Tudi sam sem bil v globoki depresiji in ta čas je prevladoval velik obup nad samim sabo, smislom, praznino in globoke samodestrukcijske težnje. Poskušal sem z naravo, športom, (poskušanjem) pozitivnega mišljenja in podobne nasvete, katere ponujajo antidepresijski priročniki (edino nisem šel do kakega psihiatra, ker ne zaupam neznancu reševanja psihičnih težav ali žretja antidepresivov, saj se mi too nikoli ni zdela rešitev). In nič ni prav nič pomagalo, kvečjemu me je še globje pahnilo v brezno nesmisla. Vendar ko sem enkrat že čisto obupal, bil na čistem robu zloma in samomora in strmel z balkona za skok, sem končno dojel, da sem bil idiot. Dojel sem, da dejansko nikoli nisem imel smisla in ga nikoli ne bom imel, saj je življenje na splošno nesmiselno in na splošno smo človečki ničvredni in prazni kot črvi, le da se oni tega ne sprašujejo in potujemo na malem kamenčku po neskončni praznini. Nekako me je razsvetlilo, da so moje osebne težave in depresija zares patetične in nevredne ubadanja. Dojel sem, da ni vredno umreti zaradi njih in prav tako ne kaj veliko bolj živeti z njimi. Le skozi ta spoznanja sem se lahko znebil te depresije in jo nadomestil z nihilizmom (kar za mnoge verjetno ni kaj bolje kot depresija).