Sensitive

Seveda, da ne... Lahko pa bi kdo tudi to navedel kot razlog... Ne, ne govorimo o tem! Samo nekatere je zmotila ena izjava, kateri smo se potem preveč posvetili v temi, ki sploh ni namenjena temu... Tudi če v odnosu marsikaj ni uredu, se zaradi tega še ne gre varati! Problemi v odnosu dveh se rešujejo, varanje je pa vse prej kot rešitev! Na splošno kar se tiče prevar... Tista druga oseba, s katero te partner vara, je vsekakor lahko in lepa in dobra... Ampak ko ti ljubiš nekoga, ko si ti v zvezi z nekom, ko si ti zaobljubljen nekomu, ga preprosto ne varaš, je več razlogov, da ga ne prevraš, kot pa da ga prevaraš... ! Varanje ni neka nujnost! Je samo izbira posameznika! Njegova izbira! Njegova odločitev! Njegova odgovornost! Seveda gre za razumevanje, podporo, ljubezen in še lepih stvari bi lahko našteli... Ampak kaj, ko ugotoviš, da to drugemu ni dovolj? Seveda tudi jaz delam napake... Ampak tukaj govorimo o varanju, varala pa nisem! Svoja mnenja o varanju sem že povedala... Menim, da če ljubiš neko osebo in želiš biti z njo, je ne boš prevaral, ker jo boš s tem prizadel in tvegal, da uničiš vse lepo, kar imata in bi še lahko imela v prihodnosti... In osebo, ki jo ljubiš, jo ne greš takole prizadeti... In pri osebi, s katero želiš biti, ne greš takole tvegati vsega skupaj... Če greš, se pa vsekakor ne išče napake pri prevarani osebi, ampak pri osebi, katera vara... Za začetek lahko rečemo, da je sebična in ji ni mar za občutke drugih, niti najbližjih... Nikoli ne reci nikoli, a ne?:-) Se mi je že zgodilo v preteklosti, da sem obsojala nekatere lastnosti ali dejanja, dokler nisem po nekem času ugotovila, da sem se nekoliko spremenila in imam sedaj tudi jaz lastnost, ki sem jo pred leti obsojala ali da delam neko stvar, kateri sem prej strogo nasprotovala:-) Lahko se zgodi...

Samo v tem je problem? Da tega ne počnejo ljudje okoli nas? In potem tega nebi smela naredit niti jaz? Do izjave o tem, da sem lepa, pride redko in v kontekstu pogovora... Če se bo neka oseba zraven mene slabo počutila zaradi svojega videza, se bo slabo počutila že samo, če me bo gledala, gledala pa me bo ves čas druženja skupaj, če pa se glede svojega videza počuti uredu, se pa ne bo slabo počutila zaradi ene moje izjave v desetih letih prijateljstva... Kot prvo, moje prijateljice in kolegice niso nobene grdobe! In kot drugo, če nekdo ne more prenesti takšne izjave mene o meni, zato, ker se potem on počuti slabo glede svojega videza, je pa to njegov problem! Naj ga reši! Lahko pa to razumemo tudi kot merico tega, koliko se nekdo upa izpostaviti, koliko si nekdo upa priznati... Zadnje leto je bilo zelo težko, predvsem na področju družine... Hkrati sta me razočarala tudi prijateljica in fant... Če bi pisala samo o prijateljici, podatek o tem, da sem lepa, nebi bil relevanten... Ker pa sem pisala hkrati tudi o fantu, ki me je prevaral, sem napisala, da sem lepa, kot neko opozorilo za to, da niti moj videz ni bil razlog za prevaro! Še več kot eno leto po tem dogodku me ta fant hoče nazaj... Prevare ne odpuščam! To je nekaj, kar ne spada v nobeno zvezo! Nič mu ni manjkalo, odlično sva se razumela, konfliktov je bilo bolj malo, pa še te sva rešila konstruktivno... Ta večer s prijatelji zunaj pa pri neznanki ni mogel obdržati hlače zapete... O fantu in prijateljici sem napisala nekaj besed kot repliko na to, da je popolnoma vse odvisno od mene, s čimer pa se jaz ne strinjam! In to, kar sva napisali, da je nama smisel življenja... Me je strah, da bom spoznala tega moškega, bova delala, šparala, gradila hišo, imela otroke... Potem pa me bo on prevaral, in se bo začelo... Moj mož in oče mojih otrok bo odšel, hišo bomo prodajali, selitev, delitev premoženja, gledanje trpljena otrok, jaz sama... Verjetno mi bo kdo rekel, da če ne želim, da se to zgodi, lahko prevaro tudi odpustim... Ne! Če jaz mojemu možu nisem dovolj z vsem, kar sem, nimava kaj skupaj iskati... Moj sodelavec... Dobro izgleda... Je pameten, razgledan... Vedno je govoril ''moja žena, moji otroci, moja žena, moji otroci''... Pa ga je žena začela varati... Ko mu je to priznala, sta se začela ločevati... Ona ni hotela ločitve, on pa je rekel, da če ni zaupanja, ne more biti z njo... No, ni ji bilo preveč hudo, če pa ne bo z možem, pa bo nadaljevala z ljubimcem... Ki jo je leto dni po ločitvi pustil... In kaj je moja sodelavka rekla temu sodelavcu? ''Že nisi imel dovolj rad svoje otroke! Če bi jih imel dovolj rad, bi potrpel z njo zaradi njih!'' Tlak mi je zrasel, postalo mi je vroče in nadrla sem jo:''Če bi ona imela dovolj rada svoje otroke, nebi drugemu noge narazen dajala in uničila družino!!!'' Groza me je ob tem, kako ljudje danes razmišljajo... Tistemu, ki je prevaran rečejo, naj on razmisli o tem, zakaj je bil prevaran, češ da si je sam kriv... NIHČE NI KRIV ZA DEJANJA DRUGEGA!

