Mladi Demosten je hotel postati mojster govornistva. Toda bil je prikrajsan za mnogo stvari: znanje, denar za ucenje pri govornikih, zdravje saj je dolge ure delal pod vrocim soncem in, najvaznejse, za dobro podajanje besedila, kajti brezupno je jecljal. Toda vztrajnost dela cudeze in Demostenu je uspelo slediti predavanjem najbolj slovitih govornikov in filozofov. Imel je sreco poslusati celo velikega Platona, ko je razlagal svoje teorije. Spodbujen z gledanjem in poslusanjem predavanj mladi moz ni izgubljal casa, da bi se povzpel na govorniski oder za svojo prvo javno razpravo. Toda kaksen polom !! '' Skrajsaj stavke na tri, ''se je nekdo zadrl. '' Zakaj ponavljas eno in isto stvar desetkrat? '' ''Glasneje, nic te ne slisimo. Tvoja pljuca so sibka, tak si, kot zasopel kovaski meh, '' se je norcevala nehvalezna mnozica. Demosten, cigar jecljanje se je zaradi razburjenja se povecalo, je med zvizgi zapustil oder. Vsakemu drugemu, ki bi se izgovarjal na svojo nesreco, bi gotovo vzelo pogum. Mladi moz pa je vedel, da je zivljenje niz razocaranj za tiste, ki se niso naucili biti potrpezljivi in vztrajni. '' Moram nekaj narediti glede svojega nastopa, '' si je rekel, zbirajoc pogum. Jeza mu je dala moc, da je premagal fizicne pomanjkljivosti in vse napore je vlozil v izpolnitev svojih ambicij. Naslednji dan si je obril glavo, da ga ne bi premamila skusnjava in bi sel na ulico. Umaknil se je v votlino, kjer je do soncnega zahoda vadil, ne upirajoc se pomanjkanju vsakdanjih udobnosti. Zvecer, ko je Helios manj zgal in so figova drevesa pozdravila skrzate, je Demosten prisel iz votline in ves iz sebe dirjal cez polja, medtem pa na ves glas recitiral svoje razprave, da bi si okrepil pljuca. Meseci in leta so minila, preden se je Demosten spet pojavil na zborovanju mescanov. Toda tokrat mu je uspelo: z edinstvenim uzitkom je branil starega izdelovalca svetilk, katerega so hoteli njegovi nehvalezni otroci prizadeti. Mnozica je stoje ploskala sijajni retoriki in Demosten je bil imenovan za ambasadorja mesta. Velikokrat dajemo prevelik pomen sreci ali smoli in pozabljamo, da vrednost posameznega cloveka ali njegovega dejanja nima nic opraviti z usodo, pa naj bo dobra ali slaba. Ali lahko recemo za Demostena, ki je naredil vse da bi uspel, da je imel sreco? Seveda ne, to bi bila zalitev zanj. Zakaj zelimo srece na izpitu nekomu, ki se je trdo ucil? Sreca ali njeno pomanjkanje ni odvisno od nas, ampak od volje in vztrajnosti. Mar ne? Torej, ce komu uspe, bi morali reci: '' To je normalno, prijatelj, zasluzis si, pozel si sadove svojega trdega dela.