla ta tvoj blog.Sama babja firbčnost me je prignala, strici iz ozadja foruma na blogih pišejo krasne motivacijske zgodbe. Kaj vse človek nevede zamuja, ker se šalabajzersko giblje skozi ure svojega življenja.Premalo natančno, premalo skrbno in kar tako povprek. Lep dan vsem!

Da ne bo zdaj kdo mislil, da je tale piškotek kakšen hud kriterij, po katerem ocenjujem ljudi ... . Tud, če bi pojedla še mojega, bi ne bilo hude zamere ... . Hecno pri meni pa mi je ... ko takole, medtem ko pišem in brskam po sebi ... koliko enih odtenkov nje opazim ... mimogrede in nezavedno. Simpatija je po moje skupek vseh teh opažanj ki so (pri meni) bolj kot ne iracionalne narave . Kako govori, kako te pogleda, kako se te dotakne, kako se oblači ... kako se obnaša do piškotka pri kavi ( to je bolj proti koncu seznama) . Če ti je to všeč in je tudi obojestransko, potem greš dalje in če lahko simpatiji dodaš še iskrenost, zaupanje, skupne interese ... potem končaš na jutranji kavi . Ampak to je moj odnos do odnosa ... kdo drug ima drugačnega . Ljudi , po še meni ne čisto jasnih kriterijih, razdelim na simpatične in malo manj simpatične . Pri prvih so mi všeč tudi njihove napake, pri drugih mi gredo celo kreposti na živce . Tko je ... . To frazo uporabim, kadar nekaj je tako, kot čutim, pa tega ne znam čisto razložit ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Đezus...pa je pomladni sonček le podaril trenutek časa, ko se Silver ni mogel več izmikati navdihu...da nahrani naše duše, željne malo "hranljivega namaza" v današnjem norečem času.. .V službi ni da ni, je še kje kdo, ki bi še imel kakšno novo in dodatno poročilo? Sem pa ta teden bila na musicalu Cvetje v jeseni. Vsa čast režiji, glasbi, sceni, izvedbi... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif Ah ja, globoko nekje le čutimo naše slovenske korenine in zemljo...smo imeli kar solzice v očeh. Lepo "pomladujte" http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

Zelo lepo, Silver..je v tejle sobici Lune.. V resnici..premisljujem..smo vsak v svoji sobici..ko pokukas v druge.se v nekaterih pocutis nelagodno..ali bolje ..nedomace. V tvoji je prijetno, neizumetniceno. Toplo.

Silver, imaš poseben dar za odkrivanje tančic. S svojim zapisom si se dotaknil mojega razmišljanja, občutkov, ki se mi porajajo v zadnjih letih. Še daleč od tega, da bi rekla, da sem stara. Vendar čas - tempus fugit - se mi skozi drobne trenutke neizprosno odstira. Čeprav nočem preveč mislit o tem, vidim, kako otroci okoli mene odraščajo. Pa ne prva, že druga generacija. Prvi vnuček v moji družini. Z 10 let starejšo sestro sem povezana bolj kot kdajkoli prej. Ko sva bili še otroka, jz še 5 letna, je že odšla na šolanje v drugi kraj. Kar vsekakor ni prispevalo k povezanosti, saj je bolj redko prihajala domov. O tem bi se dalo še pripovedovati, skratka, naj nakažem, da ji pri očimu (mojemu očetu), ljubitelju alkohola, ni bilo lahko. Ni čudno, da jo je mama čuvala kot punčico svojega očesa, čeprav na daljavo, ko se je kasneje odselila daleč proč. In sem ji oni dan prvič povedala, kar sem sicer čutila, ne pa izrekla: Pogrešam te. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ukid.gif Tako, da je čutila izrečeno iz srca in se nama je kar milo storilo. Ja, to je življenje. Paleta čustev in odnosov, med katerimi že tako težko vozimo. In kaj šele, če se temu pridružijo kakšne težave z zdravjem. In v tej luči, je pomembno dokazovati si svoj prav tule na forumu? Se zmerjati in braniti še z večjo silo? Ljubite(mo) se med seboj...ni treba biti kristjan. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowers.gif

Pol ure na samem z nekom ... v tišini ... pa da ti je še vedno prijetno, čeprav ni spregovorjena niti ena beseda. Tud to spada pod ujeti ritem z nekom . http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Ritem "hvatam" s tistimi, ob katerih sem lahko , brez zavor in samocenzure, točno to, kar sem. Prijetnost, iskrenost, zaupljivost in toplina ... empatično . Vse ostalo je znosno, vljudno, spoštljivo ... cela paleta socializiranega . Ampak eno brez drugega ne gre in se prepleta skozi odnose . Če pogrneš na enem področju, slej ko prej trpi tudi ono drugo ...

