ulica 4 galaksij

Zakon, ful vas je lepo prebirat,

bukowski je bog jz sm bog bukowski sm jz

Ulica 4 galaksij ma internet le na šihtu in trenutno nima ful časa. Kakor je bilo že rečeno, se človek dostikrat opeče, ko želi nekaj na silo. Sploh pa je vprašanje, zakaj to hoče. Zakaj je toliko ljudi, ki želijo pomagati planetu, živalim, ljudem. Zakaj, če hočem pomagati planetu, moram v bistvu spreminjati druge - a ni to čudno. Pomoč ne rabi posrednika, sploh ji pa tako pravi le človek. V resnici so to le dejanja, ki se nam postavijo na pot, kot preizkušnje. Zase vem, da ne bom pomagal nikomur več (skušal bom ne pomagati). Ker ni komu pomagati, ker ni nič za spreminjat. Kar pa ne pomeni, da sem empatični debil. Ko pride znamenje da moram nekaj narest - to tud nardim, pa naj to drugi kličejo pomoč, dobro delo ali kakor hočejo. Jz že vem zakaj sm to naredu - ker druge poti ni, oziroma so le ovinki okrog nje. In vedno ostane pridih skrivnostnosti - oh, kako to buri domišljijo. Lp

A se vam kdaj zgodi, da recimo ko rešujete svet (sebe, svoje probleme in probleme drugih, iščete poti k višjemu, modrujete z drugimi, "pomagate", želite "pomagati", "želite" pomagati, razmišljate vesoljno,,,....), da takrat samo polnite sebe z nekimi lažnimi energijami (jo kradete drugim?). A to zaznate in tega ne upoštevate? Kdaj pride preblisk, da bi bilo bolje biti tiho? A čutite da nekaj manjka? A ste zares že komu pomagali z besedami, ali je kdo zares že kdaj pomagal vam?