To JE filozofija! TVOJA!

Optimist: Kozarec je napol poln! Pesimist: Kozarec je napol prazen! Realist: Kozarec JE!

No, jaz sem taka Če imam lahko o zunanji in notranji lepoti mnenje o ljudeh, ki jih vidim in ljudeh, ki jih poznam, imam lahko tudi mnenje o svoji zunanji in notranji lepoti. Opa! Se ne strinjam! Vsaj kar se ženskega dela populacije tiče - razmišljam, razmišljam, razmišljam in v vzorec zajemam prijateljice, kolegice in znanke do 30 leta starosti - ter trenutno ne najdem niti ene, ki bi brez pomiselkov stopila v kopalke, nekaterih zaradi tega ne spraviš na bazen, spet druge poletje na plaži preživijo v kratkih hlačah in majcah, še huje, nelagodno jim je sleči modrc pred lastnim možem in podobno, pa te ženske čisto solidno izgledajo. Kot sem že rekla, vem, da sem zelo uredu oseba! Ne hodim pa ravno po svetu in vsakemu povem kup pridevnikov o tem, kakšna oseba seb, moji bližnji že vedo, zakaj se družijo z mano... Vi pa... V kontekstu posta, ki sem ga pisala, sem se skušala le predstaviti, očitno je bil moj način za nekatere precej moteč... Čeprav ne vem zakaj? Sem mogoče predobra, da bi bilo res? V čemu je potem problem, če nekdo zase reče nasprotno, da je in lep in pameten? Neumnost! Da je neka ženska lepa, nikakor ne pomeni, da mora meriti v višini 175cm in imeti 50kg, narejena fakulteta pa izraža samo stopnjo izobraženosti in ne pamet (IQ), prav tako ne EQ! Menim, da ima vsak pravico imeti mnenje tudi o svoji zunanji lepoti... Jaz ga imam... Občasno ga izrazim... Nekateri mi rečejo, da to pri meni ful občudujejo, drugi mi za hrbtom komentirajo ''ja kaj pa ona misli da je''... Kakorkoli že... Takšna izjava je en delček mene... Zakaj bi se morala ravnati po nekih ''pravilih'' kaj se sme in kaj ne, zakaj bi se morala delati, da sem nekaj, kar nisem, samo zato, da bi bila bolj sprejemljiva? Potem ljudje nebi poznali resnične in prave mene, torej nebi imeli radi resnične in prave mene... Verjetno zato, ker bi potem doživel tak napad, kot sem ga jaz doživela danes (počutila sem se napadeno... mogoče se motim) Mantis, zase vem, da nisem perfekcionistka, če sem narcisoidna ne vem, jaz bi rekla, da ne, ti bi rekla, da ja, verjetno gre samo za stvar interpretacije pomena besede, če pa želiš misliti, da sem perfekcionistka in narcisoidna, pa lahko to misliš... Tudi če bi bila, pa to nikakor še nebi pomenilo, da sem slaba oseba in da vse, kar se pisala o sebi, ni res... Vsaj jaz tako mislim...

