Se strinjam, da je smrt mladega človeka (ne samo otroka) izkušnja tistih, ki preživijo. Tista smrt je pomembna za osebni ali duhovni razvoj tistih, ki ostanejo za njim. Ne strinjam pa se, da otroku (ali mlademu človeku) ni lahko ... Umreti je lahko. Še posebej otroku, ki ni obremenjen s smrtjo temveč je to čisto naraven proces. Težko je tistim, ki ostanejo za umrlim ... Ampak je težko z razlogom - ker se morajo iz tega nekaj naučiti. vse se zgodi z razlogom. Moj oče je umrl mlad. Zelo mlad. In mesece preden je umrl, sta se z mamo pogovarjala o takih stvareh, ki bi dale slutiti, da se nečemu bliža konec. Nekomu, ki bi res znal prisluhnit tudi na tem nivoju. Sam (zavestno) ni vedel, da bo umrl, ker je bilo vse zelo nepričakovano. VENDAR verjamem, da je bilo to njegovo poslanstvo in da je njegova smrt pomembna za duhovno rast moje družine. Ne gre za žrtvovanje, temveč preprosto življenski ciklus ... Morda bo tudi moja smrt nekomu pomembna v istem smislu. Morda pa bom jaz živela do 120 let, ker leži moje poslanstvo morebiti nekje popolnoma drugje ... Sicer se da na marsikaj vplivati. Upam si trditi, da se da na večino stvari v posameznikovem življenju vplivati ... Ampak nekatere so tako močno povezane z našim življenjskim poslanstvom, da nima smisla ... Da se tudi sam podzavestno zavedaš, da je prav ravno tako, kot je.