Z lajki jaz ekonomiziram, pa gre ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png . Naspal sem se odlično , enako kot že zadnjih nekaj dni . Te dni imam obveznosti tako splanirane, da sem ... celo zame ... zgodaj pokonci, zvečer pa me nato začne zmanjkovat že ob osmih . Skoraj nič Tv ... mogoče pa zato dobro spim, ker si mi po glavi ne valjajo problemi od vsepovsod , ampak zgolj oni z domačega dvorišča. Sej kakšen dan jih ni tako malo, ampak te vsaj obvladujem. Onih drugih ne morem . Konjska hoja. Pred leti je imela pri nas konja ženska, ki ga je skoraj vsak dan vozila na pašnik in potem nazaj domov . Z vsemi temi sprehodi gor in dol se je lastnica (in ne obratno) naučila hodit po konjsko. Pomeni ... enako dolg korak, kot njena kobila. Isti ritem in zibanje v bokih. Je blo tko hecno in simpatično... konj ima štiri noge in jih premika diagonalno ... leva sprednja in desna zadnja , desna sprednja in leva zadnja ... in pri tem opleta z ritjo levo in desno. To je težko posnemat , ampak njej je nekak uspelo ... ujet konjski ritem . In tko je potem sčasoma začela hodit tudi brez konja.

Silver, piši, piši! Dajem častno pionirsko, da tvoj roman bom pa prebrala, http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png če ne drugač, pa ob štirih zjutraj (ker za zvečer pa res ne morem obljubit - spanec pri meni zvečer zmeraj zmaga). Moji volkci bodo pa še malo počakali, zdaj so najprej na vrsti drevesa - pišem namreč knjigo / serijo člankov (bomo še videli, v kakšni obliki bo izšlo) o zdravilnosti dreves in gozda. Vključila bom tudi nekaj mitologije in ljudskega izročila o odnosu človeka do dreves in gozda, o psihološkem pomenu gozda za človeka, arhetipih, pa seveda čajčki in zdravilni pripravki iz dreves. Če poznaš kake zanimive zgodbe, pripovedke, izročila o posameznih drevesih in gozdu, ali kako literaturo, ki je morda še ne poznam, se priporočam, bom zelo hvaležna. Več glav več ve, pravijo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Usedi se in počakaj... Nekaj, kar je bilo meni prepovedano, za to, da sem končno prišla do tega, sem se morala preseliti ven iz ponorelega sveta mesta in stran od moje mame, hiperproduktivne superženske, ki jo je panično strah tega, da bi se ustavila, ker je to zanjo enako propadu. Najprej pa sem se morala dokopati do spoznanja, da je to zares pomembno, potem sem se morala pa še prepričat (in to, bogami, je trajalo leta!), da to zares smem narediti, da imam pravico, da se sredi (svoje ali tuje) zmede in - pogosto navidezne - potrebe po nekem delovanju, ustavim, grem v gozd ali k reki in se usedem in sedim, dokler je potrebno, da se popolnoma umirim in začutim, zaslišim tisti pravi glas, mi sede v zavest tista prava misel... Na nek način zdaj prav uživam v tem pogumu, v tej moči, da vsemu in vsakemu navkljub to dejanje postavim na prvo mesto in si to dovolim. Ja, včasih mora kaj ali kdo tudi počakat. Ampak do zdaj se je še vedno izkazalo, da je bilo tako najbolje.

