Spomincica

Draga Loola! Preberi osebno sporočilo, ki sem ti ga poslala. Oglasi se. Spominčica

Želim si biti le Spominčica, ki zadehti... Dragi moj, se spomniš božiča leta 2001 na Viču? Mislila sem, da se mi kaj lepšega ne more zgoditi. Potem pa si rekel. da si ne želiš več imeti otrok in da sem egoistična, ker si jih želim imeti jaz... Jaz pa bi naredila vse, da bi ostal ob meni, ti moj veliki zdravitelj. Ljubezen sem dojemala kot varnost. Ni dolgo, ko sem prvič pokukala na splete iz firbca kaj bi dobila pod imenom Rudi Kofol? Nisem ravno računalniško pismena, težko se pogovarjam z mašinami. Bila sem zgrožena, ko sem ugotovila, kako zelo je moj ego prizadet. Takrat sem težko sem sprejela tvojo košarico še posebej zato, ker sem bila takrat na hitro prepeljana v varno hišo, kjer sem se oprijemala katerekoli bilke samo zato, da bi ohranila samopodobo o sebi. Ljubezen ni usmiljenje... si napisal. Res je. Kadar se partnerica znajde v varni hiši, res ni nujno, da se novi partner ukvarja z njo. Sploh, če ima toliko dela. Spomnim se noči, ki sem jih prejokala in prerauhala na stranišču, pod tuši in mojih dveh odraščajočih deklet, ki sta me tolažili. Čez nekaj dni sem se znašla med reikisti in danes po petih letih z Markom pridno delava na sebi včasih bolj, včasih manj uspešno. Učiva se lekcij narave in še vedno me boli rit s katero sem priletela na trda tla. Je pa zato bolj trpežna. Berem članke ljudi, ki se jezijo. Tudi jaz bi te takrat dala na forum, če bi znala. Da bi šla moja jeza ven. Pa sem se začela spraševati zakaj je dobro, da sem poklicala tvojo številko objavljeno v Salamonovem oglasniku med kurbami in astrologi, zakaj sem naročila horoskop, zakaj si me nadrl, ker ga nisem šla takoj istat na pošto, zakaj sem te nadrla nazaj, zakaj sem te povabila k sebi domov, čeprav je bilo nevarno, zakaj je slučaj, da imaš rojstni dan na isti dan kot moj pokojni oče, čeprav se še vedno ne spomnim, da me je posilil, zakaj sem dovolila, da si hodil, kadar te je bilo volja, ponoči in podnevi in bil vedno potreben in včasih tudi jaz predvsem tvojega objema in zakaj mi je proti koncu najinega poznanstva moja desetletna hči dejala:"Mami, a ti res rabiš tipa, ki pride enkrat na štirinajst dni, te nabriše in gre?" Zakaj sem hotela verjeti, da me imaš rad, zakaj sem mislila, da si polbog, ki pozna mojo preteklost, sedanjost in prihodnost in še več, moja bit je bila odvisna od tvoje pozornosti. Rekel si:"Klin se s klinom zbija!" Bolečina iz otroštva se zbije z bolečino v sedanjosti, sicer pa jo prikličeš v bodočnosti. Morda si res tako sposoben, morda res tako nor, morda sem te rabila, da si zbil še zadnji veliki klin moje bolečine, "ko me je očka zapustil". Morda pa si navaden cepec, ki me ni obral za preveč denarja, ker ne plačujem tipov, s katerimi spim. Ne vem več. Vem le, da sem hvaležna Bogu za klin, ki si mi ga zabil, me pustil, ko mi je bilo najbolj hudo, tam, kjer sem bila najbolj varna, takrat, ko je bil najbolj primeren čas. Odrinila sem se od tal, poslušala moje srce in spoznala, da me edino otroci rabijo in da ljubezen ni varnost. Je pa pogum. Ja, izgubila sem staro identiteto. Hvaležna sem ti. Te pa prosim, premisli, če res potrebuješ to, da ljudi moriš z butastimi SMS-i in s tem, da ženske zdraviš tako, da spiš z njimi. Dovolj si sposoben, da zdraviš tudi drugače z enakim efektom. Tudi ginekolog zdravi, pa nič ne brunda zraven. Je profesionalen. Nekatere se odbijejo od tal, nekatere znamo biti pretočni kanal za tako obliko ljubezni, kot jo ti poznaš, pa čeprav samo intuitivno, ker če bi malo mislile, ne bi dale nikdar hlačke dol. Mene nisi posilil, vendar se tega zavem. Morda pa nekatere ne. In jih tvoj klin zabije čisto do tal in si več ne opomorejo. Ne verjamejo več ne vase, ne drugim in ne zaupajo več niti uradni, niti alternativni medicini. To, da si nas pripeljal v svoje stanovanje v bližino svojega sina ni bilo ok ali pa še vedno ni, če to še počneš. Če že sebe ne maraš, razmisli vsaj o svojih bližnjih, ki naj bi jih imel rad. Razlika med nami in bogovi je v tem, da imamo mi svoje potrebe, zato postavljamo meje, želimo, ljubimo, sovražimo. Oni pa lahko samo odpuščajo. Vsem obolelim od njegovih klinov, dajem namig: Ljubezen prihaja po različnih kanalih v različnih oblikah. Včasih so zelo poučne, včasih do nadaljnjega neuporabne, vendar če verjamemo v ljubezen kot vir vsega lepega, katerega del smo, potem se bo enkrat, ko bomo pripravljeni, rodila tudi za nas. Žal pa moramo sprejeti odgovornost za "svojega otroka", ki ga peljemo k najboljšemu zdravniku in seveda verjamemo in pričakujemo najboljše zdravljenje. Če pa vemo, da ga peljemo k šarlatanu brez certifikata in porekla, verjamem, da dobimo kar dobimo. Lepe praznike ti želim Rudi in tudi vsem, ki se ob tvojem zdravljenju in pozornosti počutijo ogroženi in prizadeti. Izberite si drugačen konec zdravljenja. Nasmehnite se sebi, kajti tudi takšni smo. Šarlatani z izgubljenim ponosom.