Frasier

lep pozdrav! Mene pa zanima, kako priti do seksologa. Ugotovil sem namreč, da imam v spolnosti kr velike probleme in sem se znašel v slepi ulici. Problem je predvsem to, da se na nek način bojim seksa, in ne vem točno zakaj. ne morem se prepustiti in uživati, vedno tuhtam (tudi med seksom) kaj bo šlo narobe, ali delam vse prav, itd. Verjemem, da bo s časom boljše, a vseeno bi rad že sedaj kaj spremenil. Prihajam tudi iz zelo konzervativne in verne družine in dejansko se o spolnosti nikoli nismo pogovarjali. Sedaj sem z eno super punco, ki jo imam res rad (vem da so čustva tudi z njene strani takšna) in res nočem, da bi zaradi seksa šla narazen. torej, rad bi nekaj storil na tem področju in bi vas prosil za kakšen napotek, mogoče kakšno knjigo, karkoli koristnega. Hvala

unis, razumem, kaj si hotu povedat. ampak pr men ne pomen to prepuščanje toku to, da nič ne delam. glih obratno, zdej lahka delam kar hočem, ampak sn dost bolj brezskrben, ker pač menim, da se bo zgodila stvar, ki se mora zgodit, in sn zato bolj miren.

oprosti XYZ, razumem kaj si napisal, ampak ne vem kaj s tem hočeš. je to kaka slaba stvar, ta confirmation bias...? nisem ravno seznanjen s tem.

odmisli naslov... prej bi reku, da sn rabu potrditev, če prav razmišlam. hvala za skrb XYZ;)

ma strahopetec zato, ker verjamem, da pač bog določa to, kar se nam bo zgodilo in ker sem izbral lažjo pot s tem, ko to verjamem... ne vem, no, to je pač v moji glavi. srčno upam, da bo minilo, ker sem se zaradi vere spet začel veseliti življenja, ne pa biti v strahu. začel sem z meditacijo vsak večer, s tem, da se mal pogovorim s sabo, da ne morm met kontrole... počas bo, upajmo:) prav neverjetno je, kolk prava vera pomeni. ne tist, k folk hodi v cerku zato, da jih tam vidijo, ampak, ko zaupaš bogu, da se bo zgodila stvar, ki se mora zgoditi...

pozdravljeni! že več let imam probleme z anksioznostjo, ki so včasih lahko nevzdržni (bolečine v trebuhu...). razlog je pač moje sekiranje za prihodnost. vedno sem v takih situacijah želel prevzeti kontrolo, s svojo voljo ustaviti tesnobo, skrbi... ni šlo. pred kratkim so stvari postale res grozne, in začel sem se predajati toku in verjeti, da je to del življenja, da se dogajajo dobre in slabe stvari, in da je pač takšen božji plan. stvari so se v trenutku zasukale na boljše. nič več bolečin v želodcu, prvič po ogromno časa se spet počutim svobodno in brezskrbno... skratka SUPER a vseskozi me žre, da sem zaradi tega strahopetec, ki se ne zna soočiti s svojimi težavami in je izbral lažjo pot, s tem, ko priznavam, da obstaja nekdo nad nami. a po drugi strani sem se s težavami soočal več let skušal na silo in le z lastno voljo in močjo biti miren, a mi ni uspelo... takšne dvoboje imam skozi v glavi. je res kaj tako slabega, da sem se oprijel vere? mogoče kdo misli, da sem zaradi tega patetičen in res strahopetec, a verjetno sem se v zadnjih letih več boril s strahovi kot nekdo, ki kaj takega misli. je to, kar se mi je zgodilo možno primerjati s tem, o čem piše tudi Kojc... da pač moraš najprej nekaj pretrpeti, potem pa, ko spoznaš da je upor jalov, in da se je najbolje prepustiti, kar zdaj delam tudi jaz, vse steče bolj gladko. lahko kdo prosim komentira, kar sem napisal? hvala

Hvala vsem za odgovore! Še najbolj se sam strinjam z Markom... sn začel razmišljat in vidim da sn se obnašo ponavadi kot navadna ovca, kar bom definitivno spremenil, ker enostavno ne gre več tko naprej. Težave sn pa sam prepričan da niso telesnega izvora, ker prav čutim da nekaj začne brbotat v želodcu, če le razmišljam o kakšnih možnih negativnih posledicah dejanj... v glavi je problem. Kar se pa metala tiče... že kr neki časa jz metal poslušam, med drugim. sploh da me napumpa pred boksom, al pa pred fitnessom. Dobra muska, vseh vrst metala sicr ne morm prebavlat zarad vokalov, ampak na splošno mi sede. Ravno sn pršu domov, konc faksa za ta tedn... na žel. postaji me je čako ata z avtom, kasnej doma še mama in mi sploh ni do tega, da bi se pogovarjo z njima, tak občutek mam kot da sta lepo uničla en del mene, kar ni čist res in mi sploh ni všeč da sn tolk sovražno nastrojen... bomo vidl kaj še bo