Včasih najdeš med vrsticami leposlovne knjige misli, ki jih še dolgo pomniš in eno takih imam tudi doma. V Pojdi, kamor te vodi srce skozi pisma babice vnukinji avtorica Susanna Tamaro naniza tudi te vrstice: "Kadar se boš počutila izgubljeno in zmedeno, pomisli na drevesa in se spomni, kako rastejo. Spomni se, da drevo z veliko krošnjo in majhnimi koreninami izrujejo prvi sunki vetra, v drevesu z velikimi koreninami in majhno krošnjo pa sokovi s težavo krožijo. Korenine in krošnja morajo rasti v sorazmerju, trdno moraš tičati v stvareh in jih obenem presegati, le tako boš dajala senco in zavetje, le tako se boš, ko pride čas za to, osula s cvetjem in sadeži. Ko pa se bodo pred tabo odprle številne poti in ne boš vedela, po kateri bi šla, nikar ne izberi kar na slepo. Usedi se in počakaj. Vdihni globoko in z zaupanjem, tako kot si vdihnila takrat, ko si prišla na svet; ne dopusti, da te kaj zmoti, ampak čakaj. Samo čakaj. Bodi pri miru, čisto tiho in prisluhni srcu. In ko ti naposled spregovori, vstani in pojdi, kamor te vodi."

Medtem, o si tuhtala, sem jaz že dve uri spal ...sem prekurjen ob bukovine in čist nč intelektualno sposoben ...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png * * * Med buklami, ki jih imam zdajle sposojene, je tudi ena iz reikija in je podčrtana in obkrožena še pa še . Jaz po tujih knjigah ne čečkam, ker se ne spodobi...po svojih pa tud ne , ker jih je škoda . Našel sem pa že pri sposojenih... raznorazna pozabljena kazala, bankovec za ne vem več koliko YU dinarjev , listek s telefonom, ki ga nisem zavrtel . Knjige so fajn za obtežit po pomoti opran in zmečkan bankovec . Pa še na eno knjigo se vedno spomnim ... tehnična dokumentacija za Motorolo 68030 . V vojski , kjer možgani ne počnejo nič, sem jo iz čistga dolgčasa prevedel iz angleščine s pomočjo žepnega ang-slo slovarja . V prostih popoldnevih v pisarni starijeg vodnika , medtem ko je preostala vojska spavala . Tipkano na pisalni stroj ... 60 strani formata A3 . Ko sem odhajal domov, sem v navdušenju vse to v omarici zapustil armiji ... original knjigo in prevod , ki je bil drugač obupen , pa še v slovenščini . Kaj čjo oni s tem ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Priznam tudi, da sem med prevajanjem v pisarni ene parkrat zavrtel telefon in poklical domov . Telefon je bil tam, jaz sem bil tam ... in zakaj ne bi . In tudi sem, dokler me niso zasačili in je dežurni oficir zagrozil s pritvorom. Takrat ni blo enostavno telefonirat domov. Edini javni telefon v kasarni je bil stalno zaseden, izhod iz kasarne in možnost obiskat pošto si imel pa mogoče na tri tedne enkrat . Takrat ni bilo mobitelov ...

Pa nisam ti ja mačak, pa da vatam tvoje misli. Hihi http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png . Ampak res, šele ko kaj ubesediš, bolj jasno oblikuješ čustva, občutke. Ki se sprva valjajo okoli, kot oblaček različnih barv in črk ter teže, nato pa ga pogledaš in poimenuješ... Včasih prav nič presenečen nad imenom, včasih pa, kot bi dvignil roleto in vse se osvetli z jutranjimi žarki sonca...In včasih, kot da odpreš kakšen predal, v katerem je ropotarnica in zagledaš predmet, ki si ga dolgo iskal... Midva sva bila pa za praznike, kot vsako leto, prav "egoistična". Saj se je že prej ves čas dogajalo, rojstni dnevi, kar trije v decembru, božič in novo leto, dirke po trgovinah, obiski. Od prvega dalje pa zahajava vsak dan v gozdiček ter naravo in uživava v zimski pravljici. Človek ne bi verjel, kajne, da si že želimo vsakdanje obveze. Šele takrat v celoti padem v svoj ritem in naredim več kot sedaj, ko je cel dan prost. Čeprav, no ja, sem delala do zadnjega. In kolikor nisem, na Silvestrovo sem si privoščila samo dve uri dela v službi, sem nadomestila včeraj dve uri in še danes bom kakšne 3 ure. Ponedeljek "čaka in hoče imet" zjutraj vse parajt za rok, ki pač neusmiljeno je, čeprav je prvi delovni dan... Čim lažji zdrs v nove delovne zagone http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wizard.gif

In kaj naj človek tebi zaželi (poleg zdravja) ....da bi te še naprej razveseljevali kodri ....da se oglasiš sem in tja s subtilnim zapisom ...in da ostaneš Silver