Kar se mene tiče napredujem samo jst

Pri tebi pa vedno bolj nesramno

Forum spremljam že nekaj časa in mi je všeč, pa sem se končno malo oglasila V tej temi naj bi tekli pogovori o smislu življenja in razlogih zanj, temu primeren je bil tudi moj 1.post, moj 2.post, samohvala, pa je bil odgovor na tvoj post Krog naštetih ''zajebanj''? Hm... Mislim, da sem omenila samo dve osebi, ki sta mi ogromno pomenili, pa se kljub temu, da sem jaz uredu oseba in da je moj bivši fant uredu oseba in da je moja bivša prijateljica uredu oseba, vse skupaj ni dobro končalo... Ti osebi sem omenila kot repliko na to, da si napisal, da je vse odvisno od mene... (Glede tega fanta še mogoče odgovor tebi... Ko si napisal nekaj v smislu, da mu je nekaj manjkalo pri meni, da mu je bilo na drugi nekaj bolj všeč... Ni me zapustil zaradi druge... Prevaral me je... Šla sva narazen... Sedaj je že več kot 1 leto od tega, pa me še vedno prosi, naj bom z njim... Vsaj meni se zdi, da tista ena noč ni bila vredna, da uniči tako lepo zvezo, kot sva jo imela...) Kar se pa ostalih ''zajebanj'' tiče... Zato sem rekla, da upam, da se ne bo nihče obešal za moje besede, ker včasih ne opredelim dobro kakšne stvari... Z razočaranji nisem mislila na prijatelje, ampak uglavnem na družino... Ampak to že spada v drugo temo... Po dogodkih s tem fantom in to prijateljico, pa sem nekoliko izgubila zaupanje v ljudi in me je nekoliko strah prihodnosti, še enega razočaranja, pač, boli, in v kontekstu s smislom življenja sem o tem pisala v 1.postu...

Mantis, zanimivo… Torej… Če se zavedam svojih dobrih lastnosti, pomeni, da sem perfekcionistka in narcisoidna? Če pa se svojih dobrih lastnosti nebi zavedala, bi bila pa skromna, ali kako? In kaj je narobe, če se zavedam svojih dobrih lastnosti? No, pa nisem perfekcionistka in tudi ne pričakujem od ljudi, da bodo popolni… In moji odnosi niso temeljili na prilagajanju nekoga nekomu, ampak na razumevanju, podobnosti v mišljenju, podobnostih v interesih in dejavnostih, na naklonjenosti, obojestranski želji po druženju… Mantis, popolnoma si falil analizo…

Tukaj mi bo potrebno verjeti na besedo... Vem, kakšna sem... Sem lepa, pametna, zabavna, dobra, iskrena, poštena, samostojna, zanesljiva, dobra prijateljica, dobra partnerka, znam razmišljati s svojo glavo, znam argumentirati svoja stališča, stojim za svojimi prepričanji, izpolnjujem obljube, ki jih dam, sem psihično zdrava in zelo razsodna, sem zvesta v mislih, besedah in dejanjih, sem razumevajoča, dobra poslušateljica, dobra svetovalka, vedno urejena, moje stanovanje je vedno pospravljeno in hrana, ki jo pripravljam sveža, raznolika in okusna, sem razovedna, veliko stvari me zanima,... Ne bom več naštevala... Slabe lastnosti? Zadnje leto se me je kakšna zalimala, čeprav ne vem, če bi jo šla šteti v slabo... In povej ti meni, po čemu sem jaz ob vseh teh lastnostih sama sebi kriva, da me partner prevara ali da me najboljša prijateljiva obtoži za celo leto nazaj, da sem jaz njej naredila stvari, ki jih je ona pravzaprav naredila sama sebi (samo en od 10 primerov; Njena trditev: ona je padla vse izpite zaradi mene! Resnica: ona sploh ni šla pisat nobenega izpita! Kljub mojim spodbudam in prošnjam) ? Jaz nisem naredila nič narobe! Jaz nisem ničesar kriva! In jaz nisem odgovorna za dejanja drugih! Tako da pejt ti k komu drugemu s teorijami ''za varanje sta kriva dva'' in podobno! Verjetno bo sledil argument, da se mi je to zgodilo, ker sem tako naravnana v svoji glavi. Naj povem, da sem temu fantu in tej prijateljici 100% zaupala v vseh pomenih besede! Ob 100% zaupanju, sproščenosti, sreči, zadovoljstvu, prelepih mislih o prihodnosti s tema osebama že nisem mogla pritegniti takega izida situacije! Uuuu, aja, to so se vrnile neke misli iz moje daljnje preteklosti, a ne? The secret je luštkano posnet dokumentarec, ampak preprosto se ne morem strinjati z vsem v njem! Ne glede na naravnanost mojih misli pa - če bi mene moj partner in moja prijateljica cenila in spoštovala zaradi vsega, kar sem (in vem, da sem ena najbolj uredu oseb, kar jih poznam), tako kot sem jaz cenila in spoštovala njiju, se to nebi zgodilo!

