A65

Silver, tebe lahko vprašam: ko se po daljšem času pisanja, po tolikih življenjskih modrostih, ki jih nizaš (kot si jih tudi ti sam tokrat), odločiš zapustiti neko sredino – zakaj izbrišeš svoj profil? Ni naravnost škoda vsega, kar se je pretakalo med ljudmi in bo zatonilo v pozabo? Sprašujem tebe, ker si nekoč že imel tako izkušnjo. Sprašujem tebe zato, ker Ceres ne morem več. Mi je pa žal, da si nisem shranila njenih barv dneva... A življenje je polno presenečenj in morda se kdaj spogledam skozi izložbeno okno z naslovnico knjige, ki jih bo ohranila. Srečno pot vsem, neglede na to, kje vas bo vodila.

Vsevedna diagnoza tako, na prst, ane? Me še veliko stvari zanima, zato bom nedvomno še delala na sebi. Ti si očitno že zaljučil...

Kje si prebral, da naj bi bil ti kriv za vse težave? Odnosi prinašajo take in drugačne prelomnice. Z vsako od njih se spopada vsak posameznik na svoj način. Če ne pristajam na takega, kot ga izvaja nekdo v moji bližini, ne pomeni nujno, da bi se morala zazreti sama vase - prevečkrat sem to počela takrat, ko nisem bila razumljena. In prišla do zaključka, da ima vsak pravico svoje življenje živeti tako, kot želi. Da v lastni svobodi ne omejujem drugega, niti on mene. Prilagodljivost do mere, ki je posamezniku še sprejemljiva, da ne zanika samega sebe, krepi odnose. To pomeni, da ostajaš skupaj v lepih in manj lepih trenutkih. Saj ti ne bo težko razumet: taka sem. Z mano se neprimerno več doseže na lep način, ne s šok terapijami. A nenazadnje: dokler s svojimi problemi ne obremenjujem ravno tebe, boš ob vsem lahko mirno zamahnil z roko, ane?

@shamannamo >>>pa gremo še malo dalje ... če ima tvoj zakonec ali partner raka, moraš vedet, da si dostikrat ravno ti eden od močnejših vzrokov ... naprej pa špekuliraj sam ... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png pomeni lahko še ... če je žena zbolela za rakom, je mogoče na nek način želela ubežat pred teboj ... pa makar preko smrti ... to pomeni še, da je nujna sprememba na tebi pri sebi ...<<< Vidiš, ko preberem tako špekulacijo, me ima, da ti napišem: "Kaj ti je tega treba?!" Potlej pa me samo preplavi, da itak očitno nisem s tega sveta in je morda čas, da vam prepustim besedo...

https://www.youtube.com/watch?v=b5_qVQ7tXjQ

"Je bilo tole potrebno?" sem te vprašala. Precej drugače, kot če bi napisala tako, kot se sklicuješ: "Veš, ti ni tko treba." Saj si imela možnost na dolgo in široko razložit, kaj te tišči.

Eh, Silica, je bilo tole potrebno? Bi bilo bolje, če bi napisala: "Obvladam iskalnik." Vsaka stvar je za kaj dobra, zato hvala za linke tebi in domoljubki. Sem jih preletela, prebrala komentarje tistih, ki se pojavljajo še danes. Ostali so del zgodovine tega portala - obenem jih nisem virtualno poznala. Bi bilo pa škoda, če bi umolknil še kateri od tistih, ki ima kaj povedati...