V mojem zgodnjem otroštvu, ko so bile zime radodarne s snegom, se je naša sankaška steza začenjala globoko v gozdu in se po strmi klančini spuščala mimo hiš do vasi. V družbici petih otrok sem bila najmlajša, a vendar nisem smela nikjer "manjkati". http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Ko smo sani zvezali v "vlak", sem najraje sedela na prvih, saj so vse ostale ob zavojih rade "ušle" k oviram ob poti. Tako je bilo kanček sreče tudi v podrtem snežaku, obenem pa mi svoje kape ni bilo treba z metlo klatiti z njegove glave – kamor so mi jo tako radi zataknili starejši. Rdeča kapa, šal in rokavice me še danes gledajo iz črno-belih fotografij, ki jih hrani mama. Na eni od njih sedim na sankah za svojo starejšo sestro in se smejim na vsa usta. Na drugi pa stoječa pred sneženim možem zamišljena strmim nekam v daljavo… Otroške oči imajo posebno moč videnja. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Hehe, meni jih je ugrabila predbožična norišnica. Volkci so se ji umaknili globoko v gozd, jaz pa sem (spet!) padla vanjo. Vsako leto si rečem, da se ne bom dala, da bo to pa zares mirno, spokojno obdobje, tako kot bi pravzaprav naj bilo - narava se umiri, noči so dolge, snežinke počasi drsijo skozi nebo (no, vsaj zdajle, če že prej niso), ljudje naj bi govorili potiho in počasi in si vzeli mir za poslušanje - sebe, drugih ljudi in narave. Pa nekak ne uspe, v službi je norišnica, otroci se po svoje vključujejo v vso to vročico in jo prinašajo s sabo, pa druženja, pa priprava tega in onega, vmes se pokvari avto ... in gre mir globoko med bukve in visoke, goste smreke, tja pod goro... No, zdaj se je pa umirilo, zunaj sneži, dopoldne sem mlajša dva odpeljala na vlak za k babici, nabavila fasunge za tri dni, drva so pripravljena na terasi, pri roki - zdaj lahko zapade obljubljenih 40 cm in bom kar sedela v zakurjeni sobi in pisala o zdravilni moči dreves ...in v miru se celo utegne spet prikazat kak volkec v pravljico. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Res si želim, da bi znala in zmogla opisati stvari tako, kot jih znaš ti.....preprost sprehod po prednovoletni Ljubljani + kuhanček Hmmmm.....včasih mi vonj, včasih glasba, včasih pogled , prikliče praspomin....vedno prijeten....fleš na nekaj..... Meni življenje diši

V osemdestih je nek kantavtor našega prostora pel: "V srcu mojem zima ždi, šel bom v poletne dni, tam, kjer v pesku so sledi..." A zima na tvojem blogu je drugačna: odeta v šal in sklenjenih rok okoli tople skodelice čaja nas gleda iskrivih oči. Odstira svetlobo drobnih trenutkov sreče, ki s tem postajajo del naših ... minut. Naj te razveseljujejo še naprej.

Pa za parklje (kozje) tud ne ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Jaz, ko pišem, samo pišem...ker domišljija kaj hitro pobegne . V glavi podoživim zgodbo kot niz slikc, katere skušam potem prevest v besede. Kolkokrat ne najdem pravih, pa vseeno kar napišem , da ne izgubim rdeče niti . Popravljam, spreminjam in oblikujem kasneje. In včasih zgodba po vseh naknadnih zapisih krene čist drugo pot , kot je bilo mišljeno . Sem samouk in ne vem, kako se tej reči pravilno streže , ampak meni tako odgovarja . Verjetno se da zadeve tudi drugač lotit ...bolj pri rogeh. In kaj Slavc trenutno počne ?

Dobra novica za ljubitelje sonca ... ko sem zdajle zakuril v centralni, je peč potegnila takoj . Ogenj se v kurišču ni sukal tamo ovamo, ampak je kar zabobnelo skozi tuljavo . To lahko pomeni samo eno ...zračni pritisk raste . Pri vzhajanju kruha je pa po mojih izkušnjah obratno ... če pritisk pada, potem lepše vzhaja. Če mi danes hlebec ne bo ratal, potem bo drug teden lepo vreme... . Čeprav včasih ne rata tudi, če pozabiš dat kvas ... Sprehajalci ... tule mimo mene je prava romarska pot. Zjutraj in zvečer uni s kužki, vmes pa solo . Samo jih je pa v kislem vremenu precej manj, kot ponavadi . Sej kužki bi šli , sprejahalci ne bi . Gredo do prve trate pred blokom, da kosmatinc naredi, kar mora naredit in potem nazaj v stanovanje. Tako da kkšen dan koga kar pogrešim . Tule pri nas ni http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png sonca že najmanj 14 dni, če ne clo več .

