korenjezeljekoleraba

Ja, se čist strinjam.

Got The Time

Sophie's Choice In življenje gre naprej

Sophie's Choice Ne znam drugač. Moram vse pokvarit.

Kako to, da se sploh da ljudem razmišljat o ljubezni? Ne, da se jim da, da so razpoloženi za teoretiziranje. Na to lahko samo tri pikice. Si ti videl nekaj, kar res boli? Recimo zapuščene otroke v Bolgariji. S polomljenimi kostmi pri treh letih, brez razloga? In tako vse povsod po svetu. Za takšne, majčkene potrebe po ljubezni, ki se dogajajo pod okriljem kvazi civilizacije, sicer imam razumevanje ampak samo v tem smislu, da je nekomu potrebno pomagati do donošenosti, pa če se to zgodi pri 26, pa zakaj ne, sam da se zgodi. Sam da bomo odrastli? A Ne? Ajde, živo živo. Tako je, priviligirani besedičimo, in nam ni treba nič naredit. Razen to, da se posvetimo svoji duhovni rasti, pa naj gre za umetniško, družabno, družinsko, svako jako..... bilo kaj. Dejstvo pa je, da smo zadovoljeni ha! v svojih kokončkih. Od svojega ega ne bomo odstopili. Tudi v samaritanskih podvigih ne. Ta svet je neskončen. Nima smisla, je pa utemeljen.

Ali je ljubezen... te tri pikice so zaradi prostorske ekonomizacije? No, bom še jaz, ker sem socializiran človek ... .

Spomnim se samo Benicia Del Tora, ampak on ni niti španec, niti ni tako neznan... spomnila sem se pa zaradi filma Fear and Loathing in Las Vega, ... verjetno ne gre za njega. Ker nimam tv-ja, ne sledim tem sporedom in to. In tut ne vem če sta v zaporu končala. Skratka, slab spomin na ene filme. Sem pa ravnokar pogledala Doubt in mi je bil zelo všeč. Vse v bistvu. Zelo korekten film, brez pavšalnih zaključkov, tako kar se zgodbe tiče, dialogov, vlog, vsega v glavnem.

A ne da je fajn. Ja. Ti pa zdaj enkrat greš, al sem jaz to vse pobrkala. Popojutrišnjem? Lepo se imej. Razmišljam o kakšni popotniški pa se zdajle nič ne spomnim. Boljš nič, kot pa kar nekaj.

AS

Ja bla. Bla bla. Bla. No, zdaj sem se pa razgovorila.

Tomaž Pengov

Hm... moj rešpetlin ma slabo lečo...in sem se z vrha pritihotapla med prve vrste. Sem se zavlekla v drugo vrsto, ampak me je en profesor s komolcem odrival, pa ne zanalašč, sam not je padu, se je vživel, ni znal drugač, takšni so... športniki...cccc

Čeprav, Albert je nogomet igral. On je že vedel. Jaz, če bi se znašla znotraj ekipe, take fizično dobro artikulirane, ne bi knjig pisala. Camusa je uničila Alžirska puščava.

Intelektualec je človek... (Camus)

Saj vse v dnk-ju piše. Ni razloga za preplah.

.

Hoj. Zoprna stvar ta strah brez očitnega razloga. Sama se z njim spoprijemam že kar nekaj let. Problem je v tem, da noben nasvet, razna začasna pomagala resnično ne zaležejo, saj se le-ta nenehno vrača,... pa še veš ne kdaj bo prišel. Enostavno si prisiljen raziskovati na lastno pest, z vsemi stranpotmi in zoprnimi epizodami. Meni se je to pričelo dogajati čisto iznenada, brez predhodnega opozorila, vsaj ne takega, ki bi ga lahko zavestno prepoznala. Sedim en večer pred tevejčkom, jem večerjo in.... BUUUUM! Nekaj tako silnega in grozljivega nisem do takrat še nikoli izkusila. Potem sem se za pol leta skoraj popolnoma izolirala. Nobenega družabnega življenja, nobenih ambicij, želja, samo ena velika groza. Sem se zredila za dobrih deset kil in postarala za dobrih dvajset let. Cmok v grlu, tak, ki vztraja 24 ur na dan ni in ni hotel stran, vse se mi je zdelo neresnično in strašljivo. Za besede, kot so bog, hudič ali karkoli kar bi presegalo čisto konkretno oprijemljivo eksistenco sploh slišati nisem smela. Strah me je bilo predvsem nekakšne večnosti, da ni zapika, konca, da bom za vedno tu, tudi po smrti, in da pravzaprav niti ne vem, kaj bo po smrti. Skratka, absolutno nezaupanje do obstoja, življenja nasploh. Da bi koga prosila za pomoč ni prišlo v poštev. Malo (ali veliko) je bil v igri moj ego, vedno se mi je zdelo, da jaz pa ja vse zmorem. Da bi vzela kakšno tableto tudi ni bila alternativa, saj me je bilo strah vsega tistega, kar bi po moji oceni lahko prispevalo k izgubi samokontrole.... in tako sem ždela pol leta. Potem je zadeva začela popuščati do te mere, da sem lahko vsaj približno pričela trezno razmišljati in sem se lotila raziskovanja. Predvsem sem prebirala kup neke različne literature in počasi sestavljala mozaik. Takrat sem pravzaprav ogromno odkrila o sebi in o svetu. Istočasno pa so z mene začele odpadati neke lažne samopodobe in pričakovanja. Kar je bistveno, pa je to, da sem zopet postala bolj sočutna, ne več tako arogantna in cinična. Enostavno, ko si sam šibek, vedno bolj in bolj razumeš tudi šibkost drugih in tako težje obsojaš. In to je prava moč. Torej, strah ima do neke mere zelo pozitivne učinke. Prispeva k samotransformaciji. Ni pa lahko. Jaz si še vedno želim, da bi šlo brez njega, da bi obstajala kakšna bolj udobna rešitev. Da ne bo pomote, spremembe na bolje se niso zgodile čez noč. Zadeva je še vedno tu, strah še vedno gloda ampak ni več tak, da bi mi totalno spodmaknil tla pod nogami. Problem je v tem, da nikoli resnično ne veš, ali si na pravi poti. Včasih se mi zdi, da bi lahko napade panike popolnoma izbrisala, če bi bolj hitro in drugače odreagirala, tako pa so se nekako stopili z mojim značajem in postalli del mojega karakterja. Po drugi strani pa obstaja nek del karme, ki ga enostavno moraš utrpeti in da tu nimaš kaj veliko postoriti, saj si glavnino naredil že v prejšnjem življenju, he, he. Kaj pa vem, zadnje čase prebiram Marjana Ogorevca in se mi zdi, zanimiv. Ozaveščanje vzrokov za razna trpljenja in ne odpravljanje simptomov. Je pa res, da vsega sam ne moreš ozavestiti, čeprav se ti zdi, da lahko. Človek je zelo pretkano bitje, predvsem rad vrže na finto samega sebe. Ravnovesje med samozavestjo in skromnostjo, ki stoji na pravih temeljih je resnična umetnost. Predvsem se moraš imeti rada, rada in še enkrat rada. Meni to predstavlja enega od večjih problemov, ki se včasih menifestira v pretirani sebičnosti ali pa v občutku, da si en navaden drekec pekec. Iz takšnih nihanj pa človek rad postori kakšno neumnost. Ampak, kot pravijo: ZA BOJEVNIKE NI MIRU!