zoi

Hmmmmmmmmmm besede, ki sem jih neštetokrat slišala pri veronauku... skupaj z mnogimi enakimi trditvami... človeški možgani so premalo razviti... itd... itd... Moč vere je enkratna gonilna sila, brez verovanja po moje ni prave sreče. Vsi verujemo: nekateri v Boga različnih veroizpovedi, drugi v ljudi, stvari, emocije, usodo... itd, da se ne izgubljam v podrobnostih. Nikomur nočem ničesar odvzeti, če nekdo čuti, da je Jezus Bog, potem je tako prav, če mu ta vera pomaga biti boljši človek. Meni sta bila potrebna dva stavka, da sem v sebi našla moč vere, ki izhaja iz mene in ne iz dogme, s katero so me izolirali od ostalega sveta od zibelke dalje (dokler se niso uprli možgani in čut za pravičnost) 1. " Svet bo boljši, ko bo sočutje stopilo na mesto usmiljenja." 2. " Ne prosi Boga, naj pride k tebi! Odpri srce, dovoli mu priti ven!"

mayan, vesela bom tvoje zgodbe, žal bi mi bilo, če mi je zaradi besede presrečna ne bi želela več zaupati. Priznati moram, da sem srečna, da se počutim srečno in da je to resnično naravno stanje, saj kadar je tako, se mnogokrat zgodi, da se lastnega stanja ne zavedamo. Potrebujemo nekoga, da nam pomaga odpreti oči. Mogoče sem zato napisala presrečna, ker se zavedam, da mi je bilo podarjeno ogromno dobrega do sedaj. In kadar so dnevi surovi in situacije pretežke, sem srečna že zato, ker zjutraj odprem oči in vidim, premaknem roke in pobožam, premaknem noge in hodim... in slišim, in čutim: pa čeprav je tisti dan vse, kar čutim, samo bolečina... saj itak mine, in tudi ta zavest me osrečuje...

Meni je teorija potrebna, kot je za gradnjo potreben načrt. Ni nujno, da je neomajljiva, nasprotno: med gradnjo se vedno nekaj popravlja, dodaja, odvzema... odvisno od spoznanj, izkušenj, tistega, kar so že drugi zgradili in se mi zdi funkcionalno ali pa mi je preprosto všeč. Tudi idejo o absolutni ljubezni potrebujem, ker je Bog zame Absolutna Ljubezen. Sem mama odraslih otrok. Od njunega rojstva dalje sta me ogromno naučila. Predvsem sem izvedela o sebi, da bi ju ljubila vedno, karkoli bi se zgodilo, tudi če bi njuna dejanja obsojala, tudi če bi me prizadela do neznosne bolečine, tudi če me onadva ne bi ljubila, tudi če bi mi škodovala in uničevala moj obstoj. Mogoče bi se odmaknila iz nunega življenja, a ljubila bi ju vedno. Nikogar drugega nisem sposobna ljubiti tako zelo, niti staršev, niti partnerja, niti prijateljev (sorodnikov). Od staršev sem vedno nekaj pričakovala, vedno sem poskušala ubežati njunim pričakovanjem; ljubila ju bom vedno, tudi če bom dočakala njuno smrt, ljubezen se ne bo spremenila. Drugače je že s partnerjem, odšla bi od njega in ga sčasoma nehala ljubiti, če on mene ne bi ljubil. Isto s prijatelji (sorodniki). Človeka, ki je ljubljen, ni strah, torej ne sovraži, ni nemiren ali agresiven in ni brez spoštovanja... itd Če to vem, in če želim izboljšati kvaliteto življenja, lahko začnem stvari spreminjati samo pri sebi: tako, da razčistim, zakaj ne morem vseh ljudi ljubiti tako, kot ljubim lastne otroke - brez pričakovanja, da bom za to nagrajena. Zaenkrat bi bila presrečna, če bi lahko obvladala občutek jeze in užaljenosti, mogoče kar malo želje po maščevanju, kadar me kdo prizadene, ogoljufa, se mi zlaže, me užali, poniža, oškoduje, mi prizadene bolečino....

quote name='XYZ' date='12. Mar 2008, 20:27' post='951610'] Ljubezen gre skozi želodec ! Razlaga: Sem slišal, da jih po novem vstavljajo v čips, tako, da se, ko se le-ta (čips, seveda) zaužije, mikročip zažre v drobovje in od takrat naprej oddaja visokofrekvenčne signale kateri izdajajo vse potrebne informacije o osebku, v katerem se mikročip (vstavljen preko oralne infiltracije skozi čips) nahaja. Če pa osebek ni priden, začne čip oddajati frekvence, ki se polagoma polastijo njegovih možganskih valov in ga na ta način usmerjajo na pravo pot. Nikakor se ne zanika tudi možnost eliminacije skozi prezasičenost s frekvencami, a to le v najhujših primerih raznoraznih upornikov, ki so mentalno preveč vztrajni. Previdno s čipsom ! hehe