Knjigo je najlepš prebrat na dah. Seveda, če nima 400 strani...ampak takšnih skorajda, da ni. Ko sem kot najstnik obiskoval domačo knjižnico, sem knjižničarki na pult prinesel šest, sedem komadov … za en teden sem ji rekel . A ne bi rajš za 14 dni ? No, lahko napišete tud za 14... ampak skoraj vedno sem bil naslednji Ponedeljek spet tam . Takrat je blo več časa, zdaj pa ... prebiram največkrat zvečer in še to premalokrat. Ampak zdaj so tudi bolj komot opcije na voljo ...internet, tv . Včasih so bile samo knjige . Krasni stari časi ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Lenoben deževen dan , ki pa se je kar prilegel po precej napornem tednu .

Dobro jutro Botra zima, ki sedi razgaljenih ramen ob vročem kaminu prav lepo paše v moje razvajeno jutro. Prijeten nov zapis mi je olepšal dan. Po stari razvadi sem dobila v posteljo kavico in opečen kruh, pa saj to je že preveč in zelo se trudim, da odganjam slabo vest. Zbudila sem se pa zgodaj in strastno požirala črke Srečnega človeka, Arta Paasilinne, prebrala sem celo knjigo od prve do zadnje strani. Zdaj pa razmišljam in se ne morem odločit ali se muzam ali sem malo žalostna. Podjetnega, močnega, inženirja, ki je v kot poslal celo mesto, sta na koncu ukrotili dve ženski in otroci. Konec ustvarjalnega duha. Pa kaj ni ponavadi kontra, pa se ženske ustalimo in izberemo kotiček doma? Bemo, moram še malo preučit psihologijo teh dveh žensk Grem umirjat svojo slabo vest in po načrtu toliko bolj intenzivno vrtet cunjo, po koroško kar "coto". Ta vikend bo bolj lahkoten, bolj kot ne kuha samo za naju. Za posladek pa bova popoldne varuški. Pa še to ne preveč, je le treba upoštevat, da sva malo ven iz kondicije Ja res, trenutki ko opustiš racionalo in ukradeš urice zase, so neprecenljivi. Go for it Silver, nekatere knjige so na mojem seznamu, nekatere pa preprosto izberem med razstavljenimi v knjižnici. Na polički oz. dveh, kjer so izbrane knjige, samo še nisem vprašala, po katerem ključu. Prijateljica mi je priporočala še Vedeževalec je povedal, v naši knjižnici je še ni. Knjižničarka je malo skeptično gledala, ko pa sva skupaj pogledali na netu avtorja, Tiziana Terzanija, dobrega pripovedovalca in dopisnika iz Jugovzhodne Azije, je knjigi prec zrasel ugled in bo menda naročena Tako da, prijetno topel dan, z veliko knjig pri roki

S tastarejšim sinom prinesla še eno zadnjih suhljadi, pravzaprav mokradi iz gozda. Megle se vlečejo skozi gozd, močijo tla, obešajo se na veje in lase. Še nikoli prej nisem opazila toliko živozelenega mahu po tleh, opad pa takoj dobi kake glive. Nekam drugačen je gozd letos, ko grem sama skozi to meglo, se zdi kot iz neznane pravljice... še glas od mojih znanih krokarjev se nekam čudno oglasi, ko nad mano priletita z njune pečine. Snega pa ni več, je pa padel pred par tedni, nekaj cm, glih zadosti, da sem ga na strehi pripeljala našim v šolo na ogled in si fantje niso mogli kaj, da ne bi tistim svojim posebnim dekletom poslali kake kepice...

a sem si se preselil? sem imela pravo domače branje zdaj. Kar se mačke tiče - je naša Lina enaka - rumenkaste očke, kratki smrček, lepo oblikovana glava. Sicer prava Naomi Campbell...takšna elegantna muca, če se le da prespi večji del dneva. Lovi samo za velike praznike, ali pa če miš dela samomor. S tem, da mi zadnjič eno prinesla, jaz pa nisem bila zadovoljna z njenim izplenom:))) in ji jo (miš) odnesla ven. Mura je bolj lovila (tista pokojna črno bela muca) -vse živo -od kač, do voluharjev in ptičev seveda. Tak, da....tu in tam pa se le javi v dnevnik

To pa res drži, drago dekle http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif ... da je svet skozi zrcalo fotoaparata drugačen. Postaneš pozoren na stvari, na katere prej nisi bil ...