Sem nova na forumu z izpovedjo pod prsti... Upam, da je ne bo nihče podcenjeval... In upam, da se ne bo hihče obešal na posamezne besede in stavke... Ne vem, kje naj začnem... Mogoče pri ''teoriji stranske vloge''... Smisel mojega življenja? Ga še ne vidim... Vedno bolj pa se mi zdi, da smisel mojega življenja sploh nima veze z mojim življenjem, ampak z življenji drugih... Oni so glavne vloge, jaz pa stranska... Nekdo, ki pride v njihovo življenje, ko se usede na klop na dvorišču zraven jokajoče ženske in se pogovarja z njo nekaj ur, jo potolaži, razume, nasmeje, pove nekaj pametnih stvari in se nikoli več ne srečata... Nekdo, ki je tvoj prijatelj 1.semester faxa, dokler ne spoznaš nekoga boljšega, zanimivejšega... Nekdo, ki je edina svetla točka v življenju svojega očeta... Svojega očeta, katerega življenje se je kruto začelo, po nekaj desetletjih pa pripeljalo do tega, da si ga človek sam uniči za vnaprej, ker se po vseh razočaranjih zapre vase in vztraja v samoti zaradi strahu pred novimi razočaranji... Strah me je, da je moja pot začela peljati v to smer... Stara sem 24 let... Za mano je zelo težko leto... Ne morem reči, katero v mojem življenju je bilo najtežje, me je pa to leto vsekakor zlomilo... In spremenilo... Prvih 23 let sem gledala daleč v prihodnost z globokim zaupanjem v to, da zmorem vse in da bodo stvari tekle tako, kot sem si jih zastavila... Nikoli nisem obupala... Ljudje so me pogosto razočarali, pa nikoli nisem prenehala zaupati v ljudi... Dejanja tistih ljudi, ki so me razočarala, nisem obsojala, skušala sem jih razumeti, nikomur nisem nič zamerila, o nikomer nič slabega mislila (ali vsaj o nikomer nisem nič slabega rekla niti nikomur nič slabega naredila, vsaj ne da bi vedela ali da bi mi kdo povedal), novih ljudem pa sem zaupala, češ da ne smem zaradi razočaranj nad ljudmi iz moje preteklosti za vse, kar jaz vem, da lahko dam, prikrajšati nekih novih ljudi, ki mi še niso nič krivičnega naredili in mi mogoče tudi ne bodo... Včasih sem iz strani opazovala, kako zaradi moje poštenosti, iskrenosti, kredibilnosti najbolje odnesejo hinavci in sebičneži, ki so moje lastbosti dobro izkoristili sebi v prid... In ko me je peta oseba zajebala (oprostite na izrazu!, do sedaj sem uporabljala besedo ''razočarala'', kar izpade, da neka oseba ni prišla na kavo, pa sem prejokala cel teden v sobi, medtem ko beseda ''zajebala'' lepo poudari, da je druga oseba naredila svinarijo, ne izraža pa mojih občutkov!) in šesta in sedma, me je večkrat imelo, da bi se tudi jaz spremenila v hinavko in sebičnico, heeeej, ko pa jim gre vse kot po maslu! Ampak se nikoli nisem dala... Vedno sem si rekla:''Če tudi sama postanem hinavka in sebičnica, potem so oni zmagali!'' in ''Če bom sama enaka njim, potem za prijatelja ali partnerja ne morem pričakovati osebe boljše od sebe same!'' Tako sem obrisala solze, dvignila glavo in nadaljevala po svoje! Tako, kot sem vedela, da je prav! Ta čut pa sem imela že v vrtcu... Ko se se kregala z vrstniki, ki so s palicami tepli uboga grmovja - zame živa nedolžna bitja - pa vse do tega, da sem se že v 2. razredu OŠ izpostavljala in tvegala, da me bodo sošolci odrinili, ker sem branila sošolko, ki je bila potem še do konca OŠ ''črna ovca'' v razredu, jaz pa sem že takrat vedela, da to, kar počnejo z njo ni pravično, ni fer, ni dobro, ni prav... Seveda so odrinili tudi mene... Ampak mi ni žal, nikoli mi ni bilo in nikoli mi ne bo! Še