"podpirati kogarkoli" vsi podpiramo in smo podprti, če se ravnovesje poruši, ostajamo sami in potem tudi ljubezen postane sama sebi namen. Prepričana sem, da mora biti ljubezen izražena z dejanji, samo besede in občutki niso dovolj. Že davno sem nekje prebrala, da smo vsa bitja kot kaplice vode v morju - združeni, pa vendar samostojna celota - kot kapljica, ali atom... Ljubezen ne izključuje ničesar v tem "morju", kot svet ljubeznivo imenujem, in kot je prijazno do mojih možgan in lastne sposobnosti razumevanja zame neopredeljenih stvari. Sama sem pa zmedena, preplavljena z raznoraznimi "če", "ne", "mogoče", "nočem", "hočem", "zahtevam"... itd... da ne govorim o svojem EGU, ki ga prevečkrat občutim kot lastnega sovražnika, saj bi bilo neizmerno enostavneje utišati ga in enostavno sprejemati vse, kar ti bližnji naložijo kot nekaj neizbežnega, in kot tako torej sprejemljivega... In taka, kot sem, pri najboljši volji ne morem sprejeti ljubezni do orožja v vseh oblikah, pa naj bo: eksploziv ali denar, droga ali alkohol; pa čeprav so to samo stvari, ki postanejo orožje v rokah ljudi, in same po sebi niso še nikomur škodile... in tudi ne morem sprejeti brez občutka odpora: hlepenje po nadvladi, sampopomilovanje, zasvojenost, strah, agresivnost... zavedam se, da so vse to samo posledice ranjenih duš... in ranjeno dušo lahko zdravi samo ljubezen... neizmerno bolje bi bilo, če bi ljubezen preprečila nastanek takih ran... torej, v teoriji je krog sklenjen. v praksi pa nikakor, in recepta za prehod iz teorije v prakso ne najdem, saj bi s svojimi mislenimi vzorci pričela delati na tem, da bi eliminirala vse tiste osebnosti, ki želijo zasužnjiti na tak ali drugačen način druge ljudi in živali in celotno naravo... a tu se ustavim - tudi te osebnosti niso tujki, so samo ljudje... a žal, ljubiti jih ne morem, ker jih občutim kot agresorje v odnosu do mene in do vsega, kar ljubim. Ljubim gore, a ne ljubim murastih tokov, ki jemljejo življenja in mir ljudem in vsem živim bitjem... ki imajo sposobnost zreducirati v spomin košček narave, ki mi je bila posebno pri srcu... Sprejemam dejstva, zakon svetlobe in teme je zame tudi racionalno sprejemljiv: dnevu sledi noč, sonce dežju, letni časi si sledijo... in določena obdobja mojega življenja morajo postati samo spomin, ker življenje potrebuje prostor za rast, v stilu: "hvala vsem, ki mi niso pomagali, saj sem tako bil prisiljen narediti sam."

hvala, Nejc-N ta film je potrdilo. Zgrožena sem nad napovedano bodočnostjo. Izvedela sem, da tudi v Italiji že izdajajo nove potne liste z mikro-čipi. (s pretvezo osebne varnosti) Sprašujem se: je ljubezen dovolj močna, da premaga kapital?

Sanjala sem stanovanje, ki ga ne poznam, (pa je bilo moje) v obupnem stanju... vse je bilo razmetano, starinski predmeti so bili nakopičeni kar tako po pohištvu in prahu je bilo na tone... stanovanje je bilo zelo temno... zelo sem bila jezna na partnerja, ker mi je v kratki odsotnosti zopet vse založil... staro šaro sem izpred hiše nalagala na lojtrnik in se jezila, ker me je zopet pustil samo, da pospravljam za njim... ob zidu je bil pod tanko plastjo zemlje v volneno odejo zavit snežno bel jogi, pojavil se je smetar in ga hotel odnesti, pa sem se spomnila, da sem ga jaz tam skrila in sem smetarja napodila... slišala sem partnerja govoriti v bifeju, ki je bil ves temen in založen s šaro. On je stal za šankom in z jokavim glasom prepričeval natakarico, kakšna žrtev da je, ker mora živeti z mano... meni je zakuhalo in sem ga začela tolči s pestmi po hrbtu, nobenega usmiljenja nisem čutila... dobesedno sem ponorela... ... naročila sem, naj tri mačke odpeljejo in jih usmrtijo, potem sem pa eno iztrgala ljudem, ki so jih vlačili stran. Skrila sem mačko v naročje in sama pri sebi obljubila, da jo bom imela rada in da bom skrbela zanjo. Mačka je bila zadovoljna, skočila je iz naročja, v tem je s trebuhom podrgnila po moji dlani in začutila sem, da ima sveže šive na trebuhu... nisem vedela za operacijo, in nisem razumela zakaj so jo operirali... ... s partnerjem sva bila na velikem starem kmečkem dvorišču, ograjenem z visokim zidom, ki ga poznam iz zgodnjega otroštva. Namenjena sva bila k njegovemu kardiologu, mene pa je tiščalo lulat. Na dvorišču je bila straniščna školjka, in od stiske sem sprejela dejstvo, da moram lulati kar na odprtem. Zelo mi je bilo neugodno. Približala sem se kovinskemu umivalniku, da bi si umila roke, a voda ni pritekla iz pipe, samo iz dozatorja za milo je pritekla temno vijolična tekočina. Kardiolog je stopil iz hiše, postal na pragu in se mi smejal: "To je normalno, saj ni nič hudega... ne vidim potrebe, da vas je sram..." Moj partner se je pa smejal, češ: "Kaj pa moreš..." Ko sem se zbudila, je občutek jeze ostal... Nekako si poskušam razložiti sama to zmedo, moti me, ker se določenih stvari ne spomnem, preganja me občutek, da sem sanjala nekaj pomembnega, kar mi je ušlo... Vaša pomoč bi mi bila dobrodošla, predvsem zato, ker se imam na sumu, da si nečesa nočem priznati... mogoče se pa motim, mogoče pa sem samo pes, ki grize lastni rep... Vnaprej hvala. p.s. na forum sem se vpisala danes, vsem lep pozdrav.