Ko sem bil majhen, mi je oce veckrat ponovil, da ne smem nikomur zaupati ali pa verjeti nasvetom drugih ljudi. Zato sem potreboval vec let, preden sem si nasel prijatelje. Vedno sem imel v mislih, da me lahko prevarajo ali razocarajo. V najstniskih letih sem iz razlicnih virov spoznal, da je svet le iluzija, da je resnica skrita in jo je mogoce razlagati na mnogo nacinov, da je narava nevarna in je ni mogoce osvojiti ali posedovati , da bodo drugi ljudje vedno ostali tujci, ne glede kaj naredis in skepticno vedenje naj bi bilo edini nacin , da dozivis stara leta. Ko sem odrasel, je en telefonski klic spremenil moje zivljenje… Spoznala sva se po zaslugi Grahama Bella (izumitelja telefona)! Cudno! Nikoli si nisem mislil, da se lahko kdo zaljubi na tak nacin . Zven njenega glasu je naredil svoje: kristalno cist smeh, zivahen in prijeten glas … in besede so sle ubogljivo v globine mojega srca. Nisem kaj dosti zapravljal casa, po treh klicih sva se dogovorila za srecanje, brez zlih slutenj z moje strani. V duhu sem si ure in ure predstavljal kaksen obraz in se vse ostalo sodi k tako prijetnemu glasu . Brez oklevanja je rekla da in jaz nisem iz tega izvlekel nobenih negativnih zakljuckov. Vse je slo v redu in ocitno je bilo, da sva oba zelela nekaj vec. Njen zvonec je zazvonil in srcni utrip mi je v hipu narasel. Z vsako stopnico sem ji bil blizji. Kaj pa, ce ne ustreza mojim predstavam ? Ce je drugacna, kakor sem si jo zamisli glede na njen glas ? Ali me ne bo izkoristila, ce se zaljubim vanjo ? In ce, in ce, in ce …misli so mi napolnile glavo, nezaupanje vtisnjeno v spomin je spet prislo na plan in ravno sem se hotel obrniti , ko je odprla vrata… Dandanes se zbujam ob njeni strani in lahko jo objamem kadarkoli si zazelim. Njen vonj je postal moj, poznam okus njenih ustnic in znam si razlagati govorico njenih oci . Rada ima kitajsko kuhinjo, rdece vino, ne mara druzabnih iger. Vsaj enkrat letno stakne prehlad in, ce me kdo vprasa, lahko na pamet nastejem vsebino njene omare z oblekami. Ko mirno spi ob meni, vem, da sem imel vsaj enkrat v zivljenju prav, ko sem opustil obrambno drzo in pozabil na ocetove napotke. Zdaj vem, da se velike stvari ne morejo uresniciti brez minimalnega zaupanja , ne da bi odprl svoje srce in se prepustil toku brez slabih namenov. In ti, si si tudi postavil vprasanje: kaksno korist imam od nezaupanja in dvoma? Ali sem se naucil reci ''da'' brez zadrzkov? Tvegaj vsaj enkrat v zivljenju, zaupaj ljudem okoli sebe in ne postavi zidu med sabo in ostalim svetom. Nato opazuj in videl bos, da se odprtost in prijaznost splacata bolj kot umikanje in sumnicavost do drugih.