Lep pozdrav vsem! Že vnaprej se opravičujem, ker pišem zdaj, ko rabim pomoč, drugače pa bore malo prispevam k temu forumu... vem da je to egoistično z moje strani a vseeno upam da ne bo zamer in da mi bo mogoče kdo pomagal s kakšnim nasvetom. Star sem 20 let in se soočam s težavo, za katero vem, da je vsaj mojim kolegom prihranjena. Že ko sem bil mlajši (osnovna šola), so doma pričakovali, da bom v šoli dobival same petice. To se je res dogajalo, hkrati pa sem se pred vsakim testom tresel, živciral, saj sem vedel, da bo manj kot 5 razočaranje... vsaj za moje starše. Že tedaj mi je razredničarka skušala dopovedati, da lahko to vodi le k želodčnim težavam in ne bo prineslo nič dobrega. Podobno se je dogajalo na športnem področju-najprej sem užival v košarki, kasneje pa je bila vsaka tekma muka zame... kaj če se ne izkažem?! stvar se je prenesla na vsa področja mojega življenja. Mogoče sem jo na šolskem področju omilil, saj sem vedno bil pripravljen in sem redno dobival dobre ocene-tudi sedaj na faksu. Kot drugo: strašne težave imam z ženskami... do pred kratkim se nisem spuščal v nobeno zvezo, ravno zaradi tega, ker sem nekako pričakoval najslabše... spet-kaj če se ne izkažem?! kar je povzročilo nepremostljive probleme, ko sem s punco prvič hotel seksati. Seveda sma kmalu šla narazen, in popolnoma ja razumem, da je končala to najino kratko "zvezo"... kaj pa naj počne z nevrotičnim tipom. Že pred parimi leti sem bil z neko punco, a ko sem to povedal doma, mi je mama prepovedala, da se še videvam z njo... jaz pa takrat še brez vsake hrbtenice sem jo seveda ubogal, in prekinil z njo. In kaj se mi dogaja sedaj... ravno je zunaj zabava a jaz enostavno ne morem na to zabavo. Bil sem tam, a kmalu sem zaradi želodčnih težav moral domov. Šel sem nazaj, ker se vseeno ne bom predal zlahka, prišel sem nazaj... spet isto. Obupna driska, zaradi katere sem priklenjen doma... vsakič isto. Verjetno se nikomur od mojih znancev ne sanja, kaj se v resnici dogaja z mano... v šoli nobenih problemov, telesno v dobri formi, tudi ne morem reči, da izgledam v obraz, oz. splošno na pogled slabo, a sem enostavno ohromljen, ko se soočam s kakšno spremembo. To se dogaja že več let, a zmeraj me je bilo sram bilo kje poiskati pomoč, ker sem pač verjetl, da moram svoje probleme rešiti sam... prebral sem dosti knjig s področja osebne rasti, Kojca imam verjetno naštudiranega tako, kot malo kdo. A ponavadi je vse v redu, dokler se dejansko ne znajdem pred kakšnim izzivom, spremembo. Takrat pa moje črevesje ponori, in četudi sam želim sprejeti izziv in se boriti se to dokaj klavrno konča-ponavadi na školjki. Torej... poln kufer že imam tega, da me vsaka stvar prestraši in tega, da me že kolegi počasi gledajo čudno, češ, zakaj še nimaš punce. Kaj naj rečem- sem jo imel a sem bil nesposoben in me je pustila...? in vsakič, ko gremo ven, sem pod hujšim pritiskom... češ, danes pa moram spoznati katero, in to me ponavadi totalka ohromi. Res ne vem več, kaj storiti... nikogar nočem obtoževati za moje težave, tudi staršev ne, ker navsezadnje mi nič ni bilo vsiljeno a izgleda da se sam tudi ne bom izmazal iz tega. Še to, ravno berem knjigo Portnoyeva tožba, in če je kdo prebral to knjigo in pozna glavnega junaka, potem lahko mogoče razume vsaj kakšen aspekt mojega problema. S tem, da se temu Alexu Portnoyu j... , če bodo njgovi starši zadovoljni, ali ne, sam pa ju imam vedno v glavi, ker navsezadnje brez njiju ne bi bilo mene, in tudi študirati ne bi mogel... V glavnem, ne vem kako naj se znebim tega, da vedno najprej pomislim, kaj si drugi mislijo, ne pa kaj si mislim sam- mislim da je to moj glavni problem, poleg še kakšnega drugega. Če se je kdo kdaj soočal s čim podobnim, ga lepo prosim, če lahko da kakšen nasvet, če pa se komu zdi moj spis predolg, pa ga naj pač pusti pri miru, saj imam že brez kritik dovolj težav. Hvala