Ko so bile še mlajše, sem se morala prav nahujskat, da sem napovedala čistilno soboto. Kolobarile so z očmi in komentirale, da je vikend namenjen počitku... 'Završalo' je čez njihove sobe in omare, imela sem občutek, da se lažje diha. Dokler me ni prijateljica vprašala, zakaj sem si sama kot otrok želela svoje sobe. "Zato, da bi imela svoje gnezdo." "In zakaj bi moralo biti pospravljeno tako, kot hoče mama?" me je vprašala nazaj. Potem, ko odrastejo, si vsaka ureja stvari po svoje. Lahko je pisalna miza pospravljeno v nulo, lahko nastlana, da bi se lahko komaj odložilo zvezek. Lahko je stanje na njej odraz 'smiselnega reda'. A sem se trudila s prvzgajanjem delovnih navad, govorila: "Kaos okoli tebe, prav tak red je v glavi." Kasneje spremenila: "Ti moraš najti, kar iščeš." Predvsem pa me je, vedno, kadar sem imela čistilni popadek, psihično utrujalo poslušanje ugovorov, a kljub temu vztrajanje za živo glavo pri svojem planu. Kot me je vsakič, ko sem morala kot mama biti dosledna pri dorečenem - neštetokrat sem si v sebi priznala, da bi se preživelo tudi brez tega. Le takih, dobrih rutin, se na ta način ne more privzgojiti nekomu, ki jim že tako ni naklonjen. In ko odidejo od doma in gredo (čeprav za kratek čas) po svoje, priznajo, da je največ efekta, če zadeve poštimaš 'spotoma'. Da si sam ne odložiš stvari tako, da jih boš moral še enkrat preložiti. Evo, tole je bila teorija. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Zdaj na juriš v prakso...

Pa ne da si ti eden tistih, tako redkih moških, ki si bil za spremstvo in odpiranje vrat pri birokratksih poteh? Res, kapo dol. Če si pa še sam hodil urejat zoprnije po uradih (saj to navadno tudi so), pa globok poklon. Nisem imela sicer dabldekerja, a zložljive marele mojih dveh punc so bile nekoč povezane s sponkami med sabo - tako, vštric. Zato v taki zasedbi nismo hodile v urade. Spomnim pa se, da je bilo za takratna kolesa najbolj ubijalsko drobno nasutje peska - da dušo spustiš, ko ga rešuješ takrat, ko zabredeš vanj...

Rakica drži, podznak ne.

Japajade. Devička ni omenjena - le zakaj ne? V osnovni šoli je bila moja najboljša prijateljica rojena v tem znamenju in imeli sva se iskreno radi. No, vsaj jaz njo. Glede na to, da sem po nekaj letih skušala z njo spet vzpostaviti stik in ni bilo odziva, bi si moje dejanje kdo res lahko razlagal "da se držim preteklosti kot klop". A ni čisto tako - le vrat ne zapiram za sabo tako dosledno, kot to počnejo nekateri. Vsaj tistim ne, ki sem jih kdaj imela iskreno rada. Nisem pretirana ljubiteljica kuhanja - če ne šteješ kave, s katero rada pockrljam in morda to še najbolj asociirala na Cankarjevstvo. Obenem so me že v otroštvu naučili, da deklice ne jokajo - če niso cmere. Zato sem to počela kvečjemu zvečer pod odejo... Rada pa dam svojemu svobodnemu duhu krila izven doma in ne maram nepotrebnih pravil, omejevanj. Saj veš, Ceres, da je v takih sestavkih kar nekaj heca. Morda sem pa res še malo pod vtisom enega zadnih srečanj z žensko, ki se lahko pohvali, da ima kar nekaj postavitev svoje karte prav v devici. Ej, tudi kavo sem v njeni družbi težko spila. Zato, ker je spotoma za mizo vedno znova dregala (zaradi nepomembnih malenkosti) v človeka za omizjem... Na način, da se postavlja pike: "Tako in nič drugače." In bila kar malo užaljena, ko ji je nekdo povratno izpostavil prav njegove kvalitete. Te so bile meni - roko na srce - neprimerno bližje.

Google o patru Karlu Gržanu najde tudi: http://www.delo.si/druzba/panorama/pater-karel-grzan-nisem-imel-dovolj-poguma.html Vsekakor srčen in sočuten človek.

Bi rekla, da je stik s sosedom sprožil davno zakopane spomine. In da se je zjokal zaradi njih... Zadnje čase vidim, da pri otrocih učinkuje, če sam prvi spregovoriš o svojih občutkih in o svojih dogodkih dneva. Izveš neprimerno več, kot če bi zastavil klasično vprašanje: "Kako si se imel danes?". Na katerega ponavadi dobiš klasičen odgovor: "Uredu." In najbrž bi v navedenem primeru začela govoriti o svojih spominih...

Hvala za šopek ljudi, s katerimi sem se sinoči spet lahko nasmejala do solz.