Kako to, da se sploh da ljudem razmišljat o ljubezni? Ne, da se jim da, da so razpoloženi za teoretiziranje. Na to lahko samo tri pikice. Si ti videl nekaj, kar res boli? Recimo zapuščene otroke v Bolgariji. S polomljenimi kostmi pri treh letih, brez razloga? In tako vse povsod po svetu. Za takšne, majčkene potrebe po ljubezni, ki se dogajajo pod okriljem kvazi civilizacije, sicer imam razumevanje ampak samo v tem smislu, da je nekomu potrebno pomagati do donošenosti, pa če se to zgodi pri 26, pa zakaj ne, sam da se zgodi. Sam da bomo odrastli? A Ne? Ajde, živo živo. Tako je, priviligirani besedičimo, in nam ni treba nič naredit. Razen to, da se posvetimo svoji duhovni rasti, pa naj gre za umetniško, družabno, družinsko, svako jako..... bilo kaj. Dejstvo pa je, da smo zadovoljeni ha! v svojih kokončkih. Od svojega ega ne bomo odstopili. Tudi v samaritanskih podvigih ne. Ta svet je neskončen. Nima smisla, je pa utemeljen.