"Svet rešujem tako, da mu ni treba reševat mene . Manj si ne zasluži, več ne potrebuje ." Wow! Moj poklon.

Čisto vsak si kdaj nadene kakšen nezaslužen in nenadejan križ na pleča in tedaj je pomembno, kako ga nosimo. Križ ni breme samo za njega, temveč tudi za bližnje . Spregovorit o tem, prosit za pomoč, podporo ... vse to je OK, dobro in človeško. Opletat z njim po drugih, krivit njih za svoja bremena je destruktivno. Iz enega prizadetega nastaneta dva, iz dveh štirje ... . Tedaj je smiselno prekinit verigo, omejit škodo in se odmaknit, drugače si še sam potegnjen v vrtinec, ki ima ponavadi dno zelo globoko...za nekatere pregloboko. Rešimo lahko zgolj tiste, ki si želijo rešitve...v nasprotnem potonemo tudi sami. Je pa najtežje to storit pri najbližjih, ker smo čustveno tako vezani nanje .. ker smo "dolžni" . Na forumu se to kaže malo drugače --- > ukvarjanje z drugimi . Pobereš (svoja) polena pod svojimi nogami in jih mečeš drugemu pod noge ... če je meni slabo, pa naj bo vsaj enako tudi tebi, če že ne slabše. Vidiš iver v tujem očesu, bruno v lastnem pa gladko spregledaš. Če sprejmeš takšno igro, smo na koncu vsi enako ... slabi . Tudi to je destruktivno in marsikoga to prizadene, čeprav naj bi forumiranje ne jemali zelo osebno. Samo ni tako...marsikdo je to doživel na lastni koži , reagiramo pa na različne načine... z odmikom, z agresijo , z relativiziranjem . Vsakdo v skladu z vzorci, ki jih nosi s seboj.

Eno Jabolko in droben roman na dan prežene zdravnika daleč stran ...

Všeč mi je tole ... Meni življenje diši . http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Silver... A ne bi ti zdaj čez zimo napisal kakšno povest. Tale zadnja impresija je fantastična! Prav tako vsi ostali zapisi. Pravi balzam za dušo so. Meni uspe kar odplavati po tistih hostah....

Bi lajkala, pa mi že spet zmanjkalo lajkov. No, pol veš, zakaj sem prejšnji teden skoraj lebdela cele dneve:))) če bi bila 2o kg lažja, bi me kar odneslo v višave sploh se ni dalo z mano razumno pogovarjat, ker sem se ves čas režala kot opica. Nekako mi rojilo po glavi, zakaj sem od junija ali začetku julija..ne spomnim se točno - čakala do zdaj...in cincala in kaj vem kaj še vse...zato, ker ni bil pravi čas. Zdaj pa je. Samo evo..padla na realna tla. Treba bo še tudi kaj prodat madonca...

Zadnja leta sem se odločila, da bom ena tistih, ki ljudem dá t. i. povratno informacijo. Da povem mojemu zobarju, da me njegova injekcija nikoli ne boli, ker je dána z občutkom. Povem serviserju, da je eden tistih, ki ga bom poklicala, če bom obtičala zaradi prometnega zastoja in posledično zamudila pet minut - saj pri njemu to, kar se dogovoriš, drži 'pri piki'. Da povem tisti moji prijateljici, s katero sva se sposobni narežat v še tako turobnem dnevu, da je prva, na katero se spomnim, ko izvem res dober vic in ji ga zato prepošljem takoj naprej... Tisto, kar mi je všeč v tej tvoji Tempus fugit temi je, da vidiš ljudi. Da iz njihovih kretenj, besed, odzivov razbereš tisto, kar doživljajo in ne spregledaš, kaj vse se 'pretaka' v njih. Jih znaš poslušat tudi takrat, ko marsičesa ne povedo. Morda te tega res naučijo prav ... konji. Ali pa gre za tisti dar, ki ga nosiš v sebi in s katerim je življenje neprimerno bolj polno ne le tebi, temveč tudi drugim. Naj ti bo tako tudi vnaprej.