da malo osvežimo temo s svežo krvjo... tut jaz sem mela tipa, pa se je zgodilo nekaj, kar mi je dalo malo mislit, tako da sem spoznala, da je življenje kratko. vsekakor sva šla z bivšim že tako skozi neko precej časa trajajočo krizo, ki se je v končni fazi končala tako, da sem ga prevarala. zgodba se sicer ni dolgo vlekla, ker sem videla, da se je z moje stvari do njega nabralo že veliko navlake in spoznala, da je bolje narediti rez... da bi bilo vse drugo le še podaljševanje agonije...da bi drug drugega lahko le še bolj prizadela. kmalu za tem mi je umrl nekdo, ki mi je bil zelo blizu. in na pogrebu sem pomislila, da on ne bi hotel, da se kisam in smilim sama sebi. tega se bolj ali manj skušam držati, čeprav včasih pridejo trenutki, ko bi se najraje zabubila v posteljo in nikdar več vstala. kako jih prebrodim? preprosto. zjutraj vstanem in grem v službo. in se skušam nasmejati kadarkoli le dobim priložnost za to. skušam se zavedati, da je naš čas omejen in zato dragocen. in da vse mine... tudi bolečina... ne skušam se ji postavljati po robu, ker vem, da sem proti njej nemočna... in če se ji upiraš, ne boš dosegel nič drugega, kot odložil usodni trenutek, ko te bo končno ujela. zato ji pustim da me preplavi in se zjokam kot dež...in počakam dokler ne mine... ključna beseda je ponižnost... ki je za moj ego kar hud zalogaj...ampak se navaja(predvsem zato ker nima izbire) torej-vsak dan sproti...tako kot vsi... Neruda je imel prav: tu in tam in v presledkih, bi bilo treba iti v kopel smrti... nikomur nočem solit pameti... ampak C'est la vie