marsikaj bi lahko povedala, pa še za napisano ne vem, kje ima glavo in kje rep oz. kaj bi sploh rada povedala, prsti kar tečejo... Verjetno sem še vedno precej podobna osebi, ki sem jo v procentih štetih na prste ene roke opisala zgoraj... Zadnje leto se je spremenilo to, da...Tista daljnja prihodnost v katero sem gledala in na katero sem se zanašala, je postala sedanjost... Končujem fakulteto... Še malo do samostojnega življenja, v katerem bo vse odvisno od mene... Opa! Ampak ne! Spoznala sem, da ni vse odvisno od mene... Da veliko stvari ni odvisnih od mene... Sedaj pa o smislu življenja:-) In o tem, kaj meni predstavlja smisel življenja:-) Da me še malo bolje spoznate:-) Smisel življenja je sigurno v tem, da si srečen! Vprašanje je, kaj koga osrečuje? Za morebitne pojme, ki mi jih boste navajali kot neko splošno resnico o tem, kaj naj bi sreča bila, naj vam povem, da sem šla sama skozi nekaj pojmov sreče, tudi skozi tistega, da ''mora biti človek srečen sam s sabo'', pri čemer komentiram, da je človek socialno bitje in potrebuje družbo drugih ljudi ter živi v soodvisnosti z drugimi ljudmi, sem odkrila, kaj si resnično želim v življenju... Ne bom napisala nič espektakularnega, novega, ampak nekaj, kar se mi zdi, da ima večina ljudi za preprosto, samoumevno, nekateri celo za manj pomembno od drugih stvari (ne morem verjeti!) Želim si... Kako naj ga najkrajše in hkrati najbolj natančno opredelim? Moškega, partnerja, ki bo vse, kar si želim in jaz bom vse, kar si želi on! Mogoče malo na daljše... Partnerja, ki mi bo podoben v meni pomembnih stvareh, s katerim bova skupaj gledala v prihodnost, se skupaj odločala o stvareh, skupaj preživljala čas in si delila vse:-) Moškega, ki mu bomo jaz in družina pomenili daaaaaleeeeeč največ od vsega:-) Se bova poročila in imela otroke (množina):-) In živela skupaj v sožitju in ljubezni dokler naju smrt ne loči:-) Spoznavam ljudi in spoznavam, da je malo verjetno, da se mi bo to uresničilo... Ni mi všeč, kako ljudje danes razmišljajo, kakšne meni nesprejemljive stvari ne le da sprejemajo, ampak tudi zagovarjajo... Ne verjamem, da bom našla tega moškega... Pravijo mi, da pričakujem preveč... Pa saj ne pričakujem več, kot sem sama in kot lahko dam sama... In tudi če bom našla tega moškega... Ljudje se s časom spremenijo... Prišlo bo do prevare, ločitve (ja, pesimizem)... Kar se mene tiče, je recept preprost... Če bi se ljudje med seboj cenili in spoštovali, nebi prihajalo do prevar in ločitev... Če bi posameznik cenil dobre lastnosti svojega partnerja, nebi teh lastnosti iskal pri drugih ljudeh (in prvi partner in vsak naslednji partner je samo ''second best'', zato ostani pri prvem), in če bi se partnerji med seboj spoštovali, nebi prihajalo do nespoštljivega obnašanja, ki se prične že pri kričanju na drugega, metanju slušalke dol medtem ko drug govori v telefon, ter se nadaljujejo preko spogledovanja z drugimi do prevare... Ljudje, ki so skupaj v zvezi ali zakonu in se spoštujejo med sabo, se ne varajo... Dva sta skupaj zato, da bosta onadva skupaj, ne zato, da bodo tretje osebe umes... In obljube - kaj je že to? Če bi ljudje obljubljali le kar lahko izpolnijo, in če bi izpolnjevali obljubljeno, bi bilo veliko manj razočaranj... Vse, kar ni družinica s partnerjem in otroci, dom, zavetje, tisto, k čemur gravitiraš iz ljubezni in želje po tem vsak trenutek svojega življenja, mi je le brezsmiselno tavanje po prostoru...